V sobotno jutro je bilo treba pot pod noge in novim izzivom naproti. Seveda smo se odpravili na tekaško prireditev, vendar je bila proga povsem nova za nas nekatere. Sicer je že bil tek v Boštanju, vendar v prejšnji sezoni je odpadel zaradi prevelko zapadlega snega. No pa da vidimo kaj nas čaka.
Zapeljal sem se do Novega mesta, presedel v Doljakov avto in odbrzela sva proti zasavju. Še pomenit se nisva mogla kaj veliko že sva bila na prizorišču. Na desnem bregu Save se razprostira kraj in je razvlečen še po manjšem hribčku, na vrhu katerega stoji šola. In prav tu se je tokrat vse dogajalo. Iz parkirišča je bil lep razgled na dolino reke in pa na okoliške hribe, vendar je pogled uhajal na okolico šole.
Predno sva si kar koli pogledala, sva prevzela številke in se kar pripravila za tek, saj nama je šlo že kar malce za nohte, kot bi se temu lahko reklo. Časa je bilo ravno toliko, da sva ubrala en krog, ki je bil označen za tokratni tek.
Potem pa smo se že zbirali na startu in se kmalu tudi podali na pot.
Pred nami so bili štirje krogi, po nekoliko razmočenem terenu okoliških travnikov.Kar nekaj je bilo precej ostrih zavojev, (nekaj tudi na blatni podlagi) neravnih odcekov in pa nekaj tudi blata. Sicer je celoten krog nekako v isti ravnini, oziroma z mini mini višinske razlike. Najbolj ostro smo zavili ravno po zaključku kroga in potem v naslednji krog.
Tako smo se štirikrat zavrteli, predno smo zavili v cilj. Za nami so bili samo štirje kilometri in temu so bili primerni tudi časi. Jaz sem z progo opravil v dobrih 16 minutah. Najhitrejši je bil precej pred mano v cilju, saj je porabil samo slabih 14 minut. Vsak pač po svojih zmožnostih. Moj tokratni šofer je bil hiter za 19 minut in pol.
Kratko in sladko, bi lahko rekli. Sladko pa ni bilo za postavati na sončku, vsaj dokler ni bila bunda na ramenih. Res da je sonček prijetno trosil tople žarke, a je vsake toliko malce zapihalo in ni bilo več tako prijetno. Prijetno pa je bilo potem na malici in pa na podelitvi medalj in pokalov. Za slednjega sem jaz še malce prekratek (in tudi vedno bom), sem pa bil dovolj hiter za eno od medalj. V svoji kategoriji sem namreč priboril tretje mesto,
medtem ko je šofer stopil na tretjo stopničko.
Tako smo pod streho spravili predzadnjo tekmo v pokalu Sevnice. Točke se počasi seštevajo in spremeni jih lahko le še nastop v Blanci, potem pa bo kar bo za ta konec deželice v tej sezoni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar