15. tek po Lavričevi poti

Gradišče (Šentvid) 22/09/2013


Pa smo odtekli zopet eno domačo tekaško pot. Kar paše takole malce srečati stare znance, ki so me že kar nekako pogrešali na tekih po Dolenski.

Sicer malce bolj težaven tek, vendar nas ne ustavi vsak klanček in smo se odpravili. Iz našega konca sem bil pravzaprav sam, pa sem po poti razmišljal, koga lahko še poberem. Pa sem poklical Doljakovega Edvarda, ki pa ni imel ravno v načrtu tega teka. Par besed, pa je bil druge volje. (ni bilo težko nagnati žabo v vodo) Na hitro je pobral torbo in že sva bila nad Ivančno gorico.
Lepo je bilo srečati domače tekače po dolgem času. Samo kar se nisem pričel po nemško pogovarjat z njimi, toliko sem bil zadnje čase v Avstriji. ( če bi znal vsaj malo, bi se verjetno res)

Jih je bilo toliko za obgovorit, da bi kmalu zmanjkalo časa za priprave na tek. Pa še do starta je kar slab kilometer, ki ga še za ogrevanje ne moreš porabiti, saj je pot obrnjena kar precej navzdol.

V dolini smo pa naredili nekaj korakov, predno smo se zbrali na startni črti. Kar lepo število tekačev, med katerimi je bilo opaziti tudi nekaj precej hitrih. In smo se zapodili po cesti v dolino. Prvi del proge je "letelo", bi kateri rekel. Pa kako nebi, saj je večinoma proga v spuščanju, z izjemo nekaj manjših vzponov. Tudi tisti osrednji rahlo razgibani del je še nekako šel, medtem ko zadnji kilometri čisto po polžje. Pa sem verjetno malo rekel.

Z težavo sem se vlekel po klancih in ni se dalo drugače, kakor da sem enega celo prehodil. Pa to ni ravno tako strašno, drugače sem prehodil dva ali pa tri. Tudi zadnji vzpon po asfaltni cesti proti vrhu, je kazalo na to, da ga prehodim. Pa so se našli trije tekači, ki so me nekako pripravili do tega, da sem v celoti tekel. Dva sta šla naprej in me nekako vlekla, medtem ko me je tisti ki je bil še za mano podil. Sem imel občutek, da je mojih let, pa se nisem dal prehiteti v zadnjih metrih. Skoraj je že kazalo, da bo tudi ta šel naprej, pa sem zdržal do konca, čeprav se je izkazalo, ni bil v moji skupini.
Malce spodbujanja za tiste ki so bili še na progi in kmalu smo bili v cilju vsi, eni z lahkoto, spet drugi so komaj prisopihali. Eni so se pomerili nato še na krajši razdalji. Verjetno se pripravljajo na Ljublanski maraton, pa nabirajo kilometre. Na tej progi se je pomeril tudi Bučar Gregor, ki je prispel v cilj pred vsemi in tudi zastopa barve našega kluba.

Tudi na dolgi progi smo bili precej uspešni, čeprav smo bili v precej okrnjeni postavi.
11. Kralj Stanislav , čas   43:30   1. v E

32. Bučar Marko   čas     46:55   3. v B

53. Lukšič Andrej  čas     50:17   11. v D
80. Mikolič Silvo   čas      56:21   10. v F  
90. Oražem Vesna čas     59:28    4. v C
110. Nina Škoberne     01:07:02  2. v A

Bravo in čestitke prav vsem, še posebej pa Silvotu Mikoliču. Namreč udeležil se je teka čeprav njegovo zdravstveno stanje ni bilo ravno najboljše. Če bi mene zdravje takole ujelo, bi ostal zagotovo doma v postelji, on pa je prišel in odtekel, pa še ne tako slabo za povrhu.

Po podelitvi  smo počakali še na podelitev praktičnih nagrad, oziroma žrebanja. Nisem povsem prepričan, ali so imeli toliko nagrad, ali sem imel srečo. Verjetno bo tisto prvo, saj sreče pri takih stvareh nimam.
Sledil je le še spust v dolino, tokrat seveda z avtomobilom in nato pot do doma. Pa saj bomo kmalu zopet na teku.

29. Internationaler Steirer Kren Stadtlauf

Feldbach  15.09.2013


Čeprav je kar nekaj tekov v bližini doma, oziroma v Dolenskem pokalu, nas še vedno vleče nekam dalj. Tudi tokrat nas je bil polni avto in enaka zasedba tekačev.  

Mahnili smo jo proti Feldbachu, kjer se je odvijal tek, ki je meni že nekako poznan. V tem kraju sem namreč tekmoval tudi že pred lani.

To je tek, ki nam je verjetno nekje najbližji, od vseh tekov v Avstriji. Tako je tudi najmanj vožnje in odpraviš se na pot bolj z veseljem. Malce se je mesto spremenilo, vendar je bilo skoraj vse kot pred leti. Parkirali smo na istem mestu pred cerkvijo, okoli iste stavbe, prijave enako kot takrat, le fontana sredi krožišča je ukinjena. 
Tudi toktat časa na pretek za razno razne stvari, kakor tudi za priprave na tek. 

Tudi tukaj se teče v krogih, kakor pri večini tekov v Avstriji, le da je tukaj krogov malce manj. Tukaj so zadovoljni, že če trikrat zakrožiš po ulicah mesta.  Mi smo sicer enkrat več, pa ne da bi se zopet kaj ušteli, ampak je bil prvi krog za ogrevanje.  Nismo se vsi zapodili okoli, ampak samo jaz in Puš, da mu pokažem kaj ga čaka čez nekaj minut. 
In res smo kmalu čakali na strel.  Majčkena množica se je počasi zapodila v ulico levo od starta in potem v desno zakrožila nazaj na start še pred prvim kilometrom. Seveda smo tekli mimo starta, proti drugemu koncu mesta, kar nekajkrat ostro zavili in pritekli nazaj v cilj. Potem pa še dvakrat okoli.  V prvem krogu sem nekaj časa videl Puša, v drugem Doljaka, v tretjem pa le še nekaj Avstrijcev, ki so me prehiteli. Mi je kar pobralo moči tako, da sem drugi krog kar z težavo tekel in si tudi pritekel največ zaostanka. Še vedno pa mi je ostalo nekaj moči, za ciljni šprint, kjer sem bil verjetno najhitrejši. 
Pa ni dovolj če si hiter samo zadnjih nekaj metrov. Ostali so hitri po celotni dolžini proge. Pa kaj čem jamrat. Kmalu smo bili vsi v cilju in tudi dokaj uspešni. Najti je bilo treba le še dvorano, kjer naj bi razglasili rezultate. In smo jo, zasedli prvo vrsto in čakali. 

Kar nekajkrat smo šli pogledat za rezultate, pa jih ni bilo. Imeli so sicer narejene, le izobesili jih niso nič, ampak so pričeli kar z podelitvijo. Tudi tokrat smo bili uspešni vsi, le ne vsi na drugem mestu. Pravzaprav če odštejem Pušavo absolutno drugo mesto, drugih mest sploh nismo zasedli. 

Puš Sebastjan; 2. absolutno, 1. v skupini, čas 34:41

Kralj Stanislav; 11. absolutno, 3. v skupini, čas 37:55

Starešinič Vlado; 47. absolutno, 1. v skupini, čas 44:13

Doljak Edvard; 58. absolutno, 3. v skupini, čas 46:25

Tako smo dobili dve veliki buteljki in dve mali. Smo pač tekli v vinorodni deželi in tu podeljujejo takšne "pokalčke".

Počakali smo še na žrebanje nagrad, med katerimi je bilo kar nekaj zelo lepih nagrad. Bicikel, televizor, ......Mi smo imeli srečo tako kot po navadi, se pravi da smo odšli praznih rok domov.

No praznih niti ne, saj smo imeli vsak svojo flašo vina.

V roke smo vzeli še vsak svoj sendvič in kar na parkirišču pomalcali pred odhodom domov. 

