Tudi v Prekmurju ni nobenega počitka, zato se teki kar nadaljujejo. Po deževnem Splavarjevem teku, je sledil še en deževen. Sicer vožnja proti Prekmurju ni bila ravno deževna, je pa pričelo takoj ko sva z Doljakom parkirala vozilo. Sicer ni bil to neko strašno deževje, je pa bilo ravno toliko, da nisi vedel ali vzeti dežnik, ali marelo. :) :)
Parkirni prostor je streljaj oddaljen od samega mesta tekaške prireditve, do tam pa sva pešačila in poglede obračala proti adrenalinskemu parku. Ogromna in precej zanimiva stvar, ki ni bila v obratovanju, sicer bi bilo še nekaj več za videti ali pa morda tudi probati namesto teka.
V teh koncih je vedno bolj skromna udeležba, tokrat verjetno zaradi dežja še nekaj manj in vsega se nas je nabralo na glavnem teku 21. Hladno in deževno vreme zahteva še nekaj več ogrevanja in če to združiš z radovednostjo, spoznaš kar nekaj predela okoli jezera. Tako sem obiskal cerkvico, pa pogledal kje imajo energijsko točko, most ljubezni,.... in pa seveda delček proge. Še vedno pa je pogled uhajal na predel, kjer ti požene adrenalin.
Adrenalina je bilo nekaj, ko smo se postavili na start, vendar je kmalu popustil. Pa ne kmalu, ampak kar takoj, ko smo zakorakali v prvi klanec. Ta se je pričel že po nekaj korakih in kakor se je hitro začel, se je tudi končal. Sledil je precejšnji spust, ki se je končal na prvem kilometru, kjer je bila tudi najnižja točka proge. Še nekaj vijuganja gor in dol, pa je bil za nami tudi drugi kilometer, ter spust proti cilju. Kot je v teh koncih v navadi, je bilo treba še dvakrat ob krožiti tole njihovo jezero. No dekletom so za en krog pogledali čez prste, tako so naredile samo dva kroga.
Dobrih šest kilometrov je bilo hitro za nami, ali pa tudi ne, kakor se vzame. Po času je bilo hitro, saj nismo niti pol urce tekli, počasi pa je tudi bilo, saj jih je bilo kar nekaj spredaj.
6. Kralj Stanislav čas 25:18 2. v D
10. Doljak Edvard čas 30:24 1. v F
Kljub vsemu, pa tudi ni bilo tako slabo, pa še vreme se je zrihtalo. Ali pa če se nebi, saj je bila podelitev in malica pod velikim šotorom, kjer se je pa nato nadaljevala veselica z živo glasbo.
Z Doljakom sva seveda tudi nadaljevala, vendar ne na veselici, ampak na cesti v vožnji proti domu. Za kake veselice bo pa naslednjič čas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar