31. Molniški tek

Zadvor 14.04.2012

Že kar nekaj časa ni bilo nič novega, pa čeprav se je med tem kar precej dogajalo. Ja pa ne bom iskal kakih izgovorov, saj če je volja se vedno najde čas in vse ostalo da se skupaj spravi kaka reč.

Z tisto soboto sem nekako pregovoril še dva tekača in skupaj smo jo ubrali proti Zadvoru. Tam je bil namreč organiziran 31. monolški tek.

Je kar prijetno takole potovat z nekom ki pozna vse kraje in vse tekaške prireditve. Brez kakršne koli navigacije ali česa podobnega smo prispeli na mesto dogajanja pri brunarici. No pa ne ravno mesto dogajanja, tu je bilo vse ostalo, le tek je bil na drugi lokaciji. Opravili smo prijavo, si nadeli tekaško opravo in se podali proti startu. 

Medtem je pričelo tudi rahlo deževati, pa nas ni ravno motilo. Počasi smo pričeli ogrevanje in se približevali startno ciljnemu prostoru, kjer so že potekali teki na krajših razdaljah. Ja seveda je bilo tudi tu možnost izbire razdalje za tek. Jaz sem naprimer izbral 20 km , medtem ko sta Edi in Miro izbrala krajšo 10 km dolgo progo.

Malce smo se še razgledali, ogledali delček same proge, nato pa se postavili  za začetek. Sprva sem sam pretekel nekaj sto metrov proge in zdela se mi je prav prijetna v zavetju gozdiča. Mišljenje o prijetnosti sem spremenil, ko sem srečal Edija in mi je razložil, da je to proga za otroške teke, medtem ko mi tečemo malce drugače. Pa sva odtekla v nasprotni smeri po progi do starta.   

Nič kaj prijazna proga po kateri se nas je kaj kmalu podilo kar nekaj tekačev. Začetek na obrobju gozdiča, kjer se takoj steče po poti v gozd. Že po nekaj metrih se zavije levo in strmo navzgor, po blatnem klancu. Še sreča da ni tudi pretirano dolg in se hitro obrne navzdol. Sledi nekaj ravnine in še en hribček, tokrat precej lažja oblika.  In ko se prične spust, se steče iz gozda in se nadaljuje po travniku navzdol.  Nekje na polovici travnika sledi zavoj čez potoček na makedamsko cesto. Tu se obrnemo najprej rahlo v hrib, obrnemo okoli gozdnega otočka in po isti poti nazaj. Ko se vračamo, se odteče malce dalj po cesti, zopet obrne skozi gozdič (tokrat je zopet malce hribčka) in nazaj preko potočka na travnik. Travnik je potrebno obteči še po drugi strani, preskočiti manjši jarek in že se zagleda ciljni prostor.

Pa ni še vsega konec. Pred ciljem so bile označene dve poti. Prva je vodila v drugi krog, druga pa v cilj. Ja ampak je bilo treba najprej ubrati prvo, pa še enkrat prvo in še enkrat, nato pa šele v drugo. En krog namreč meri vsega 5 km, zato so morali tisti na 10 km odteči dva, mi na 20 pa 4 kroge. Ni bilo nič prijetno štirikrat teči v tisti klanec v gozdu, a je nekako šlo, saj sem imel zelo dobrega "zajca", ki sem ga seveda uspešno lovil in tako tudi uspešno pritekel v cilj.

Ker je bilo vreme muhasro, je bilo treba kar čim hitreje do avta in si nadeti topla oblačila, pa tudi rezultati so bili kar kmalu objavljeni. Komaj smo si lahko privoščili malce okrepčila z  praženim krompirjem in osvežilno pijačo, 

že se je pričela podelitev medalj in pokalov najbolj zaslužnim. V vsaki kategoriji so prvi trije prejeli medalje, na vsaki razdalji pa zmagovalec in zmagovalka še pokal. Kaj kmali je prišla na vrsto podelitev skupine J na 10 km,v kateri je z časom 45:29 Edvard Doljak zavzel najvišjo stopničko. Je bilo vse tako hitro, da ga je fotoaparat ujel šele potem ko je že zapustil zmagovalni oder. 

Ujel sem ga v družbi Šuštar Mirota, ki je v isti skupini zasedel 5. mesto z časom 55:43. In ko se je zaključilo podeljevanje 10 kilometerskih skupin, so že bili rezultati  na 20 km. Še najbolj sem bil vesel, ko so na oder povabili skupino C in na drugo mesto povabili  Stanislava Kralja.

Zadovoljen sem bil tudi z časom 1:23:56, še bolj pa z uvrstitvijo, saj sem zasedel drugo mesto tudi v absolutni razvrstitvi na 20 km.

Tako se je prijetno zaključila tale naša tekaška prireditev, čeprav se vse za nas še ni končalo. Zmagovalec Edi je namreč dobil za nagrado pizzo v bližnji gostilni in se odločil, da jo takoj unovči. Tako smo zapustili območje brunarice in se podali v bližnji lokal. 

Seveda Edi ni sam pohrustal dobljene nagrade, ampak jo je podelil z prijatli. Je bilo kar prijetno okrepčilo, tako da se ta navada lahko obdrži in mislim da ti bova z Šuštarem vedno priskočila na pomoč pri takih opravilih.
Da pa nebi bili prehitro doma, smo jo ubrali po poteh "spoznavajmo svet in domovino" in zopet odkrili kar precej prijetnih krajev naše lepe deželice.