Pa smo odtekli zopet eno domačo tekaško pot. Kar paše takole malce srečati stare znance, ki so me že kar nekako pogrešali na tekih po Dolenski.
Sicer malce bolj težaven tek, vendar nas ne ustavi vsak klanček in smo se odpravili. Iz našega konca sem bil pravzaprav sam, pa sem po poti razmišljal, koga lahko še poberem. Pa sem poklical Doljakovega Edvarda, ki pa ni imel ravno v načrtu tega teka. Par besed, pa je bil druge volje. (ni bilo težko nagnati žabo v vodo) Na hitro je pobral torbo in že sva bila nad Ivančno gorico.
Lepo je bilo srečati domače tekače po dolgem času. Samo kar se nisem pričel po nemško pogovarjat z njimi, toliko sem bil zadnje čase v Avstriji. ( če bi znal vsaj malo, bi se verjetno res)
Jih je bilo toliko za obgovorit, da bi kmalu zmanjkalo časa za priprave na tek. Pa še do starta je kar slab kilometer, ki ga še za ogrevanje ne moreš porabiti, saj je pot obrnjena kar precej navzdol.
V dolini smo pa naredili nekaj korakov, predno smo se zbrali na startni črti. Kar lepo število tekačev, med katerimi je bilo opaziti tudi nekaj precej hitrih. In smo se zapodili po cesti v dolino. Prvi del proge je "letelo", bi kateri rekel. Pa kako nebi, saj je večinoma proga v spuščanju, z izjemo nekaj manjših vzponov. Tudi tisti osrednji rahlo razgibani del je še nekako šel, medtem ko zadnji kilometri čisto po polžje. Pa sem verjetno malo rekel.
Z težavo sem se vlekel po klancih in ni se dalo drugače, kakor da sem enega celo prehodil. Pa to ni ravno tako strašno, drugače sem prehodil dva ali pa tri. Tudi zadnji vzpon po asfaltni cesti proti vrhu, je kazalo na to, da ga prehodim. Pa so se našli trije tekači, ki so me nekako pripravili do tega, da sem v celoti tekel. Dva sta šla naprej in me nekako vlekla, medtem ko me je tisti ki je bil še za mano podil. Sem imel občutek, da je mojih let, pa se nisem dal prehiteti v zadnjih metrih. Skoraj je že kazalo, da bo tudi ta šel naprej, pa sem zdržal do konca, čeprav se je izkazalo, ni bil v moji skupini.
Malce spodbujanja za tiste ki so bili še na progi in kmalu smo bili v cilju vsi, eni z lahkoto, spet drugi so komaj prisopihali. Eni so se pomerili nato še na krajši razdalji. Verjetno se pripravljajo na Ljublanski maraton, pa nabirajo kilometre. Na tej progi se je pomeril tudi Bučar Gregor, ki je prispel v cilj pred vsemi in tudi zastopa barve našega kluba.
Tudi na dolgi progi smo bili precej uspešni, čeprav smo bili v precej okrnjeni postavi.
11. Kralj Stanislav , čas 43:30 1. v E
32. Bučar Marko čas 46:55 3. v B
53. Lukšič Andrej čas 50:17 11. v D
80. Mikolič Silvo čas 56:21 10. v F
90. Oražem Vesna čas 59:28 4. v C
110. Nina Škoberne 01:07:02 2. v A
Bravo in čestitke prav vsem, še posebej pa Silvotu Mikoliču. Namreč udeležil se je teka čeprav njegovo zdravstveno stanje ni bilo ravno najboljše. Če bi mene zdravje takole ujelo, bi ostal zagotovo doma v postelji, on pa je prišel in odtekel, pa še ne tako slabo za povrhu.
Sledil je le še spust v dolino, tokrat seveda z avtomobilom in nato pot do doma. Pa saj bomo kmalu zopet na teku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar