30. Martinov tek

Izola 07.11.2010 V lepem nedeljskem jutru, pa smo se podali na našo obalo, da odtečemo enega najlepših tekov. Kljub napovedi da bo deževalo, smo se na pot odpravili z dobro voljo in smehom in v takem vzdušju zdržali do povratka domov. Kako tudi nebi, saj se nas je na pot podalo kar lepo število in vsak je dodal v "mozaik" svoj kamenček.

Dogovori za tek v Izoli segajo kar nekaj časa nazaj in za glavno temo sta poskrbela Franci in Mirko iz Trebanskega tekaškega društva. Fanta sta stavila, kateri bo pred katerim v cilju in na to stavo je bilo kar precej pogovorov. Padlo je tudi nekaj obljub za pijačo, jaz pa sem fantoma obljubil, da jih v cilju pričakam z harmoniko.
In v takšnem tekmovalnem vzdušju smo se podali na pot. Marko je v zgodnjem jutru pridrvel pome z kombijem, naložila sva vse potrebno in oddrvela naprej. V Novem mestu sva pobrala Barbaro, Mateja in Edija ter nadaljevali pot proti morju. V Poljanah smo pobrali še Mirota in Vido, ter se premaknili v Trebnje, kjer smo bili dogovorjeni da se dobimo z člani njihovega društva. Kljub zaspanosti je bilo v zraku prijetno vzdušje in kmalu smo bili vsi zbrani (razen tistih ki jih poberemo med potjo) in pripravljeni za odhod. Tako se je "karavana treh kombijev" pričela pomikati proti obali. Še kratek postanek med potjo za kavo, vendar vsak avtomobil po svoje, ker se nismo točno domenili in že smo bili v Simonovem zalivu.

Ura se je hitro pomikala proti enajsti, ko je bil predviden start teka, zato smo se nahitro prijavili poskakali v drese in pričeli z ogrevanjem. Seveda je bilo še toliko časa, da smo nazdravili na zmagovalca, ki pa seveda še ni bil znan.Pa še nekaj besed o sami progi in taktiki posameznika, in že smo se borili z časom in progo.Start na kopališču San Simon, nato pa prvi kilometer dokaj zahteven zaradi stopnic in vzpona na Belveder. Mogoče malce težji še zato ker se nisem dovolj ogrel za takšen klanec takoj na začetku. Sledil je spust v dolino na traso bivše železnice Parencane. Tu je bil nevaren podhod ceste, nato po rahlo razgibani poti in vmesnim predorom v Izolo,na področje industrijske cone. Sledil je spust do avtokampa in prečkanje glavne ceste, pa že smo pritekli v staro mestno jedro, nato pa tek ob morju do štartno-ciljnega prostora. Za varnost na progi je bilo odlično poskrbljeno, opozorila na nevarne odseke, spolzki del zaradi listja,nizek podhod in gramoz.Zapora prometa v času prehoda tekačev čez prometno cesto, za kar je skrbelo veliko redarjev, usmerjevalcev in drugih prostovoljcev. Km-označbe in 2 okrepčevalnici (voda,sok) in 10,9 km je bilo za nami kot bi mignil. No ne ravno tako, saj sem za to pot porabil 44,32 min. V cilj sem pritekel po pričakovanju, se pravi pred obema "dirkačema" v medsebojnem obračunu. Že ko sem tekel ob obali sem se malce ozrl nazaj in ni bilo nobenega opaziti za mano, zato sem imel še malce časa za dihljaj ali dva svežega zraka. V cilju me je pričakal Marko z harmoniko, katero sem hitro oprtal in že je golica donela po zalivu. Kaj kmalu se je pojavil v ciljni ravnini prvi, kateremu sem obljubil muziko. Po pričakovanju je prvi v cilj pritekel Franci, čeprav smo vsi nekako stave obrnili na Mirkota, da je imel bolj veselje za tekmo. Seveda pa ni veliko zaostal, saj se je kmalu v cilju pojavil tudi on v spremstvu trenerja.Za mene se je "dirka" končala z zmago, saj sem izpolnil obljubo, kljub temu da sem bil v dvomih, če bom imel moči da se postavim po robu tekačema in naberem prednosti za oprtanje harmonike. Večina jih je pričakovala da bom v Izoli samo kot navijač in ne tudi kot tekač, tako da za to da bom v tekmi tudi jaz, ni praktično vedel nihče, čeprav sem vsem povedal jasno in glasno.

Ja kar nekaj veselja je bilo v zraku, pa tudi burje primorske, ki nas je pridno hladila. Nič kaj prijetno ni bilo tako postavati na okoli ves preznojen, zato sem harmoniko oprtal drugemu muzikantu, jaz pa sem se odpravil še na krajši tek.Odpravil sem se po progi nazaj, da pospremim v cilj še dva tekača iz kluba Matick. Teka sta se udeležila še Barbara in Matej. Ja to je pa novo ime v klubu, saj je bil to njegov prvi tek v njegovi tekaški karijeri. Kakšen kilometer po progi nazaj in že smo se srečali. Tekla sta v zmernem tempu oba skupaj in vsi trije smo jo ubrali nazaj. (mogoče bi bilo bolje rečeno naprej proti cilju) No malce pred ciljem je Matej stisnil še nekaj moči in naju z Barbaro pustil nekaj metrov zadaj. Verjetno je bila tudi tu majčkena tekma med bratom in sestro, vsaj iz Matejeve strani. Potihem si je zastavil cilj, da bo prehitel Barbaro pa čeprav le za nekaj metrov, samo ne vem če je to komu omenil, toda meni se zdi tako. Še zadnji ovinek, nekaj metrov ciljne ravnine in "oranžni " smo bili v cilju.
V cilju sta bila zadovoljna tudi Matej in Barbi, Matej ker je odtekel svoj prvi tek, pa tudi Barbi, saj je letos odtekla le nekaj kilometrov, tukaj pa jih je bilo skoraj 11, od tega pa še kilometer strmega klanca.
Vsi smo odkorakali do avtomobilov, kjer smo si nadeli topla oblačila in si privoščili kozarček osvežilne pijače.
Mirko je med tem že izpolnil svoj del obljube. Ker ni prehitel Francija, se je namreč okopal v morju, kar pa za ta letni čas ni nič kaj prijetno.

Kmalu so pričeli z podeljevanjem nagrad zato smo se premaknili na prireditveni prostor. Tu niso delili samo nagrade, ampak tudi malico in pijačo. Da pa nam je šlo vse skupaj bolj v tek, (predvsem pa pijača) smo sabo vzeli tudi harmoniko. Pesem je zadonela po obali, v ritmu polke pa se je nekaj parov tudi zavrtelo, na harmoniki pa mi je na pomoč priskočil Franci, ki je odličen harmonikar.
Ni manjkalo ne šale, ne smeha, ne dobre volje.In v takšnem vzdušju smo pričakali prve rezultate o uvrstitvi. Tudi pogled na ciljno listo nam ni pokvaril vzdušja, še ravno nasprotno, nalil je še bencina na ogenj, katerega bi bilo še več, če bi bili rezultati tako kot je treba. Okrog rezultatov je bila namreč ena velika zbrka. Meni je bilo dodeljeno drugo mesto in Franciju tretje.Za prvo mesto ni bila podeljena, ker ni bilo prisotnega tekača. V ženski kategoriji so bile kar po štiri na stopničkah, saj so imele dve isti rezultat, čeprav niso prišle istočasno v cilj. Pa še kup stvari ni štimalo. Za našo skupino, bi moral jaz prejeti medaljo za prvo mesto in Franci za drugo. To sem razbral iz uradnih rezultatov čez dva dni, pisal organizatorju in sedaj izvajamo zamenjavo medalj po poštarskih poteh.

Pa vseeno nas te zbrke niso vrgle iz tira. Mi smo se veselili po svoje še naprej in vztrajali do zadnjega. Ko so nas že podili, smo se odpravili nekaj kilometrov stran na takoimenovano osmico. Tu pa je bilo vse naše! Ni manjkalo ničesar, ne hrane ne pijače ne dobre volje. Malce smo nazdravili,zapeli in zaigrali,ter zaplesali.Dolgčas ni bilo nobenemu in čas je hitro mineval.Ali bolje rečeno skoraj nobenemu. Tisti ki so bili odgovorni za prevoz, so skoraj kazali malce naveličanosti, ali je pač to samo spretnost fotografa.Ampak mi se nismo dali. Ostali smo , dokler nismo vsega pojedli in dokler niso bili litri prazni.Veselje je trajalo še kar celo pot domov in nikakor se nismo mogli posloviti. Za lažje slovo z tekači Trebnjega, smo se ustavili še na "domačem terenu", kjer je za šankom pokazal svoje spretnosti tudi Miro. Ampak vsakega lepega je enkrat konec in upam da se takšna "fešta" še ponovi. Mogoče že v kratkem, v sklopu teka v Štanjelu. Kdo ve! Pustimo se presenetiti.