Če vseskozi tekaš po istih poteh, postane malce dolgočasno, zato je treba vsake toliko nekam drugam. Tako smo se v nedeljsko jutro podali na tek okoli Ajdovščine. Jaz sem imel vedno v mislih tisto Ajdovščino na Primorskem, sedaj pa sem izvedel še za eno, nedaleč stran od naše prestolnice v smeri Litije. Sicer to ni kraj, ampak vrh nekega kuclja na višini 495 m nmv, okoli katerega je speljan tek.
Tekaško druženje (to je bolj primeren naziv za to prireditev, kot pa tek) organizira športno društvo Partizan iz Dolskega, za katero pa ne pobira prijavnine, ampak je dovolj le prijava in seveda udeležba. Sama prireditev je speljana po gričih okoli Dola pri ljubljani. In tako se je trojica podala na pot novim dogodivščinam na proti.
V razpisu je bilo zapisano takole;Zahtevnost:
Proga je zahtevna – po konfiguraciji in orientaciji. Krajša kroga sta speljana po poteh, ki so
dobro uhojene in v veliki večini prevozne, pentlje daljšega teka so speljane po na novo
očiščenih poteh, ki so mestoma ožje, koreninaste in zasute z listjem.
Opis najdaljše proge:
Proga poteka večinoma po gozdnih poteh, del od Žlebiča do cilja je makadamski. Profil proge
je valovit. Proga se prične na RC Korant in se usmeri proti zahodu do kapelice Kreveljca, kjer
se spustimo skoraj do naselja Zaboršt. Največjo višinsko razliko je potrebno premagati od
vznožja Videmskega hriba do vrha Ajdovščine (180 m). Mimo Ajdovščine se usmerimo proti
severu in tečemo po slemenu pod daljnovodi – od tu je prelep pogled na Kamniško-Savinjske
Alpe – sledi spust (100 m) proti Ihanski strani, sledi obrat in vzpon nazaj na severno pobočje
Ajdovščine, od koder se usmerimo proti vzhodu, pri Mlaki naredimo pod Velikim vrhom
zanko in se pri Žlebiču spustimo (90 m) do centra Korant, kjer je cilj krožne proge.
In smo se podali na pot. Najprej smo jo mahnili v breg, po gozdni poti, katera se je kmalu obrnila navzdol. Dosegli smo najnižjo točko na naši poti. Se pravi da je treba tokrat nazaj v breg. In smo šli, pa ne za dolgo. Zopet je bil pred nami spust po široki gozdni cesti, iz katere je bilo treba kmalu zaviti ostro desno na ozko stezico. Do tuj so tahitri že naredili nekaj prednosti, za njimi pa smo jo sopihali štirje nekoliko osamljeno. Pa je tisti vodilni spregledal zavij in vsi smo jo mahnili naprej v dolino. Pa smo pritekli na asfaltno cesto in ko smo jo tako že ubirali naprej, me prešine, da asfalt ni bil omenjen nikjer. Tudi oznake na progi ni bilo nikjer nobene, se pravi da smo na napačni poti. Pa smo jo mahnili nazaj v klanec. Ga je bilo kar precej in tudi kar precej strmo. Nekje na polovici zgrešenega smo prestregli še nekaj tekačev, ki so jo ravno tako ubrali napačno. našli smo pravo pot in jo mahnili za ostalimi. Pred nami je bil najdaljši in najstrmejši klanec na progi, kjer sva z Markotom prehitela Mirota. Je bil kar malce presenečen odkod sva se midva vzela.
Na vrhu je bilo že skoraj polovica za nami. Sedaj le še nekaj razgibanega terena in spust v dolino v ciljno ravnino. Nekaj časa sva tekla z Markotom zmerno in v štric, potem pa sem dobil jaz veselje, saj sem kmalu prehitel vsakega tekača, ki se je pojavil pred mano. Tako je v zadnjem delu ostal Marko v ritmu, jaz pa sem malce pospešil do cilja.
Neglede na pretečen kak kilometer več kot drugi, smo bili kmalu vsi v cilju. Zgubili nismo nič, saj tek ni bil tekmovalnega značaja, saj tudi zmagovalci niso prejeli kake medalje ali kaj podobnega, le praktično nagrado. Seveda so rezultati javno objavljeni in sicer smo dosegli naslednje čase.
19. Stanislav Kralj čas 65:23
21. Marko Bučar čas 67:23
27. Miro Šuštar čas 76:43
Pripravili so tudi nekaj praktičnih nagrad, katere so razdelili med tekače, vendar tudi tokrat kot po navadi žreb ni bil na naši strani. Smo pa prejeli v bližnji koči topel obrok, na katerega smo se naročili že pred tekom. Za zraven smo popili še vsak po eno pivo, nato pa je bil čas za odhod proti domu. No vsaj na tem delu smo prispeli prav, brez da bi se izgubili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar