2. Adria advent Marathon

Crikvenica 02.12.2012


Leto gre počasi proti koncu. Konca sveta, kakor so ga nekateri obljubljali ni, zato bo treba obrniti

Še predno pa pričnemo pisati po novem listu na vrhu katerega bo pisalo 2013, je potrebno popisati tistega na katerem je še letnica 2012. Tudi na teh straneh je še kar nekaj nepopisanega, zato kar na delo.

Za tistega drugega Decembra je bil izdan razpis za maratonski iziv v obmorskem mestecu Crikvenica. Pa ne samo za maratonski, temveč tudi za polovičko in še krajši nekaj kilometerski tek. Sprva je bilo zanimanje za to prireditev kar precejšnje, saj nas je bilo prijavljenih kar precejšnje število tudi iz Novega mesta.Razmišljali smo tudi o kombiju, z katerim bi se popeljali v prijetnem vzdušju proti morju. Pa ni bila potreba po večjem vozilu, saj je bil že osebni avto prevelik. In zakaj tako? Za ta dan je bila slaba vremenska napoved. Vremenkarji so napovedali kar nekaj deset cm snega, pa močno burjo in nevem kaj še vse. Vseh takih "groženj" pa se je večina ustrašila in ostala v toplem zapečku. Tako je že kazalo, da se bom na pot podal sam, vendar se mi je pridružil še Kos  Tom.

Tako sva se podala na pot. Vzela sva si malce več časa za pot, če bi slučajno naletela na vremenske neprilike. Pa ni bilo tako kot so napovedovali. Temperature so bile malce nižje in so se vrtele tam okoli nič, medtem ko sva na prave snežne razmere prišla šele pri sosedih. Malce več snega je bilo proti Jelenju in nekaj podrtega drevja, medtem ko proti obali je bilo sončno in toplo.

Kar malce nasmejanih obrazov smo prevzeli številke, v upanju da vreme zdrži do cilja, ter se malce okrepčali za šankom. Ogromno znanih obrazov, prijetnih klepetov, odličnega vzdušja, ter muzike in ura se je pomikala proti začetku.

Na startu smo bili v treh skupinah. Kateri smo se odločili za 21 km, smo se še ogrevali, ko so se tisti na 42 že zbirali na startu. Malce predno so se podali na pot, pa je pričelo deževati. Kar naenkrat so se pripodili črni oblaki in pričeli trositi vodne kaplice. Tisti na dalši razdalji so odrinili na pot, medtem ko smo mi še razmišljali kako se sedaj najprimerneje obleči. Ampak kaj dolgo ni bilo za tuhtati, saj smo se zapodili še mi.  Malce spremenjen startni prostor, (na mestu kjer je bil lani, je letos gradbišče) potem pa po že znani poti proti Selcam.

Padavine kar niso hotele ponehati in cesta je bila vse polna luž, katerih se je bilo treba izogibati, da ni bilo v copatih preveč vode že v začetku. Nekako kar nisem vedel v kakem ritmu naj tečem, saj nisem imel nobenega primernega "zajca". Počasi sem jo ubiral proti Selcam in že tudi nazaj, pa nikakor najti primernega tekača, z ustreznim tempom.  Zakorakali smo v drugo tretino, ko me je le dohitel eden, ki bi mi bil lahko "zajec". Kak kilometer sem tako držal ritem in ga lovil, ko je mimo pritekla "zajčica". Vsaj nekaj lepega v tem klavernem vremenu in to se ne sme izpustiti. Tako sem moral malce pospešiti, da sem lahko lovil ritem tekačice.  Spodbujanje navijačev mi je nekako dajalo moči, da mi je to tudi uspevalo.

Prehitevala sva tudi že tiste malce počasnejše, ki so tekli na daljši razdalji, kar ti da še dodatne energije za tek. Crikvenica je bila tako že tretjič za nama in zakorakala sva v zadnji del tekaške proge. Na tem delu pa je tudi malce klanca. "Zajčica" je z njim opravila brez kakih težav in z nespremenjenim tempom, medtem ko so meni pošle moči. Na vrhu je bila prednost že neulovljiva, čeprav sem proti obratu probal zaostanek nekoliko zmanjšati. Ja, mogoče mi je malce uspelo, a kaj ko je nazaj tudi klanec in zaostanek je bil zopet večji.
Noge so postajale vse težje in le z težavo sem se prebijal proti cilju. Še sreča, da je v zadnjem delu dolina in na koncu ravnina, čeprav se mi je zdelo, da je tudi tu vse v klanec. Z težavo in veseljem sem zakorakal v cilj, kjer je bilo že kar veliko tekačev. V cilj sem zakorakal kot 23. tekač, v cilju pa so bile pred mano tudi dve tekačice. Seveda sem bil zadovoljen, kakor tudi z rezultatom. Dosegel sem čas 1:25:13, kar je zelo zadovoljivo.
V cilju so nam postregli z pijačo in sadjem, potem pa je bilo treba čimprej v topla oblačila, saj dež kar ni hotel ponehati. Tudi nekaj minut poležavanja v avtu se je prileglo, dokler ni v cilj pritekel tudi Tom, ki je dosegel čas 1:50:07.
Vrnila sva čipe, si postregla z malico in nadoknadila izgubljeno tekočino, medtem pa so bili tudi že uradni rezultati. Prejela sva vsak svoj certifikat z vsemi rezultati in ker nisva posegla po stopničkah, sva se počasi odpravila proti domu. Še vedno je namreč deževalo, malce višje pa verjetno snežilo in če poprej se bova pobrala proti domu, boljše razmere na cesti bova imela. In tako sva jo ubrala domov.

13. Štanjelski tek

Štanjel 01.12.2012

V letošnji sezoni sem se bolj malo podil po Primorski, pa je zato še toliko slajše vsaj tu pa tam kdaj.  Tako sem se podal prav na začetku veselega Decembra.Pa nisem šel sam, čeprav je kazalo, da bo mogoče tudi avto premajhen. Pa ni bil. Samo trije smo se peljali, ostali so pa zboleli, ali so imeli zadrške.
Že kmalu na Primorski strani, se je začutila kar močna burja. Čeprav pravijo domačini, da to ni nič, je za nas ki je nismo vajeni, kar precejšen zalogaj. Takoj ko smo stopili iz avta, nam je prišla do kosti in treba se je bilo precej toplo obleči.

No sem pa tja se je tudi sonček pokazal skozi oblake in če je tedaj teta burja bila na dopustu, je bilo prav prijetno. Prijetno pa je bilo tudi srečati tekače z katerimi se nismo videli že vsaj sto let. In če se je prejšnja leta tu gnetlo tekačev tudi iz naših koncev, nas je tokrat bila le peščica. V prejšnjih letih je bil iz Novega mesta organiziran avtobus, tokrat pa je poleg nas bilo le še nekaj udeležencev iz okolice. Nekako so vsi se predali zimskemu počitku, ali pa jih je recesija priklenila na domače ognišče.

Vseeno se nas je nabralo kar nekaj na startu, ki smo čakali na znak za začetek.  Ozka makedamska pot, ki se vije rahlo navzgor in se že za prvim ovinkom prične še bolj dvigovat. Pri samem lovskem domu, kjer se vse prične in konča, nekako ni povezave satelitov. Tako se je moj "garmin" sestavil šele na vrhu klanca, ko so bila za nami že dva kilometra. Pa nič zato, saj se nisem kaj dosti obremenjeval z časom.  Le vključil sem uro in s svojim tempom nadaljeval. Od tu naprej je proga malce razgibana, oziroma se spušča navzdol, v okolici vasi Lukovec pa se najde tudi kak meter asvalta, medtem ko je ostalo makadam. Zadnji del je prav prijeten, ko se spuščaš proti cilju, najlepše pa je ko si že tam.

Potem pa nič postavat. Teta burja je poskrbela, da smo se takoj povlekli v zavetje in zopet nadeli "neprobojna" oblačila. Potem pa nazaj, kjer so nam postregli z sadjem, čajem, krofi, pa z pršutom in pivom, čeprav bi rajši popil kozarček Primorske kaplice. No tudi te ni manjkalo, predvsem na račun stojnic, kjer je bilo vsega v zadostnih količinah. No tu je vsak za sebe našel kaj primernega. Od terana, pa kakijev, medu,.....

 Jože Zaletel je postregel z nekaj kozarcev terana, tako da smo prišli na račun tudi ljubitelji te kaplice in nekako lažje počakali na rezultate.  Pa ne da bi pričakovali kake zavidanja vredne rezultate, ampak vseeno. Pristali smo daleč od kakršnih koli stopničk, z burjo v kosteh, pa smo se kar hitro pobrali proti domu.

Ker smo bili že na tem koncu, smo mimogrede skočili še na obisk kar k prvi hiši. Jaz sicer nisem poznal nikogar, so pa veliki prijatelji Šuštarjevih, torej tudi moji. Prijeten klepet, okusen prigrizek in pa muzika ter pesem, so nas ogreli in  spravili v dobro voljo. V tem duhu pa smo tudi nadaljevali pot proti domu. In res je bilo proti domu. Čakalo nas je še nekaj obveznosti iz "zgodovine", pa sveže pečeni buhtelni in "antigripin" pri Zajčevi zidanici. ( Hvala lepa ga. Smilja Zajc) Od tu smo se vsi podali še k Šuštarjevim, pa še nekaj zidanic se je našlo do doma.
 Še dobro da je dan dolg in še daljša noč, pa časa na pretek.

Liga Japetič 2012/13

St. Jana 25.11.2012

In se je pričela še ena "liga", na že kar dobro poznanem vzponu na Japetič. Čeprav za letos ni bila v planu, (še vedno ni povsem sigurno da bo) je odločitev padla za prvo kolo.  Sicer odločen, da odtečem samo krose v Sevnici, sem dobil telefonski klic od g. Doljaka, da se prične liga na sončni strani Gorjancev. Ker za ta vikend ni bilo v planu nekih tekov, sem se na hitro odločil, da odtečem prvo kolo. Tekma je odličen trening za naslednje teke, pa še stare tekaške prijatle pozdravim na drugi strani hriba. (je težko žabo v vodo a)

V nedeljsko jutro, sem skoraj vrgel iz postle Doljaka, nato pa sva nadaljevala še do Petra in skupaj smo se podali na pot. Znana cesta, znani ovinki in pa gosta megla po dolinah, medtem ko se je po vrhovih že kazal sonček. Pa saj mi gremo malce višje, torej v sonček. In res je bil. Krasno toplo vreme in pa kup veselih tekačev nas je pozdravilo pri Šumskih dvorih.

Tudi prijava je šla gladko. Niti številke nismo dobili, češ da nas poznajo in je ne rabimo.  Ja fino, bo takoj malce lažje. Še nekaj korakov za ogrevanje, skupinska fotka za arhiv, potem pa pot pod noge.
Tokrat sem pričel lepo počasi, obenem pa malce kramljal z sotekačem Nikico Vrabcem. (No ravno danes ima god, pa mu želim vse najboljše) Tekla sva v ospredju, tik za nama pa še dva mlajša tekača in čakali eden drugega, kdaj bo kateri "potegnil" naprej. Meni je tak tempo odgovarjal in sem kar tekel z ramo ob rami z Vrabcem. Nekje na tretini sta se mlajša odločila za prehitevanje in šla mimo. Pa ne z kako večjo prednostjo. Čisto majčkeno sta bila hitrejša, tako da sva ju imela nekaj metrov pred sabo. Verjetno sta se preveč zapodila, saj sta na polovici proge že hodila za trenutek. Jaz sem imel še dovolj moči, pa sem namignil prijatlu, če bi jih lovila. Nekako ni bil ravno za to, pa sva tekla svoj tempo. Malce sem razmišljal, da nimam kaj izgubiti, neglede na uvrstitev, pa sva tekla skupaj vse do cilja. Tako smo prvi trije v cilj prišli štirje. (malce čudno ja)

Na vrhu nas je kot ponavadi čakal čaj in kuhanček, pa nekaj sladkega za pod zob. Vsakega nekaj sem se na hitro privoščil, potem pa obrat in nazaj v dolino. Ja za tokrat sem se odločil malce daljšo varjanto. Medtem ko so ostali sestopali po krajši poti, sem jaz ubral daljšo, kot nekakšen trening za polmaraton čez teden dni. V prvem delu je bilo lepo in zanimivo, še posebej ko srečuješ tekače, ki se še matrajo v klanec, ti pa lepo neobremenjeno v dolino. V drugem delu pa je bilo malce slabše. V tem delu se malce poravna, proti koncu gre celo precej v hrib, vse skupaj pa se grozno vleeeeeeečeeeeeeeeee. Kljub vsemu, sem nekako prišel do "cilja" in to še pred ostalimi, ki so ubrali bližnjico.

Da je bilo čakanje ostalih lažje, sem se podal v dvore na obisk in ko sem se vrnil, so bila sopotnika že v dolini. Lahko bi jo takoj ubrali, pa imajo nekateri cel protokol preoblačenja in šminkanja. Ampak vse se da uredit in počakat, potem pa slovo in pot pod noge.  Pa saj verjetno se še vrnemo v tej sezoni.