Dopusti so mimo, vročina je popustila, tekaške počitnice so mimo,........ Ja marsikaj je že mimo, le na teh straneh smo še daleč nazaj pred dopustom. Sobotno popoldan je bilo, ko se je bilo treba odločiti za vročino v Prekmurju, ali vročino v Dolenji vasi. Seveda ni bilo kaj dosti za razmišljati. Dolenja vas! Seveda, ni druge, saj je to eden od lepših, če ne celo najlepših in najbolje organiziranih tekov v našem tekaškem pokalu.
To je že nekako čas dopustov, kar je še bolj kot običajno skrčilo tekaške vrste Matickov. Skoraj je že kazalo, da se bom peljal sam proti Ribnici, a smo se nekako nabrali vsaj trije. Puša sem pobral v Novem mestu,
Petro pa v Soteski in gasa naprej.
V Dolenji vasi je že bilo vse živahno, saj so otroške kategorije že odtekle nekaj krogov. Ker so teki že potekali, je bila tudi cesta že zaprta, a smo zadeli ravno med pavzo in se pririnili do parkirišča pri startu.
Sledila je prva prijava na tek in iskanje tretjega Maticka za ekipno tekmovanje. Kot vedno je tukaj tudi ekipno tekmovanje, kjer se potegujejo trije člani istega kluba. Tako sva bila jaz in Puš, za tretjega pa nisva vedela kdo bo sploh prišel in koga ne bo. Prvi od naših je prišel Andrej in že smo bili prijavljeni v trojko.
Čas je tekel in počasi smo se pričeli zbirati na startni črti. Tudi tokrat je bil protokol kot vedno. Pozdrav organizatorja prireditve, nagovor župana, lončarski pevski zbor z himno in pa letos še slavna Avsenikova Golica, v spomin na preminulega Slavka Avsenika. Potem pa je bil čas za tek.
Nekaj manj kot 200 tekačev in tekačic, se je podalo na ravninskih 9,4 km, ki so speljani v nekakšni osmici. Na tem teku je vedno precej vroče I tudi letos ni bilo nič drugače, ali še mogoče nekoliko bolj. Ker je to lahko problem, je organizator poskrbel za še več okrepčevalnic in več tušev kot običajno.
Skratka, vode se ni šparalo ne tako ne tako, vsak zase pa se je odločil kaj in koliko. Še pri dolžini je bila opcija 2 km, za tiste ki se niso počutili preteči daljšo razdaljo in bolje tako, kakor da omagaš in te odpeljejo reševalci.
Nas niso odpeljali, ampak smo vsi pritekli v cilj. Eni malce prej, drugi nekoliko zadaj. Prvi je v cilj prišprintal Puš Sebastjan in se vpisal v knjigo zmagovalcev.
Potem pa smo počasi kapali za njim še ostali.
Takole smo se zvrstili;
1. Puš Sebastjan 31:37 1. 35-39
9. Kralj Stanislav 34:53 2. 45-49
40. Andrej Lukšič 39:37 6. 40-44
41. Mikolič Silvo 39:42 6. 50-54
116. Petra Štefanič 47:46 6. 35-39
122. Vesna Oražem 48:40 4. 45-49
130. Mirko Šuštar 49:50 10. 60-64
Kot vsako leto tudi letos podelili medalje za najboljše Lončarje in Lončarke, kjer je vedno v vrhu tudi "naša" Vesna Oražem. Bravo Vesna!
Na koncu pa še razglasitev najboljših prijavljenih ekip. Prijavilo se je 7 ekip, na stopničke pa so prišle tri v moški in ena v ženski kategoriji. Pri dekletih tokrat ni bilo ekipe, možakarji pa smo se že tretje leto zapored zavihteli na najvišjo stopničko.
Sledila je še podelitev pokalov najboljšim trem,
ves čas pa je za vse bila pogostitev in prijetno druženje. Poleg zelenjavne juhe, je bilo na mizah še kup slatkarij in pa lahko smo si privoščili še palačinke.
Na poti domov, pa je kot običajno bil še postanek za okrepčilo z hmeljevim sokom. Navadno je bilo to v Soteski na veliki vrtni veselici, a ker je letos ni bilo, je bila rezervna lokacija. Tudi tako je bilo lušno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar