Čeprav je kar nekaj tekov v bližini doma, oziroma v Dolenskem pokalu, nas še vedno vleče nekam dalj. Tudi tokrat nas je bil polni avto in enaka zasedba tekačev.
Mahnili smo jo proti Feldbachu, kjer se je odvijal tek, ki je meni že nekako poznan. V tem kraju sem namreč tekmoval tudi že pred lani.
To je tek, ki nam je verjetno nekje najbližji, od vseh tekov v Avstriji. Tako je tudi najmanj vožnje in odpraviš se na pot bolj z veseljem. Malce se je mesto spremenilo, vendar je bilo skoraj vse kot pred leti. Parkirali smo na istem mestu pred cerkvijo, okoli iste stavbe, prijave enako kot takrat, le fontana sredi krožišča je ukinjena.
Tudi toktat časa na pretek za razno razne stvari, kakor tudi za priprave na tek.
Tudi tukaj se teče v krogih, kakor pri večini tekov v Avstriji, le da je tukaj krogov malce manj. Tukaj so zadovoljni, že če trikrat zakrožiš po ulicah mesta. Mi smo sicer enkrat več, pa ne da bi se zopet kaj ušteli, ampak je bil prvi krog za ogrevanje. Nismo se vsi zapodili okoli, ampak samo jaz in Puš, da mu pokažem kaj ga čaka čez nekaj minut.
In res smo kmalu čakali na strel. Majčkena množica se je počasi zapodila v ulico levo od starta in potem v desno zakrožila nazaj na start še pred prvim kilometrom. Seveda smo tekli mimo starta, proti drugemu koncu mesta, kar nekajkrat ostro zavili in pritekli nazaj v cilj. Potem pa še dvakrat okoli. V prvem krogu sem nekaj časa videl Puša, v drugem Doljaka, v tretjem pa le še nekaj Avstrijcev, ki so me prehiteli. Mi je kar pobralo moči tako, da sem drugi krog kar z težavo tekel in si tudi pritekel največ zaostanka. Še vedno pa mi je ostalo nekaj moči, za ciljni šprint, kjer sem bil verjetno najhitrejši.
Pa ni dovolj če si hiter samo zadnjih nekaj metrov. Ostali so hitri po celotni dolžini proge. Pa kaj čem jamrat. Kmalu smo bili vsi v cilju in tudi dokaj uspešni. Najti je bilo treba le še dvorano, kjer naj bi razglasili rezultate. In smo jo, zasedli prvo vrsto in čakali.
Kar nekajkrat smo šli pogledat za rezultate, pa jih ni bilo. Imeli so sicer narejene, le izobesili jih niso nič, ampak so pričeli kar z podelitvijo. Tudi tokrat smo bili uspešni vsi, le ne vsi na drugem mestu. Pravzaprav če odštejem Pušavo absolutno drugo mesto, drugih mest sploh nismo zasedli.
Puš Sebastjan; 2. absolutno, 1. v skupini, čas 34:41
Kralj Stanislav; 11. absolutno, 3. v skupini, čas 37:55
Starešinič Vlado; 47. absolutno, 1. v skupini, čas 44:13
Doljak Edvard; 58. absolutno, 3. v skupini, čas 46:25
Tako smo dobili dve veliki buteljki in dve mali. Smo pač tekli v vinorodni deželi in tu podeljujejo takšne "pokalčke".
Počakali smo še na žrebanje nagrad, med katerimi je bilo kar nekaj zelo lepih nagrad. Bicikel, televizor, ......Mi smo imeli srečo tako kot po navadi, se pravi da smo odšli praznih rok domov.
No praznih niti ne, saj smo imeli vsak svojo flašo vina.
V roke smo vzeli še vsak svoj sendvič in kar na parkirišču pomalcali pred odhodom domov.
Je pač tako, da prazen žakelj ne stoji pokonci in tudi vožnja z praznim želodcem ni kaj prijetna. Če zraven še kaj popiješ, pa imaš kasneje za izgovor, ko bi rad malce pretegnil noge, pa je takoj lažje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar