Podobne vremenske razmere, kot so še v teh dneh, ko bi že davno morala pomlad zbuditi travnike in polja. No snežilo ni ravno tisti dan, je pa bila snežna odeja kar precej debela. Seveda vreme in z njim povezane razmere, niso izgovor, da nebi odšli na tekaško prireditev.
Pavle se je vrgel v stroške prevoza, pri TPV-ju pobral mene in Edija nato pa še Zdravkota in odbrzeli smo proti Blanci. Mahnili smo jo po najkrajši poti preko Bučke, prečkali Savo pri elektrarni Blanca (po tem mostu smo se vsi peljali prvikrat) in že smo bili na kraju dogajanja. Čisto na končnem mestu ravno ne, saj smo zaradi časa ki nam je ostajal, naredili manjši postanek za jutranjo kavico, poleg katere so nam postragli še s krofom.
In že smo bili pri osnovni šoli, kjer je bilo že vse živahno. Najmlajši so že pridno tekmovali, medtem ko so se tisti najhitrejši tudi že ogrevali. Po prijavi, smo se podali tudi mi v garderobo (organizator vedno poskrbi za garderobe na toplem)
poskakali v tekaško opremo in hitro na ogrevanje. En krog je bil ravno prav, da smo se zagreli in spoznali samo tekaško pot, ki nas čaka čez nekaj minut.
Čakal nas je začetek predzadnje tekme za pokal Sevnice v sezoni 12/13. Kakih dvajset tekačev se nas je zapodilo na razdaljo štirih kilometrov. Za to razdaljo je bilo treba preteči en manjši krog okoli šole in pa še dva malce večja, ki sta zajela šolo, nekaj kozolcev in malce gozda.
Sneg , blato, klanci, spusti, vse polno luken in kaj vem kaj vse se je našlo na uhojeni snežni odeji. Najprej smo naredili tisti manjši krog samo okoli šole,
nato so zavoj v zadnjem delu zaprli in v drugo je bilo treba v daljši krog.
Takoj smo se spoprijeli z precejšnjem klancem, na srečo ne preveč dolg, nato pa na kolovozno pot mimo nekaj kozolcev in zopet malce klančine skozi gozdiček in nato po drugi strani kozolcev nazaj proti šoli in cilju. Še pred ciljem malce večjega spusta zopet skozi gozdič, nato pa oster zavoj proti ciljni ravnini.
Ja ampak to še ni bilo dovolj. Treba je bilo v še en sprehod v naravo. Še en sprehod skozi gozdiče in mimo kozolcev. Čeprav sem pričakoval, da bo šlo v zadnjem krogu z težavo, sem imel moči več kot dovolj. Drugi večji krog, sem zaključil hitreje kot prvega in v cilj zakorakal lahkotno in z veseljem.
Seveda nisem bil v cilju med najhitrejšimi, sem pa oddelal z zadovoljivim rezultatom. Za 4 km, na težkem in zasneženem terenu sem opravil z časom 16:15. Tudi ostali iz našega avta so se odlično odrezali. Zdravko z časom 17:29, Edi z časom 20:09 in Pavle z časom 21:54.
Tako smo bili na koncu nagrajeni prav vsi. Zdravko je stopil na najvišjo stopničko,
Moja malenkost se je zavihtela na drugo štengo,
Pavle je stopil na tretjo stopničko
in Edi je stopil na četrto. Seveda ni toliko stopničk, je pa njemu pripadala posebna nagrada, ki šteje ravno tako.
Tako smo odpeljali domov vse štengce in še posebno nagrado. Kaj si lahko želimo še več. Da bi tako ostalo le še za naprej.
1 komentar:
Bravo, pridni ste. Ko bo prava pomlad s sončkom, začnemo pa še ostali migat. Do takrat pa samo z lopato. :)
Objavite komentar