Še ena množična prireditev, ki je nekako drugačna in tako mikavna za marsikaterega. Sam osebno sem se udeležil tega teka dvakrat, enkrat dolgo in enkrat krajšo progo. No obakrat ni šlo ravno po načrtih, saj je tek kar zahteven. Prvič je bil zame in za Markota prevelik zalogaj,v drugem na krajši ni bila taktika ravbno najboljša in smo se prebijali iz ozadja čez vso gužvo, pa spet ni bilo ravno nekaj. Pa smo si rekli da v tretje bo boljše.
Glede na to, da smo tekli v Beogradu in bili kar precej uspešni, smo se odločili, da trojka iz maratona nastopi še v Ljubljani. Tako smo prijavili trojko v zasedbi Boštjan, Srečko in Stane, ter upali na dober izid. Seveda kakih priprav ni bilo treba, le počitek po maratonu in nič drugega. In tako smo dočakali dan teka.
Jaz sem se počutil uredu, Srečko tudi, Boštjan pa je že pred startom imel nekaj slabih občutkov, čeprav na glas tega ni povedal. Tudi ko smo govorili o tempu teka, ni kaj omenil da je morda prehiter, pa smo pričeli kakor smo zastavili.
Sprva je šlo kot smo dorekli, čeprav nas je kar nekako vleklo hitreje. Pa smo se nekako bremzali in nč več kot je bilo. Pa še to je bilo preveč. Boštjan je kaj kmalu začutil, da ne bo šel tak tempo in smo upočasnili.
Ustavili smo se na okrepčevalnih postajah, se osvežili in nadaljevali. Tako smo nekako pritekli do pod klanca. Sledil je vzpon na Golovec. Klanec je bil še zame prestrm za tek in smo ga lepo shodili do cerkvice pri Urhu. Tam smo se zopet okrepčali in nadaljevali naprej. Boštjanu sva z Srečkotom na case malce pomagala, pa sva pogruntala, da ni najboljše, ker teče potem hitreje in mu še bolj pobira moči.
Vseeno smo se nekako zvlekli na vrh. No sedaj bo lažje, saj je po večini v dolino, z izjemo nekaj manjših vzponov. Majčkeno z upočasnjenim ritmom smo se prebijali počasi proti cilju. Tisti ki so nas prehitevali, so se čudili; kaj pa vi tukaj zadaj počnete, vi bi morali biti že v cilju. Srečkotu ni šlo nikakor v račun, koliko tekačev pozna Maticke, katere se da opaziti že na daleč, z to oranžno barvo.
Mi pa počasi proti cilju. Boštjanu se je oglasilo še koleno, tako tudi po klancu navzdol nismo šli kaj hitreje. Počasi do zadnjih metrov, le tiste res zadnje smo še nekako pretekli z nekoliko več poskočnosti.
Pot je bila za nami. Težka, mučna in nevem kakšna še. Ta ne bo šla kar tako v pozabo. Boštjan je dejal; številko bom dal v okvir in doma na steno, za trajen spomin. Nekaj pa kljub vsemu je. Pretečen tek, spoznanja kaj in kako, izkušnja več in lepa šola za prihodnje podvige. No za zmago pa tako min tako nismo bili konkurenčni. Mogoče bomo pa kdaj drugič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar