Blanca- Sevniški pokal

Blanca 08. 03. 2014

Kako hitro beži čas, tako in drugače. Ni čudno, da mi na vsakem teku namirijo večji čas. Bo treba malce zabremzat vsa skupaj.  Ampak kar je minilo, je pač za nami in ni več pomoči. Tako je za nami še ena sezona tekov v Sevniškem pokalu. Tokrat je bila zadnja na sporedu Blanca.
Tokrat sem se na tek podal sam. Pa ne da nebi šli tudi drugi, ampak mene je lovil ta presneti čas, kot me lovi že vse leto. V lep sončen dan sem prispel na levi breg Save, kjer so že pridno tekali najmlajši.

Teh malih dirkačev seveda ne smemo pozabiti, saj jih je na teh tekih trikrat toliko kot nas, pas sem verjetno še malo rekel.Mesto dogajanja je okolica osnovne šole, proga pa speljana v več krogih, kot je za ta pokal značilno. Tako tudi prav pride en krog za ogrevanje in osvežitev spomina kje se bo treba potem "mučiti". Mimogrede smo popravili še trakove, ki označujejo progo, saj jih je neki nepridiprav malce zavezal.
Potem pa smo se zbrali še mi ta stari na startu.

Par napotkov še pred začetkom, počakamo da smo zbrani vsi in lahko se zapodimo. Prvi krog je čisto kratek, samo okoli šole, pa je še kar malce gužve. Vsi bi radi prišli naprej, a je na ozki malce tudi nevarni progi to oteženo. Vseeno smo se prebijali vsak po svojih močeh.

Potem pa naprej v drugi krog. Ta je bil že daljši in pa z kar nekaj klanca. Slednji je bil v dveh delih in sicer eden takoj za šolo, drugi pa nekje na polovici kroga. Oba sta kar malce zahrbtna skozi gozdič. Prvi kratek in strm, drugi pa malce daljši z manj naklona, se pa vijuga med drevjem z kar nekaj ostrih zavojev. Potem pa spust nazaj v dolino, katerega pa je treba odteči v delu gozda kar precej previdno.

Potem pa skozi cilj in v zadnji krog, ki pa se ponovi kot prejšnji. Še enkrat je treba čez klance in v spust pa do cilja, ki je tokrat res cilj. Tu sem počakal še nekaj tekačev, toliko da sem nadihal dovolj kisika, potem pa sem jo ubral proti domu. Tokrat za spremembo ni bilo časa za čakanje na podelitev, čeprav bi z veseljem bil zraven. Je pač tako če te lovi kolesje časa in včasih ne gre drugače. Tako sem se opravičil organizatorju,  z g. Edvardom pa sva se domenila , da v slučaju medalje prevzame on v mojem imenu.  In je bilo treba. Čeprav so časomerilci imeli nekaj težav, so prireditev speljali pod streho, vendar brez doseženih časov.  Za tokratni tek sem pristal na tretjem mestu, potem pa je sledila še podelitev za skupni pokal.
V skupnem seštevku sem v absolutni skupini pristal na tretjem mestu, vendar tu prejme pokal le zmagovalec, ki je bil tudi tokrat Lendaro Robert in pa pri dekletih Kranjec Hana.

V skupini sem tako pristal na drugem mestu, za Lendaro Robertom in pred Škufca Marjanom.

Na stopnice je pač stopil Edvard, ki pa je moral še enkrat, tokrat v svoji skupini za medaljo ki si jo je prislužil on. Stopil je kar na isto stopničko kot pri meni, saj je bil pridelal srebro tudi on.

 Tako smo v teh koncih zaključili do jeseni, kar pa ne pomeni, da ne bomo nič tekali v tem času. Še malce pa pričnejo tekaški pokali v vseh regijah in našlo se bo tekov za vsakega, ki ga bo volja da stopi malce hitreje.Še se bo dogajalo!

Boštanj- Sevniški pokal

Boštanj 15. 02. 2014

V sobotno jutro je bilo treba pot pod noge in novim izzivom naproti. Seveda smo se odpravili na tekaško prireditev, vendar je bila proga povsem nova za nas nekatere. Sicer je že bil tek v Boštanju, vendar v prejšnji sezoni je odpadel zaradi prevelko zapadlega snega. No pa da vidimo kaj nas čaka.
 Zapeljal sem se do Novega mesta, presedel v Doljakov avto in odbrzela sva proti zasavju. Še pomenit se nisva mogla kaj veliko že sva bila na prizorišču. Na desnem bregu Save se razprostira kraj in je razvlečen še po manjšem hribčku, na vrhu katerega stoji šola. In prav tu se je tokrat vse dogajalo. Iz parkirišča je bil lep razgled na dolino reke in pa na okoliške hribe, vendar je pogled uhajal na okolico šole.
Predno sva si kar koli pogledala, sva prevzela številke in se kar pripravila za tek, saj nama je šlo že kar malce za nohte, kot bi se temu lahko reklo. Časa je bilo ravno toliko, da sva ubrala en krog, ki je bil označen za tokratni tek.
Potem pa smo se že zbirali na startu in se kmalu tudi podali na pot.

Pred nami so bili štirje krogi, po nekoliko razmočenem terenu okoliških travnikov.Kar nekaj je bilo precej ostrih zavojev, (nekaj tudi na blatni podlagi) neravnih odcekov in pa nekaj tudi blata. Sicer je celoten krog nekako v isti ravnini, oziroma z mini mini višinske razlike. Najbolj ostro smo zavili ravno po zaključku kroga in potem v naslednji krog.

Tako smo se štirikrat zavrteli, predno smo zavili v cilj. Za nami so bili samo štirje kilometri in temu so bili primerni tudi časi. Jaz sem z progo opravil v dobrih 16 minutah. Najhitrejši je bil precej pred mano v cilju, saj je porabil samo slabih 14 minut. Vsak pač po svojih zmožnostih. Moj tokratni šofer je bil hiter za 19 minut in pol.
Kratko in sladko, bi lahko rekli. Sladko pa ni bilo za postavati na sončku, vsaj dokler ni bila bunda na ramenih.  Res da je sonček prijetno trosil tople žarke, a je vsake toliko malce zapihalo in ni bilo več tako prijetno.  Prijetno pa je bilo potem na malici in pa na podelitvi medalj in pokalov. Za slednjega sem jaz še malce prekratek (in tudi vedno bom), sem pa bil dovolj hiter za eno od medalj.  V svoji kategoriji sem namreč priboril tretje mesto,

medtem ko je šofer stopil na tretjo stopničko.

Tako smo pod streho spravili predzadnjo tekmo v pokalu Sevnice. Točke se počasi seštevajo in spremeni jih lahko le še nastop v Blanci, potem pa bo kar bo za ta konec deželice v tej sezoni.

Tek na Trdinov vrh

Gabrje 08.02.2014

Ne vem kaj me je napadlo, da se mi prav nič ne da in tudi popusti prav nič. Za pomladansko utrujenost je malce prezgodaj.....tista še pride, pa ne vem kako bo potem z mojimi objavami. Kakorkoli že, dolgujem nekaj za nazaj in prvo je že tukaj.
Tistega 8. februarja ni bil le tekaški dan, ampak tudi kulturni in humanitarni. Kot vsako leto smo se tudi tokrat na kulturni dan zbrali v Gabrju, da odtečemo humanitarni tek do vrha gorjancev. Tokratni tek ni štel za ligo "Gorjanci" ampak je čisto sam svoj, za kakih 50 tekačev. Kot vedno so bile prijave v gostilni Hudoklin, potem pa smo se zbrali pri spomeniku sredi vasi, kjer je bil tudi start.

Predno smo pričeli, je bilo povedanih nekaj besed o samem prazniku in pa o humanitarni akciji, ki poteka v sklopu teka. Organizator namreč nameni del zbranih sredctev od štartnine, krajevni organizaciji Rdečega križa Gabrje, za pomoč tistim ki so jo potrebni. Tako je na startu "šef" organizatorjev predal denar predstavniku.

Medtem je prtljaga tekačev že krenila proti vrhu, kakor tudi nekaj spremljevalcev . Proti vrhu so jo mahnili tudi pohodniki in nato še mi za njimi.

Temperatura se je gibala ravno tako, da nisi vedel kaj in koliko se obleči. Malo se je že kazalo sonce, pa malce je bilo vetrovno, potem pa se je priplazila megla. Temperatura nekje 4 °C, je ravno toliko da je odločitev težka. Jaz sem vseeno izbral kratki rokav in sem izbral pravilno. Višje proti vrhu, je namreč bilo še nekaj sončka, zato je bilo marsikomu tudi vroče.

Počasi smo se prebijali proti vrhu. Za nami je ostala Škofovka, pa Krvavi kamen in nato naprej proti vrhu. Od tu naprej je na nekaterih mestih bilo že kopno, po večini pa  zaledenelo, oziroma sneženo. Kolikor je kateri mogel je hitel proti vrhu, nekateri pa tudi že nazaj v dolino.  Kmalu je bila za nami celotna proga in na vrhu je zapela harmonika.

Večina se je takoj obrnila in v dolino do doma pri Gospodični, saj je vsa oprema čakala tam. No jaz sem bil redka izjema, saj je šofer dostavil meni na vrh, kjer sem tudi zamenjal oblačila in se z avtom spustil v dolino. N vrhu je bil prvi Puš Sebastjan, ki pa je nekoliko zgrešil progo teka,

za njim Matjaž Bukovec in na tretjem mestu Bučar Gregor.

 In potem naprej drug za drugim. Kralj Stanislav 6., Mikolič Matej 11., Bučar Marko 14., Šimec Srečko 24., Lukšič Andrej 33.. Nekateri so zavili kar naravnost na Gospodično in med njimi je bil tudi  Šuštar Miro in pa Pregrad Matjaž, ki je ravno tako napačno zavil in je najprej tekel do Miklavža.
Seveda smo se vsi zbrali pri Gospodični, kjer nas je na toplem čakal topel čaj, kuhano vino, jota in še vse ostalo, kar si je pač kateri privoščil.  Tam smo se zadržali kar nekaj časa. po podelitvi pokalov najboljšim trem, med katerimi ni bilo Puša zaradi zgrešene proge, se je nato podelilo še medalje, majice in še nekaj stvari v zvezi z ligo Gorjanci.

Ne smemo pozabiti tudi na najhitrejše tri dekleta; tukaj so!

Pa še enega prejemnika posebne nagrade smo imeli. Na ta praznični dan praznuje namreč Doljak Edvard rojstni dan in ob tej priložnosti tudi prispeva nekaj sladkega na mize in nekaj pijače. Pa je potem prav da se ga tudi mi spomnimo tako ali drugače. Eni že prej, eni pozneje, Maratonci pa tam pred vsemi. Vse najboljše Edi!

Potem pa liga "Gorjanci".
V prvi skupini smo imeli dva Bučarja in sicer na drugem in tretjem mestu, ter Mikolič Matej na 6.

V drugi škupini ni bilo Matickovih tekačev, smo pa bili tudi trije v tretji. Kralj na prvem mestu, Lukšič na 4. in Šimec na 6..

V naslednji skupini smo imeli samo Mikolič Silvota z enim tekom in pa v najstarejši skupini Šuštar Mirkota na 7. mestu.

 Ženskih predstavnic naših baru pa na žalost ni bilo v tej sezoni. Upajmo da se pojavijo v naslednji. Absolutno sta bila najboljše v tej sezoni Bukovec Matjaž in Bojana Fajs,

kmalu pod vrhom pa tudi Kralj Stane na 3. in Bučar Gregor na 4. mestu.
Tako je prva sezona uspešno za nami in seveda ne zadnja. Pod streho so vse spravili "Maratonci" iz Novega mesta, seveda ob pomoči sponzorjev med katerimi je bilo tudi klub Matick in seveda   Dolenjski list  ki je vse zapisal v sliki in besedi, na njihovih straneh pa se najde poleg reportaž tudi več fotografij.
Seveda smo mi ta najbolj vstrajni (ki se nismo ustrašili ropota harmonike) še malce ostali v hribih, kjer smo degustirali dobrote naših kmetij, proti večeru pa še mi v dolino.