V letošnji sezoni sem se bolj malo podil po Primorski, pa je zato še toliko slajše vsaj tu pa tam kdaj. Tako sem se podal prav na začetku veselega Decembra.Pa nisem šel sam, čeprav je kazalo, da bo mogoče tudi avto premajhen. Pa ni bil. Samo trije smo se peljali, ostali so pa zboleli, ali so imeli zadrške.
Že kmalu na Primorski strani, se je začutila kar močna burja. Čeprav pravijo domačini, da to ni nič, je za nas ki je nismo vajeni, kar precejšen zalogaj. Takoj ko smo stopili iz avta, nam je prišla do kosti in treba se je bilo precej toplo obleči.
No sem pa tja se je tudi sonček pokazal skozi oblake in če je tedaj teta burja bila na dopustu, je bilo prav prijetno. Prijetno pa je bilo tudi srečati tekače z katerimi se nismo videli že vsaj sto let. In če se je prejšnja leta tu gnetlo tekačev tudi iz naših koncev, nas je tokrat bila le peščica. V prejšnjih letih je bil iz Novega mesta organiziran avtobus, tokrat pa je poleg nas bilo le še nekaj udeležencev iz okolice. Nekako so vsi se predali zimskemu počitku, ali pa jih je recesija priklenila na domače ognišče.
Vseeno se nas je nabralo kar nekaj na startu, ki smo čakali na znak za začetek. Ozka makedamska pot, ki se vije rahlo navzgor in se že za prvim ovinkom prične še bolj dvigovat. Pri samem lovskem domu, kjer se vse prične in konča, nekako ni povezave satelitov. Tako se je moj "garmin" sestavil šele na vrhu klanca, ko so bila za nami že dva kilometra. Pa nič zato, saj se nisem kaj dosti obremenjeval z časom. Le vključil sem uro in s svojim tempom nadaljeval. Od tu naprej je proga malce razgibana, oziroma se spušča navzdol, v okolici vasi Lukovec pa se najde tudi kak meter asvalta, medtem ko je ostalo makadam. Zadnji del je prav prijeten, ko se spuščaš proti cilju, najlepše pa je ko si že tam.
Potem pa nič postavat. Teta burja je poskrbela, da smo se takoj povlekli v zavetje in zopet nadeli "neprobojna" oblačila. Potem pa nazaj, kjer so nam postregli z sadjem, čajem, krofi, pa z pršutom in pivom, čeprav bi rajši popil kozarček Primorske kaplice. No tudi te ni manjkalo, predvsem na račun stojnic, kjer je bilo vsega v zadostnih količinah. No tu je vsak za sebe našel kaj primernega. Od terana, pa kakijev, medu,.....
Jože Zaletel je postregel z nekaj kozarcev terana, tako da smo prišli na račun tudi ljubitelji te kaplice in nekako lažje počakali na rezultate. Pa ne da bi pričakovali kake zavidanja vredne rezultate, ampak vseeno. Pristali smo daleč od kakršnih koli stopničk, z burjo v kosteh, pa smo se kar hitro pobrali proti domu.
Ker smo bili že na tem koncu, smo mimogrede skočili še na obisk kar k prvi hiši. Jaz sicer nisem poznal nikogar, so pa veliki prijatelji Šuštarjevih, torej tudi moji. Prijeten klepet, okusen prigrizek in pa muzika ter pesem, so nas ogreli in spravili v dobro voljo. V tem duhu pa smo tudi nadaljevali pot proti domu. In res je bilo proti domu. Čakalo nas je še nekaj obveznosti iz "zgodovine", pa sveže pečeni buhtelni in "antigripin" pri Zajčevi zidanici. ( Hvala lepa ga. Smilja Zajc) Od tu smo se vsi podali še k Šuštarjevim, pa še nekaj zidanic se je našlo do doma.
Še dobro da je dan dolg in še daljša noč, pa časa na pretek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar