Pomlad se je nekje zataknila, zima se ne da pregnat in tekačev se ne da ustaviti. Nekako tako bi lahko opisali trenutne razmere, čeprav tisto zadnje ne vem če ravno drži. Vsaj pri meni ne, saj na tekme se še nekako odpravim medtem ko na trening pa še nekako ne. Verjetno je za vse krivo pasje vreme.
Gremo pa vsaj na tekme in tako je bilo nekaj (že kar precej) časa nazaj. Dva tekača, ki se ju res ne da zaustaviti in za njiju drži tisti prvi stavek, sta se odpravila na tek v sosednjo Avstrijo. Seveda je Doljak pregovoril še mene in ker je bil krajši tek, pa časa dovolj, sem se dal pregovorit. In tako smo se v Novem mestu zbrali Stane Kralj, Edi Doljak in Vlado Starešinič.
Kar zgodaj je bilo treba na pot, saj je bilo pred nami več kot tri ure vožnje. V planu je bilo, da nas pelje Edi, vendar nima na avtu vinjete za avtoceste, mene pa vožnja po ovinkasti stranski cesti nekako ni pritegnila, zato sem predlagal da peljem jaz. Tako sva stvari natovorila v moj avto in počakala še Vladota, ki je prihajal iz Karlovca. Kmalu je bila ekipa popolna in že smo jo ubirali v smeri Celja Radgone in naprej. Seveda je vožnje precej, zato je bilo treba narediti postanek, pa zamenjali smo šoferja. Tako je zadnji del vozil Edi, jaz pa sem zraven dremuhal. Seveda je ves čas potekal pogovor o teku, načrtih in progi in tako smo prispeli na mesto dogajanja Űbersbach. Zase bi lahko rekel, da sem prišel med nepoznane tekače, medtem ko sta jih Edi in Vlado poznala vsaj toliko kot jaz na kakem teku pri nas.
Pa smo stopili na prijavno mesto. Vlado je svojo prijavo opravil že preko neta, naju pa je vse skupaj še čakalo. No tudi za Vladota je bilo še nekaj. Dogovor je namreč bil, da bomo vsi trije opravili minimalno število tekov za opravljen pokal Avstrije. Tako je sledila najprej prijava za pokal, kjer se plača 22 €, dodeli se tekmovalcu številka v pokalu in s tem se ti pri vsaki prijavi zniža štartnina za 2 €. Še praktična nagrada in že smo opravili prijavo za pokal. Sledila je še prijava za tek ki je sledil, pri kateri pa je bilo treba kupiti še čip z katerim se merijo časi na teku. Tako je bila prijava opravljena v celoti, sedaj pa samo še tek.
Nama z Edijem se ni mudilo nikamor, saj je najin tek bil šele v popoldašnjih urah, medtem ko je Vlado tekel že ob 10:00. In zakaj tako? Na izbiro so bile dve, oziroma tri možnosti. Prva je bila udeležba na polmaratonu, z pričetkom ob 10:00, druga pa na teku dolžine dobrih 7 km ob 15:00. Ja pa tudi še tretja, to pa da tečeš oba teka in se poteguješ za mesto v kombinaciji. In prav to zadnjo je odtekel Vlado, medtem ko sva z Edijem samo tisto krajšo varijanto. Tako je eden že pridno tekal in se ogreval, medtem ko sva dva poležavala v avtu. Že ko so bili tekači na startu, sva nekako se premaknila, da jih pospremiva v prvi krog, nato pa nazaj v avto poležavat.
V prvi krog sem napisal in res je tako. Proga je namreč speljana v dolžini 7 km, zato so morali preteči tri kroge, da se je nabralo za polmaraton. Predvidela sva prihod prvih tekačev v prvem krogu in tudi kdaj naj bi pritekel Vlado, do takrat pa dremuhanje. Ko je prvi zakorakal v drugi krog, sva zopet stopila bliže in spodbujala tekače, ter čakala na našega asa. Pritekel je nekako po planu, vendar ni tekel v cilj, vendar se je usrtavil pri naju. Povedal je, da je pozabil privezati čip na copat in naj mu ga pripraviva za zaključek drugega kroga, nato pa je stekel naprej.
Pa sva imela delo, da se slučajno nebi dolgočasila. Odšla sva do avta ter poiskala njegov čip, med vso brklarijo v prtljažniku. Samo kako ga najhitreje namestiti, da bi bila izguba časa čim manjša? Med vezalke na copati bi vzelo preveč časa. Začel sem brskati po vseh kotih avta za kako primerno stvarjo. Nič se na hitro ne najde. Izbrskal sem le enega "pajka", pa še ta je precej debel.
Poiskal sem en velik nož, (navadno je nekje v avtu) ter se spravil z njim na enega. V notranjosti je namreč več manjših elastik, te pa so bile pravšne. Na ene štiri sem privezal čip in odpravila sva se malce nižje, kakih sto metrov pred ciljem, ter tam počakala Vladota. V zadnjih metrih pred ciljem je namreč bolj ozko in bi ovirali ostale tekače, tam pa je široko dvorišče stanovanjske hiše.
Pa ni bilo potrebno dolgo čakati, saj sva se predolgo obirala pri avtu. Na hitro je bil čip pritrjen in že je tekel v zadnji krog. Tudi sedaj nama ni bilo dolgčas. Potrebno je bilo poiskati organizatorja in mu vse razložit. Samo kako? Nobeden od naju ne zna jezika. Nekaj sva mu dopovedovala, pa se nama je zdelo (in bilo je tako), da naju ne razume čisto nič. Poiskala sva v množici enega našega tekača, ki pa nekako obvlada govorico in je on razložil vso zadevo. In ravno sva vse postorila ko je že pritekel v cilj.
Vse se je nekako dobro izteklo. Lahko bi rekli; konec dober , vse dobro. Ampak konca vseeno še ni bilo. Za naju z Edijem je bilo še vse pred nama, kakor tudi za Vladota nekaj. Najprej je bilo treba počakati rezultate, uvrstitev in vse kar gre okoli polmaratona, nato pa naprej. Prvi del je Vlado opravil z odliko. Dosegel je čas 1:39:47, kar je zadoščalo za zmago v skupini in 53 meto absolutno.
Pokalček je prejel, sedaj je bilo treba pa samo počakati na krajši tek. Še malce dremuhanja in treba se je bilo pripraviti. Kmalu smo se zbrali na startnem mestu in ne dolgo za tem že v prvem ovinku.
Proga je bila speljana skozi nekaj ulic in že smo bili zunaj mesta. Zavili smo levo in po ovinkasti cesti nadaljevali naprej. Čakal nas je tudi manjši hribček, preko katerega je bilo treba priti. Ne daleč naprej pa smo že ugledali obračališče, obrnili in po isti poti nazaj do mesta. V samem mestu smo ubrali nekaj drugih ulic kakor na začetku, tako da smo se v cilj vrnili z druge strani.
Jaz sem se kar z težavo privlekel v cilj. Pomanjkanje kondicije se je poznalo že takoj po obratu, ko je bilo treba preteči tisti hribček. Kratka ne strma klančina, pa mi je pobrala vse moči. Pa sem pomislil na tiste, ki tečejo že četrtič preko tega in ne obupajo, pa bom zmogel tudi jaz enkrat. Tudi zadnje ulice po mestu so bile dolge in mučne, pa potem toliko več korajže, ko sem zagledal cilj. Kmalu za mano sta bila tudi Vlado in Edi.
In še časii.
Stane 37. mesto, čas 27:45
Vlado 86. mesto, čas 31:11
Edi 106. mesto, čas 32:44
Klub vsemu smo bili vsi nekako zadovoljni z časi ki smo jih dosegli in kar nestrpno pričakovali kako bomo uvrščeni. Kmalu je bilo treba v dvorano, kjer so pričeli z podelitvijo. Sicer še ni bilo rezultatov za nas, je pa bila podelitev za druge, saj je bilo tudi nekaj pohodov, pa otroških tekov, pa ne vem kaj še vsega skozi ves dan.
Kmalu so bili rezultati objavljeni in tudi vsi po pričakovanju. Jaz sem pristal daleč daleč zadaj, na desetem mestu, medtrem ko sta se onadva dobro odrezala. Edi je ujel najnižjo stopničko in prejel pokal za tretje mesto.
Vlado se je zavihtel pa tudi tokrat na najvišjo stopničko tako na 7 km, kakor tudi v kombinaciji.
Po podelitvi je sledilo še žrebanje številk, ki smo jih dobili pri prijavi, vendar mi nismo vedeli za kaj se gre in smo kar odšli proti domu, saj je bila pred nami dolga vožnja. Po dobrih treh urah smo prispeli v Novo mesto, Vlado pa je imel še za eno potem do doma. Res je bilo daleč, je bilo pa lepo in uspešno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar