Nekateri tečejo, drugi pa ...

Hja, da ne bo zgledalo, da samo Stane s peščico drugih tekačev športno preživlja letošnjo zimo. Nikakor ne! Mlajši del kluba ... kako naj rečem ... mladinski odsek :) ... no, mi zimo preživljamo nadvse aktivno. Tečemo bolj malo. Samo takrat, ko nas lovijo tisti, ki bi nas radi nakepali ...

Drugače pa smo snežene dni preživljali nekako takole:
- sneženi sprehodi,
- metanje v zamete,
- rušenje zametov, kjerkoli jih zagledamo na skoraj 3-urnem sprehodu,
- prevali na snežne zamete,
- stoje v snegu,
- skok v višino na snežni zamet.

Fotoaparat ni skakal z nami, nas je pa dokumentiral gospod na začetku sosednje vasi ... dva dni zapored nam je zavidal mladostno metanje v sneg. :)

Poleg navadnih sneženih sprehodov, smo pa tudi malo adrenalinski. Npr. neko soboto smo šle na Bled in pešačile po zmrznjenem jezeru vse do otočka. Na ledu smo se drsale, celo poskakovale ... skratka, bile smo športne. Res!

Da ne govorim, kako športno je bilo šele na sankanju na Gorjancih ... sanke so brzele po zmrznjenem snegu, mi pa se poleg tega še kotalili, kepali, fotkali ... 600 fotk v 1 uri. Joj, prejoj, kako smo bili fotografu zanimivi. :)

Tud' tamladi smo športno pridni, kajne? Pa čeprav se ne morem pohvaliti z medaljami, kot lahko to naredijo tisti tanajbolj pridni zimski tekači. Imamo pa dobre ideje, dogodivščine in fotke. :)

Zdaj napovedujejo pa 19°C. Hmm ... konec zime, začetek tekanja naokoli. Sezona teka se bliža, bo treba nabrusit tekaške copate in peljat pljuča na sprehod, da bodo lažje dihala ...

Liga Japetič 7. kolo!

Sveta Jana 12.02.2012

Vse je že kazalo, da bo letošnja zimska liga končana prej, ko bo zapadlo vsaj malce snega. Pa ni bilo ravno tako. Za zadnje kolo je mati narava poskrbela za ekstremne razmere in se tako odolžila za vse nazaj, kar nam je bilo prišparanega.
Tisto nedeljo, je bilo treba malce bolj zgodaj odpreti oči in se podati na pot. Vozne razmere so bile zelo slabe, do starta tam pod Japetiči, pa kar precej dolga pot. Z Edijem sva se napotila na pot, brez predhodnega preverjanja glede teka. Saj je vendar zimska liga, pa da odpade zaradi slabega metra snega? To nebi smela! Ubrala sva jo kar po znani poti čez gorjance pa preko Ozlja naprej proti Sveti Jani.


Slabo plužene ceste niso dovolile kake hitre vožnje, ura pa se je kar hitro obračala. Na zborno mesto sva prišla tako bolj med zadnjimi in parking je bil že čisto zabit, pa sva pustila avto malce niže in odkorakala na prijavo. Kakih trideset se nas je zbralo, ki smo zbrali pogum, da se podamo na vrh Japetičev v tem zadnjem kolu. Namreč organizator je razmišljal, da za to kolo spelje samo krajšo pot do vrha, saj bi po daljši predolgo trajalo, ker ni bilo oranih celotnih 12 km.
Ura se je bližala deseti, ko naj bi se zapodili proti vrhu. V skupini zbrani na startu, se je že govorilo, da je samo kratka pot in še predno je prišel tja "šef" teka, ki je navadno tudi dal znak za začetek (je pa vedno malce zamudil in smo pričeli nekaj minut kasneje), je eden iz skupine dal znak, množica pa se je zapodila v sneg. Nekateri smo se še fotografirali na startu in smo bili kar malce presenečeni, ampak če gredo vsi gremo še mi. Pa smo se zapodili za njimi.
Začetek je bil kar težak. Velika počasna množica na ozki stezi, za prehitevanje pa zelo malo možnosti.

Tako sem rabil kar precej časa, da sem nekako prišel mimo vseh teh počasnejših"tekačev". Saj razlike ni bilo, ali greš po stezi ali pa mimo, le paziti je bilo treba da ne zdrsneš v dolino. Z težavo sem se prebil naprej in se pridružil vodilnemu.



Po tej poti ni šel še nihče, odkar je zapadel tale sneg, tako sva morala midva utirati gaz v kar nekaj deset centimetrov snega. Steza se sploh ni videla, pa tudi midva nisva točno vedela kje naj bi bila. Tako sva na dveh mestih tudi malce zašla, a ne več kot za deset ali dvajset metrov. Pot se strmo dviga in višje ko sva prišla, več je bilo snega.


Nekje na polovici poti, ko je bil za nami že prvi večji vzpon, se z druge strani priključi še ena steza. Od tu naprej se je vsaj malce poznalo, kje naj bi steza potekala, čeprav je bilo snega vse več in več. Vseeno nismo odnehali, ampak smo tiščali naprej. Pred nama je bil zadnji malce strmejši klanec, in ko se ta konča je le še streljaj do koče. Še dobro, da smo ubrali samo krajšo, saj za dalšo nebi imel moči, ali pa bi do vrha rabil celo popoldne. Z zadnjimi močmi sem se nekako privlekel iz gozdiča, ko sem ugledal kočo na vrhu. Kolegu je manjkalo le še nekaj deset metrov do cilja, meni pa še kar precej.


Nisem se nič kaj preveč trudil, da bi vrh dosegel čim prej. Da le pridem do vrha pa kakor koli že. In sem prišel! Na vrhu sem bil za dobrih 46 min, zmagovalec pa kako minutko pred mano.


Hitro sva se umaknila v zavetje koče, kjer so nama postregli z kuhanim vinom, nakar se nama je pridružil še tretji, ki je prišel na vrh. Onadva sta na hitro popila in se podala nazaj v dolino, jaz pa sem počasi srkal in čakal da pride na vrh še Edi. Pa ni bilo treba veliko čakati. Kmalu je bil v cilju z še nekaj udeležencev (da smo bili tekači bi težko rekel) in takoj sva se obrnila proti dolini.


Glavnina je prigajala še navzgor, zato je bilo treba zopet mimo uhojene steze, čeprav je tudi na stezi bilo še veliko snega.


Pa ne samo na stezi. Snega je bilo polno tudi po drevju in grmovju in kaj rado se zgodi, da si v pravem trenutku na pravem mestu. In kakšen si potem? Podoben sneženemu možu, pa z polno snega za srajco.



Ja nič čudnega, da smo za spust porabili ravno toliko časa kot za gor. Pa ne da bi se kaj dosti bolj obirali. Pot se je enostavno vlekla in kar ni je bilo konca.





Edino kar je bilo pri spustu drugače je to, da je bilo bolj mrzlo. Na vrhu smo se malce ohladili, pri spustu pa se ne segreješ dovolj. Tako smo prišli v dolino mokri in kar malce zmrznjeni. Kako je v tem trenutku prišla prav peč v gostilni, se kar ne da povedati. Povem da nobena bunda ne tako, čeprav sem navlekel nase tudi to.
Pa je bilo kmalu bolje. Segreli smo se, pa tudi sobica se je kar napolnila, saj je sledila podelitev pokalov in medalj. To je bilo namreč zadnje kolo in na koncu je treba "poračunat" in prejeti "plačilo". Podelitev je potekala brez kakršne koli najve, nagovora, ali kar koli podobnega. Ko se je organizator spomnil, da je pravi trenutek, je stopil na sredi sobe in začel deliti .
Najprej je podelil prvim trem, ki so zbrali največ točk po sistemu Hendikep.


Za najboljše so bili pokalčki, nato pa je sledila podelitev medalj, za doseške po starostnih skupinah. V skupini M 40 sem najžlahtnejšo medaljo, tako kot lani prejel jaz, ki sem na vrh pritekel štirikrat kot prvi in dvakrat kot drugi, eno kolo pa nisem odtekel.


V skupini M 60, pa je bil med dobitniki tudi Edi, ki je prejel malce manj žlahtno medaljo.


Tako je bila podelitev končana, z njo pa tudi vse okoli lige Japetič za to sezono. Seveda so se tekači takoj po podelitvi razbežali, ostalo nas je samo nekaj, ki smo še malce pokramljali. To so bile kar hude debate o vsem mogočim. Od politike, kulture, slavistike, športa,..... No jaz sem le bolj poslušal kot sodeloval, ker se na takšne reči ravno ne spoznam in potem je bolje molčati, kot pa "kozle streljat".
In ko se je debata polegla, je bila pred nama le še pot proti domu. Tokrat se nisva podala na turo "spoznavajmo svet in domovino", saj je bilo dovolj zanimiva že vožnja po običajni poti.
Predno sva prispela v Ozalj, je Edi fotografiral "mojo vasico"

prevedeno v njihov jezik. Pri nas je Zajčji vrh, oni pa imajo Zajačko selo. Kar nekaj podobnega.
Nato sva si pa ogledovala Belokranjsko lepotico, ki je v mirnejšem delu bila že povsem zamrznjena, v tistih hitrejših pa delno. V tem času je to bila seveda največja znamenitost, ki sva jo lahko ogledovala in se počasi premikala proti domu.

1

Batujski kros

Batuje 11.02.2012


Končno je tudi pri nas nastalo malce zimske idile. Nekaj deset cm snega, pa temperature okoli 10°pod lediščem čez dan, ponoči pa še kakšna nižje. Čisto taprava zima, tista dolgo pričakovana. No ja, pričakovana že, samo ne v tako ekstremnih razmerah. Pa kaj bi jamrali, saj je prav da malce pokaže zobe, mi pa nadenemo toplejša oblačila pa je, saj smo vsega vajeni. Vsega pa ravno tudi nismo vajeni. Vsaj tukaj na Dolenskem nismo vajeni burje, gremo pa zato na Kras in probamo kako izgleda pri 180 km/h. Prav to smo trije zagreti tekači tudi storili.
Že v petek smo se dogovarjali za tek v Batuje. Pogovor je bil med Stanetom, Edijem in Antonom, pa še na Primorsko smo klicali kakšen je plan. Zvedeli smo da tek bo, zatorej je treba na pot. Tokrat malce z rezervo, saj so bile ceste precej zasnežene v naših koncih.
Za šoferja sem bil jaz, v Novem mestu sem pobral Edija in že sva se vozila do Toneta v Mirno peč. Tu se nismo kaj dosti zadrževali, saj je že čakal z torbo v roki. Le toliko je bilo časa, da se je v objektiv ujela zanimiva obvestilna tablica na Tonetovi kletki za psa.
In smo se odpeljali. Lokalne ceste so bile komaj še prevozne, avtocesta pa tudi ni bila ravno za pohvalit.

Počasi smo se prebijali in upali da bodo na drugem koncu razmere kaj boljše, pa niso bile ravno kaj drugačne. Na radiju so povedali da je del avtoceste za smer kamor smo namenjeni zaprta, zato je bilo treba po vsporedni cesti. Tako smo v Razdrtem zapustili avtocesto in se podali naprej po lokalni.



Snežna odeja se je pričela tanjšati, ko smo se pričeli spuščati v Vipavsko dolino. Kmalu je snežna odeja izginila, na vidiku pa je bila nova nevšečnost - burja. Da je kar precej "zagnana" se je videlo že po drevju, ki je stokalo in se upogibalo od njenih sunkov.



Še predno smo prišli v dolino smo naredili majčken postanek, da se pretegnejo noge, predno zapeljemo v tisto pravo burjo. Pa je tudi že tam v "zavetju" bila kar precej huda. Skoraj bi te lahko odpihnilo.



Takole po prvem srečanju, smo se podali naprej in kmalu srečali prvo opozorilno tablo za burjo. Pogled nanjo je bil kar malce presenetljiv, saj je burje bilo sigurno precej več, kot jo je napovedovala tabla.

Ugotovili smo, da je elektronika nekaj zatajila, kar pa bi za burjo težko rekli. Ne samo da ni zatajila, naredila je precej škode, kamor si usmeril pogled.




Sem kar malce s strahom vozil naprej, da nebi kak sunek odpihnil še nas v kakšen obcestni jarek.


Kar malce grozljivi prizori. Prevrnjeni kamioni, razkrite strehe, potrgane table, izruvano drevje,..... Pa so rekli, da najhujše še nismo videli, češ da je veliko večje razdejanje še malce naprej, medtem ko se je naša vožnja končala v Batujah. Ko smo zapeljali proti vasi, je Edi hotel slikati tablo z napisom kraja, pa mu je malce ušla,



mi pa zapeljali v ozke ulice prijetne Primorske vasice.




Še predno smo zapustili središče vasi in prispeli na mesto dogajanja, nas je pritekel pozdraviti zvesti spremljevalec tekov


in v spremstvu smo malce naprej parkirali.



Nekaj časa smo kar tičali v avtu, saj je bilo zunaj vse prej kot prijetno. A vseeno je bilo treba v bližnji objek na prijavno mesto, potem pa še malce na ogled same proge za tek. Pa ne za dolgo, saj me je že kar malce zeblo. Tone je medtem že oddrvel na ogrevanje (saj v takem rabiš precej "ogrevanja"), Edi se je pripravljal na tek, jaz pa sem poiskal zavetje v avtomobilu.


Medtem so ravno startali tisti na 4 km, kmalu pa so prišli na vrsto tudi tisti na 6 km. Sem se moral kar na hitro pripraviti, da sem v objektiv lahko ujel "naša junaka", ki sta že stala za startno črto. Še malce bi se obiral, pa bi mi ušli, tako pa sem jih ujel za rep.



Jaz sem pričel svoje ogrevanje in jo ubral v nasprotno smer kakor se teče, seveda z fotoaparatom v roki.






Poprej kot v pol urce so bili fantje v cilju, medtem ko smo mi pričeli iskati startno črto. Pa je ni bilo, so bili na delu lopovi in jo ukradli.


Vseeno smo se zbrali na sredi travnika in čakali na znak za začetek. Obetala se mi je dobra uvrstitev med prvih petnajst, z malce sreče mogoče tudi med deset,saj se nas je zbralo enajst na startu.

Štarter je dal znak, mi pa v "tek".



Vsi zaviti kot eskimi, smo vijugali mimo vinograda, gozdička in grmovja.


Proga je bila lepo označena, vendar jih je nekaj vseeno malce zgrešilo. Pa ni bilo kaj hudega, saj je celotna proga speljana čisto na majhnem prostoru. Za dva kilometra tudi ni potrebno nekaj veliko prostora. Nekaj ovinkov, par ostrih zavojev, malce spusta, nekaj klančine in že je bil prvi krog za nami. Pred nami pa še trije. Uff Na sami progi ni bilo skoraj nikjer nikogar, tudi redarji so se držali bolj ali manj v zavetju, le tisti malce bolj "oblečeni" so bili ob progi.




Pa je kar šlo. Iz kroga v krog je bilo tudi bolj toplo, v zadnjem pa skoraj prevroče. Jaz sem hotel že odvreči rokavice in kapo, pa je v določenih trenutkih tetka burja tako zažvižgala okoli kape, da bi najraje še nekaj navlekel nase. Kmalu smo bili v zadnjem krogu, katerega je tudi počasi zmanjkovalo in pred nami je bil



Tu se je bilo treba malce "raskomotiti", da so sodniki lahko zapisali številko, ki se je skrivala pod obleko in potem skozi cilj.



Hitro se je bilo treba skriti v zavetje (spet) in si nadeti suha in topla oblačila. Ko smo bili tako na red, smo poiskali še bolj toplo zavetje v objektu poleg igrišča. Prijazni domačini so nam tu postregli z malico, kuhanim vinom, čajem, sadjem in še sladice je bilo na vsaki mizi kar precej.



Ko smo se tako okrepčali, so pričeli z podelitvijo medalj za najboljše. Tokrat smo bili vsi trije od Dolenske kompanije med dobitniki. Najprej je bil klican Edi, ki je zasedel tretje mesto.

Kmalu za njim so poklicali še Antona, saj tekmujeta z Edijem v isti starostni skupini. Tone se je tokrat okiti kar s zlato medaljo, saj je bil najhitrejši v skupini.


Pri skupini 40, pa sem bil najprej poklican na stopničke jaz, saj sem si izboril tretje mesto.


Potem pa se nismo več kaj dosti zadrževali, saj so bile razmere na cesti take, da je bilo treba kar uzeti pot pod noge. Burja se je med tem še malce okrepila, kar je bilo razvidno iz opozorilne table.


Preko 150 je dosegala hitrost, kar je kar nekaj več kot ob našem prihodu ko je imela hitrost 119. Smo preverili tudi na opozorilni tabli, ki je zjutraj kazala samo 19. Tokrat je na njej pisalo 53, kar pomeni da je v okvari in ne prikazuje tiste prve 1.
Pa kakor koli že, teden dni pozneje bomo zopet šli pogledat, če se še kaj "šopiri", ko bomo vijugali po Lipici, za to rajžo pa le še previdno in počasi proti domu.