Je pač tako, da prazen žakelj ne stoji pokonci in tudi vožnja z praznim želodcem ni kaj prijetna. Če zraven še kaj popiješ, pa imaš kasneje za izgovor, ko bi rad malce pretegnil noge, pa je takoj lažje. 

28. Langenloiser Weinstadtlauf

Langenlois 31.08.2013

Že kar mesec dni je minilo, od zadnega javljanja na teh straneh. Kaj moremo, jesenski čas je tak, da je treba malce več časa vzet za pospravila pridelkov in potem ga nekje zmanjka. Še dobro da ga najdemo za tek. In tistega dne ga ni.

Za spremembo se nas je tokrat odpravilo na pot za poln avto. Se pravi da smo šli kar štirje. Za razliko od stalne trojice v sestavi Vlado, Edvard in Stane, se nam je pridružil še Sebastjan.  Zopet smo jo mahnili k sosedovim proti kraju Langenlois. Kot bi rekel Doljak ; "en lep tek bo tam", pa smo se odpravili in po nekaj urah vožnje prispeli v mesto, kjer naj bi se vse skupaj dogajalo.

Parkirali smo dve ulici od prizorišča in se odpravili do prijav, nazaj grede pa smo si malce razgledali po okolici.

Časa je bilo dovolj, kakor tudi zanimivosti za ogled. Seveda je bilo tudi dovolj časa še za pripravo na tek in za spodbujanje mlajših, ki so že bili na progi.  Sama proga je speljana okoli nekega kanala in je treba nekajkrat zakrožiti okoli. Švoh dva kilometra je izmerjen en krog, katerega smo tudi v celoti pretekli za ogrevanje. Pa še dovolj ni bilo. Vsaj za enega ne, saj je kar tekal okoli. Še malce suhega ogrevanja in že smo bili pripravljeni in tudi ura je bila čisto blizu začetka.

Potem pa smo se zapodili v krog. Dva kilometra je hitro okrog, če pa je treba petkrat zakrožit, pa ni več lahko. Na določenih mestih malce ozko, nekaj rahlih spustov in klancev, malce prehitevanja in zaostajanja, pa je narejen en krog. Pri vsem tem je malce moteče, ker zraven tečejo tudi štafetni tek. Tako je kar nekaj prehitevanj, pa ne veš ali je štafetni tekač, ali je tako dober da gre mimo. Vseeno te malce potegne, da nekoliko pospešiš korak. Seveda če imaš še kaj moči. V zadnjem krogu sem jo jaz imel le še nekaj malega.  Ampak nekako smo vsi pritekli skozi cilj in vsi nekako povprečno zadovoljni, le Sebastjan ne kaj preveč.

Fant je pozabil šteti kroge in tudi moči je imel še za enega, čeprav je bil že v zadnjem. Lahkotno je zajemal korak proti cilju, ko so se ostali sunkovito zapodili. Ko je spoznal za kaj se gre, da je to konec tekme, je že nekaj tekačev švignilo mimo njega in ni se jih dalo več ulovit.
Kaj si moremo, vsakemu se lahko pripeti kaj podobnega. Sebastjan je tako že vedel, da je pokvaril uvrstitev, kako smo jo pa mi trije odnesli, pa je bilo treba počakati na rezultate.

Sprehod do avta in nazaj, malce izteka, pa nekaj okrepčila in rezultati so bili narejeni. Predno se je pričela podelitev, smo še nekaj računali, koliko smo zaslužili, ( pa ne €, temveč točk) potem pa na podelitev.  Tokrat smo prvič vsi pristali enako visoko, v svoji skupini. Vsi smo namreč osvojili drugo mesto.
Puš Sebastjan; 5. absolutno, čas 33:16

Kralj Stanislav; 19. absolutno, čas 36:40

Starešinič Vlado; 78. absolutno, čas 43:47

Doljak Edvard; 81. mesto, čas 44:13

Tako smo prejeli vsi enake spominske skulpture in lahko smo jo ubrali proti domu. Kar nekaj uric v avtu je bilo pred nami, zato se ni bilo kaj dosti za obotavlati. Tudi za povedati smo si imeli kar precej, pa je takoj lažje sedet do doma.