Liga Japetič 7. kolo!

Sveta Jana 12.02.2012

Vse je že kazalo, da bo letošnja zimska liga končana prej, ko bo zapadlo vsaj malce snega. Pa ni bilo ravno tako. Za zadnje kolo je mati narava poskrbela za ekstremne razmere in se tako odolžila za vse nazaj, kar nam je bilo prišparanega.
Tisto nedeljo, je bilo treba malce bolj zgodaj odpreti oči in se podati na pot. Vozne razmere so bile zelo slabe, do starta tam pod Japetiči, pa kar precej dolga pot. Z Edijem sva se napotila na pot, brez predhodnega preverjanja glede teka. Saj je vendar zimska liga, pa da odpade zaradi slabega metra snega? To nebi smela! Ubrala sva jo kar po znani poti čez gorjance pa preko Ozlja naprej proti Sveti Jani.


Slabo plužene ceste niso dovolile kake hitre vožnje, ura pa se je kar hitro obračala. Na zborno mesto sva prišla tako bolj med zadnjimi in parking je bil že čisto zabit, pa sva pustila avto malce niže in odkorakala na prijavo. Kakih trideset se nas je zbralo, ki smo zbrali pogum, da se podamo na vrh Japetičev v tem zadnjem kolu. Namreč organizator je razmišljal, da za to kolo spelje samo krajšo pot do vrha, saj bi po daljši predolgo trajalo, ker ni bilo oranih celotnih 12 km.
Ura se je bližala deseti, ko naj bi se zapodili proti vrhu. V skupini zbrani na startu, se je že govorilo, da je samo kratka pot in še predno je prišel tja "šef" teka, ki je navadno tudi dal znak za začetek (je pa vedno malce zamudil in smo pričeli nekaj minut kasneje), je eden iz skupine dal znak, množica pa se je zapodila v sneg. Nekateri smo se še fotografirali na startu in smo bili kar malce presenečeni, ampak če gredo vsi gremo še mi. Pa smo se zapodili za njimi.
Začetek je bil kar težak. Velika počasna množica na ozki stezi, za prehitevanje pa zelo malo možnosti.

Tako sem rabil kar precej časa, da sem nekako prišel mimo vseh teh počasnejših"tekačev". Saj razlike ni bilo, ali greš po stezi ali pa mimo, le paziti je bilo treba da ne zdrsneš v dolino. Z težavo sem se prebil naprej in se pridružil vodilnemu.



Po tej poti ni šel še nihče, odkar je zapadel tale sneg, tako sva morala midva utirati gaz v kar nekaj deset centimetrov snega. Steza se sploh ni videla, pa tudi midva nisva točno vedela kje naj bi bila. Tako sva na dveh mestih tudi malce zašla, a ne več kot za deset ali dvajset metrov. Pot se strmo dviga in višje ko sva prišla, več je bilo snega.


Nekje na polovici poti, ko je bil za nami že prvi večji vzpon, se z druge strani priključi še ena steza. Od tu naprej se je vsaj malce poznalo, kje naj bi steza potekala, čeprav je bilo snega vse več in več. Vseeno nismo odnehali, ampak smo tiščali naprej. Pred nama je bil zadnji malce strmejši klanec, in ko se ta konča je le še streljaj do koče. Še dobro, da smo ubrali samo krajšo, saj za dalšo nebi imel moči, ali pa bi do vrha rabil celo popoldne. Z zadnjimi močmi sem se nekako privlekel iz gozdiča, ko sem ugledal kočo na vrhu. Kolegu je manjkalo le še nekaj deset metrov do cilja, meni pa še kar precej.


Nisem se nič kaj preveč trudil, da bi vrh dosegel čim prej. Da le pridem do vrha pa kakor koli že. In sem prišel! Na vrhu sem bil za dobrih 46 min, zmagovalec pa kako minutko pred mano.


Hitro sva se umaknila v zavetje koče, kjer so nama postregli z kuhanim vinom, nakar se nama je pridružil še tretji, ki je prišel na vrh. Onadva sta na hitro popila in se podala nazaj v dolino, jaz pa sem počasi srkal in čakal da pride na vrh še Edi. Pa ni bilo treba veliko čakati. Kmalu je bil v cilju z še nekaj udeležencev (da smo bili tekači bi težko rekel) in takoj sva se obrnila proti dolini.


Glavnina je prigajala še navzgor, zato je bilo treba zopet mimo uhojene steze, čeprav je tudi na stezi bilo še veliko snega.


Pa ne samo na stezi. Snega je bilo polno tudi po drevju in grmovju in kaj rado se zgodi, da si v pravem trenutku na pravem mestu. In kakšen si potem? Podoben sneženemu možu, pa z polno snega za srajco.



Ja nič čudnega, da smo za spust porabili ravno toliko časa kot za gor. Pa ne da bi se kaj dosti bolj obirali. Pot se je enostavno vlekla in kar ni je bilo konca.





Edino kar je bilo pri spustu drugače je to, da je bilo bolj mrzlo. Na vrhu smo se malce ohladili, pri spustu pa se ne segreješ dovolj. Tako smo prišli v dolino mokri in kar malce zmrznjeni. Kako je v tem trenutku prišla prav peč v gostilni, se kar ne da povedati. Povem da nobena bunda ne tako, čeprav sem navlekel nase tudi to.
Pa je bilo kmalu bolje. Segreli smo se, pa tudi sobica se je kar napolnila, saj je sledila podelitev pokalov in medalj. To je bilo namreč zadnje kolo in na koncu je treba "poračunat" in prejeti "plačilo". Podelitev je potekala brez kakršne koli najve, nagovora, ali kar koli podobnega. Ko se je organizator spomnil, da je pravi trenutek, je stopil na sredi sobe in začel deliti .
Najprej je podelil prvim trem, ki so zbrali največ točk po sistemu Hendikep.


Za najboljše so bili pokalčki, nato pa je sledila podelitev medalj, za doseške po starostnih skupinah. V skupini M 40 sem najžlahtnejšo medaljo, tako kot lani prejel jaz, ki sem na vrh pritekel štirikrat kot prvi in dvakrat kot drugi, eno kolo pa nisem odtekel.


V skupini M 60, pa je bil med dobitniki tudi Edi, ki je prejel malce manj žlahtno medaljo.


Tako je bila podelitev končana, z njo pa tudi vse okoli lige Japetič za to sezono. Seveda so se tekači takoj po podelitvi razbežali, ostalo nas je samo nekaj, ki smo še malce pokramljali. To so bile kar hude debate o vsem mogočim. Od politike, kulture, slavistike, športa,..... No jaz sem le bolj poslušal kot sodeloval, ker se na takšne reči ravno ne spoznam in potem je bolje molčati, kot pa "kozle streljat".
In ko se je debata polegla, je bila pred nama le še pot proti domu. Tokrat se nisva podala na turo "spoznavajmo svet in domovino", saj je bilo dovolj zanimiva že vožnja po običajni poti.
Predno sva prispela v Ozalj, je Edi fotografiral "mojo vasico"

prevedeno v njihov jezik. Pri nas je Zajčji vrh, oni pa imajo Zajačko selo. Kar nekaj podobnega.
Nato sva si pa ogledovala Belokranjsko lepotico, ki je v mirnejšem delu bila že povsem zamrznjena, v tistih hitrejših pa delno. V tem času je to bila seveda največja znamenitost, ki sva jo lahko ogledovala in se počasi premikala proti domu.

1