17. Ljubljanski maraton

Ljubljana 28. 10.2012

Še eno objavo dolgujem za kar precej daleč nazaj. Sem že skoraj pozabil na tisti prvi zimski dan.

Ta dan je bilo prav vse zanimivo. Ko smo se zjutraj zbudili, nas je zunaj čakal sneg. Pa ne samo malo, bilo ga je velikoooooooo.  Bilo pa je treba priti do Ljublane, vendar ne z letnimi gumami na avtu. Tako je bilo prvo delo tega jutra menjava gum, nato pa pot pod noge.
Spotoma sem pobral še Mateja in Barbaro in že smo jo ubirali proti Ljubljani. Bili smo že med zadnjimi, zato smo dobili že kar nekaj informacij o razmerah na cesti. Cesta je bila prava katastrofa. Proti trebnjem, je bilo na cestišču kar za dvajset centimetrov snega, zato je bilo treba previdno.

V Ljublano smo prišli pravi čas, pa še vodiča sem imel za Ljublanske ulice, da sem najhitreje prišel do startne številke, medtem ko sta jo imela  Matej in Barbara že pri sebi. Nato smo zavili v eno ulico kake pet minut od startnega mesta, ter parkirali na dvorišču stanovanjske hiše. Pa ne kar tako nekje, tam ima Matej stanovanje. Ja "luksuz" bi lahko temu rekli ob tem vremenu. Poskakali smo v zavetje  in se lepo na toplem pripravili na tek.

Ko smo bili pripravljeni, je bil tudi čas da poiščemo startno mesto in se postavimo v vrsto. Do starta je bilo ravno prav, da se malce zagrejemo, potem pa si v veliki gužvi pridobimo dober startni položaj. Seveda je bilo na startu polno znanih obrazov, na cesti pa polno vode in razmočenega snega. Jaz sem si našel mesto v 2. coni, medtem ko sta matej in Barbara začela nekje v 5.. Ko so pričeli z muziko, ki jo ropota "Stroj mašina", se je vedelo da je pričetek zelo blizu. Potem pa še odštevanje in podali smo se na pot.

Znana pot okoli Ljublane, le da je bila tokrat malce snežena okolica, na cesti pa veliko vode. Sprva je tudi malce snežilo, kar pa je kasneje ponehalo in skoraj se je pokazal sonček. Kot ponavadi je bilo vse polno navijačev, ki so glasno spodbujali vsakega tekača, pa ogromno godb ki so pridno pihali v svoje inštrumente. Vse to ti kar nekako doda kanček moči, da premaguješ kilometer po kilometer.  No tokrat za spremembo nisem šel nič tekmovalno, ampak čisto brez vsakega cilja. Malce so bile krive razmere, veliko pa moja nepripravljenost, zato sem šel lepo počasi. Tako je šel tudi Aljaž Zaletel, ki mi je delal ves čas družbo, čeprav bi on lahko tekel hitreje po njegovih zmožnostih. Tako sva celo progo pretekla skupaj in tako tudi pritekla v cilj.

Cilj je bil tokrat na zahtevo župana premaknjen na novo zgrajeni trg, čeprav nekako ni dovolj prostora za takšno prireditev. To je organizator tudi izrabil za izgovor, ker v cilju nismo dobili nič drugega kakor vodo. Sadja in slaščic, katerega je bilo vsako leto na kupe, tokrat ni bilo nič. Je pa bilo že kar nekaj znanih tekačev, s katerimi smo malce poklepetali in si izmenjali čestitke za pretečene kilometre. Kaj dolgo se nisem zadrževal. Dogovor je bil, da se dobimo v stanovanju, zato sem se kar napotil počasi tja.  Ravno pravšnja razdalja za majčken in lahkoten iztek.

Stanovanje pa je super zadeva, (luksuz sem že omenil) tudi po končanem teku. Do prihoda Barbare, sem bil že pod toplo prho in na okrepčilu, ki ga v cilju ni bilo. V stanovanju je namreč ostalo še nekaj cvička, čokolade, napolitank in še kaj bi se našlo. Še predno pa sem vse pospravil, je bil na vratih tudi že Matej, Barbi pa je opravila pod tušem. Ravno pravšnji intervali, da smo se lepo zvrstili pod tušem, vmes pa nazdravili na prve polovičke in pretečene kilometre.  Medtem so po mobiju prispel tudi uradni rezultati

Kralj Stanislav 1:28:18
Barbara Vidic 1:58:06
Matej Vidic  2:19:38

Na teku in med rezultati pa se je zasledilo še nekaj "Matickov";

Franci Menič 1:20:24
Silvo Mikolič 1:33:37
Marko Bučar  1:37:21

Mogoče je bil še tudi kakšen več, pa ga nisem zasledil med rezultati. (je preveč vsega, da bi natančno pregledal) Če je bil še kateri naj me pocuka pa dopišem še njegov rezultat. Sicer pa čestitke vsem za pretečene kilometre, drugo leto pa dva kroga. (brez mene)

Tako smo naše potovanje v prestolnici zaključili, kar pa ne pomeni da smo jo ucvrli domov. Pot nas je zanesla še na kozarček v zasneženo deželo, kjer smo našli romantičen kotiček in odlično kapljico. Pa ni bilo treba daleč. V Trebnjem smo zavili v hrib, preizkusili zmožnost avta v snežnih razmerah (tik za tik da smo zvozili) in obiskali Mirkota Lavrihatovega, ki je natočil kozarček domače kaplice. Verjetno se sprašujete kje je tista romantika. Bila je v kuhinji za mizo, ker je sneg prekinil dobavo električne energije, mi pa smo se zadržali kar dolgo v noč. (težko nas je odgnat od dobre kaplice) Pa še ni bilo dovol. V Dolenski prestolnici smo naredili še en obisk, pri gospodiču kateri je tudi obljubil kozarček za nazdraviti. In smo se ustavili, potem pa je bil že skrajni čas, da se napotimo domov. Pa saj bo še časa za šport.