Ne vem kaj me je napadlo, da se mi prav nič ne da in tudi popusti prav nič. Za pomladansko utrujenost je malce prezgodaj.....tista še pride, pa ne vem kako bo potem z mojimi objavami. Kakorkoli že, dolgujem nekaj za nazaj in prvo je že tukaj.
Tistega 8. februarja ni bil le tekaški dan, ampak tudi kulturni in humanitarni. Kot vsako leto smo se tudi tokrat na kulturni dan zbrali v Gabrju, da odtečemo humanitarni tek do vrha gorjancev. Tokratni tek ni štel za ligo "Gorjanci" ampak je čisto sam svoj, za kakih 50 tekačev. Kot vedno so bile prijave v gostilni Hudoklin, potem pa smo se zbrali pri spomeniku sredi vasi, kjer je bil tudi start.
Predno smo pričeli, je bilo povedanih nekaj besed o samem prazniku in pa o humanitarni akciji, ki poteka v sklopu teka. Organizator namreč nameni del zbranih sredctev od štartnine, krajevni organizaciji Rdečega križa Gabrje, za pomoč tistim ki so jo potrebni. Tako je na startu "šef" organizatorjev predal denar predstavniku.
Medtem je prtljaga tekačev že krenila proti vrhu, kakor tudi nekaj spremljevalcev . Proti vrhu so jo mahnili tudi pohodniki in nato še mi za njimi.
Temperatura se je gibala ravno tako, da nisi vedel kaj in koliko se obleči. Malo se je že kazalo sonce, pa malce je bilo vetrovno, potem pa se je priplazila megla. Temperatura nekje 4 °C, je ravno toliko da je odločitev težka. Jaz sem vseeno izbral kratki rokav in sem izbral pravilno. Višje proti vrhu, je namreč bilo še nekaj sončka, zato je bilo marsikomu tudi vroče.
Počasi smo se prebijali proti vrhu. Za nami je ostala Škofovka, pa Krvavi kamen in nato naprej proti vrhu. Od tu naprej je na nekaterih mestih bilo že kopno, po večini pa zaledenelo, oziroma sneženo. Kolikor je kateri mogel je hitel proti vrhu, nekateri pa tudi že nazaj v dolino. Kmalu je bila za nami celotna proga in na vrhu je zapela harmonika.
Večina se je takoj obrnila in v dolino do doma pri Gospodični, saj je vsa oprema čakala tam. No jaz sem bil redka izjema, saj je šofer dostavil meni na vrh, kjer sem tudi zamenjal oblačila in se z avtom spustil v dolino. N vrhu je bil prvi Puš Sebastjan, ki pa je nekoliko zgrešil progo teka,
za njim Matjaž Bukovec in na tretjem mestu Bučar Gregor.
In potem naprej drug za drugim. Kralj Stanislav 6., Mikolič Matej 11., Bučar Marko 14., Šimec Srečko 24., Lukšič Andrej 33.. Nekateri so zavili kar naravnost na Gospodično in med njimi je bil tudi Šuštar Miro in pa Pregrad Matjaž, ki je ravno tako napačno zavil in je najprej tekel do Miklavža.
Seveda smo se vsi zbrali pri Gospodični, kjer nas je na toplem čakal topel čaj, kuhano vino, jota in še vse ostalo, kar si je pač kateri privoščil. Tam smo se zadržali kar nekaj časa. po podelitvi pokalov najboljšim trem, med katerimi ni bilo Puša zaradi zgrešene proge, se je nato podelilo še medalje, majice in še nekaj stvari v zvezi z ligo Gorjanci.
Ne smemo pozabiti tudi na najhitrejše tri dekleta; tukaj so!
Pa še enega prejemnika posebne nagrade smo imeli. Na ta praznični dan praznuje namreč Doljak Edvard rojstni dan in ob tej priložnosti tudi prispeva nekaj sladkega na mize in nekaj pijače. Pa je potem prav da se ga tudi mi spomnimo tako ali drugače. Eni že prej, eni pozneje, Maratonci pa tam pred vsemi. Vse najboljše Edi!
Potem pa liga "Gorjanci".
V prvi skupini smo imeli dva Bučarja in sicer na drugem in tretjem mestu, ter Mikolič Matej na 6.
V drugi škupini ni bilo Matickovih tekačev, smo pa bili tudi trije v tretji. Kralj na prvem mestu, Lukšič na 4. in Šimec na 6..
V naslednji skupini smo imeli samo Mikolič Silvota z enim tekom in pa v najstarejši skupini Šuštar Mirkota na 7. mestu.
Ženskih predstavnic naših baru pa na žalost ni bilo v tej sezoni. Upajmo da se pojavijo v naslednji. Absolutno sta bila najboljše v tej sezoni Bukovec Matjaž in Bojana Fajs,
kmalu pod vrhom pa tudi Kralj Stane na 3. in Bučar Gregor na 4. mestu.
Tako je prva sezona uspešno za nami in seveda ne zadnja. Pod streho so vse spravili "Maratonci" iz Novega mesta, seveda ob pomoči sponzorjev med katerimi je bilo tudi klub Matick in seveda Dolenjski list ki je vse zapisal v sliki in besedi, na njihovih straneh pa se najde poleg reportaž tudi več fotografij.
Seveda smo mi ta najbolj vstrajni (ki se nismo ustrašili ropota harmonike) še malce ostali v hribih, kjer smo degustirali dobrote naših kmetij, proti večeru pa še mi v dolino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar