Kup "Oluja"

Zadar  01,02. 08.2015

Avgust je tisti mesec, ko se večina nas poda na morsko obalo na oddih. Tudi jaz sem si nekako rezerviral ta termin kar v začetku meseca. Mogoče sem si ta termin rezerviral tudi zaradi tekaške prireditve, ki se je dogajala v bližini moje počitniške točke. Dva dni prijetnega dogajanja v območju nekaj kilometrov, je kot nalašč, da se preveč ne zaležiš na plaži, ali preveč ne zalepiš za šank.

 Pa saj poležavanja je dovolj čez dan, popoldan nekaj rekreacije, potem pa fešta do jutra, če je volje za to.
Nekaj je bilo tudi govora o kombiju, ki bi peljal za tri dni na to prireditev, pa je odpadlo zaradi premalo prijav. Je pač v času dopustov, ko je težko dobiti nekaj tekačev za tri dni skupaj. Če pa si že v bližini, bi bilo škoda izpustiti....
Sobotno popoldan je bilo v znamenju prvega teka. Kros v šumi so ga poimenovali in dejansko se tudi odvija v gozdu. Na koncu mesta je precej velik državni gozd, po katerega poteh je speljana tekaška prireditev. Nekaj sto metrov od glavne ceste, se zbere majhno število tekačev, ravno toliko da se izplača organizirati prireditev. Slovencev se nabere kar nekaj na tej prireditvi, ostalo so pa tudi znani obrazi tekaških prireditev na hrvaškem.
Odteče se dva kroga. Prvi krog je majhen, kakšen kilometer meri, potem pa še velikega, da vse skupaj nanese za 6 km. Proga je ravninska, z minimalnim vzponom in spustom, poteka pa v celoti po gozdnih poteh. Čeprav se teče vse po gozdu, pa je še vedno kar precej vroče in soparno. Zavoljo vročine bi lahko bil tek kako uro pozneje, samo če nebi bila potem tema  med drevjem.

Kakorkoli že, odtekli smo in vsi prišli srečno in veselo v cilj. Tu smo oddali samo številke, se nekoliko oddahnili in se premaknili proti centru, na območje nekdanje vojašnice.  Tam se je potem vse nadaljevalo. Razglasitev rezultatov, podelitev medalj in pokalov, ter pogostitev. Ni bilo vse skupaj na nekem vrhunskem nivoju, je pa bilo lepo organizirano in vsega dovolj za vse.
Nas so najbolj zanimali rezultati.


3. Stanislav Kralj  18:51   1. v M 40

9. Aljaž Renko     20:45   2. v Junior

13. Edvard Doljak  22:34  1. v M 60

20. Stanko Renko    25:35  6. v M 40
21 Janez  Sagadin   26:24   3 . v M 50

3. Milena Renko    24:05  2. v Ž 40

Pa še skupno;
Stanislav Kralj 3. mesto

 Milena Renko 3. mesto

Seveda se je "fešta" nadaljevala takoj po prihodu "domov" (beri v kamp Sukošan) in to pozno v noč.
Nedeljsko jutro nič posebnega. Po ustaljenem redu, sledilo je nekaj vožnje z čolnom, kopanje, proti večeru pa zopet proti Zadru. Pa ne samo proti zadru, ampak kar tja, kjer smo večer pred tem zaključili. Po večini isti tekači kot na krosu v šumi, tudi na teku "Pozdrav domovini".
Tek je nekaj malega daljši, v celoti po asfaltu, je pa isto v krogih. Najpej dva mala kroga okoli samega startno ciljnega prostora, nato večji krog po mestnih ulicah in na koncu še en mali krog. V tistem mestnem krogu je tudi en klanček, ki se vleče kar dva kilometra in je v enem delu tudi kar precej strmo postavljen. Vseeno smo nekako hitro vsi prišli v cilj.

3. Stanislav Kralj 2. M30 22:28:17

6. Renko Aljaž 3. Juniori U20 25:33:77

8. Doljak Edvard M60 27:22:83

14. Stanko Renko 5. M40 31:50:00
17. Janez Sagadin 1. M50 35:48:00
 2. Milena Renko 3. Ž40 28:17:02

Tudi tukaj je bila absolutna podelitev;
Kralj Stanislav 3. mesto

Milena Renko 2. mesto

Seveda sta oba teka štela tudi skupaj za "Kup oluje 2015" in ko so sešteli čase, je bilo opaziti tudi dobre uvrstitve Slovencev. Pri moških je 2. mesto ujel Stanislav Kralj,

 pri dekletih pa prav tako drugo Milena Renko.

Ostalim so se stopničke izmuznile za dlako.

Tudi tokrat je sledila malica in druženje pozno v noč. Mi se nismo kaj dosti zadrževali, saj nas je čakala naša družba doma, da si nazdravimo na tekaške dosežke.

13. Tek prijateljstva

Štrigova 18.07.2015


In medtem ko se na enem koncu dopustuje in je nekaj zatišja, se na drugem teki odvijajo naprej, ne glede na vreme in temperature. Tako se je na Dolenjskem dopustovalo, v Prekmurju pa nič. Tako sva se z Doljakom tistega sobotnega popoldneva podala na pot.

Pravzaprav sva morala na sosednje hrvaško, saj je bil tek pri sosedih. In kako to? Tek prijatejstva je v organizaciji sosedov in poteka čisto ob državni meji, (čisto ob meji ne, nekaj malega pa je odmaknjen) na dveh lokacijah. Prva je na naši strani, druga pa na sosedovi in ker je to Prijateljsko, se eno leto dogaja na eni strani, naslednje leto pa na drugi.  Tokrat je bilo pri sosedovih.
Za razliko od Edvarda, sem se jaz prvič vozil po teh krajih in tudi če bi se, bi v spominu ostalo verjetno nekaj malega. On pa je bil skoraj na vsakem teku že in vse si zapomni. Tako je že po poti do tja pokazal delček poti, ki jo bo treba preteči. Tukaj je tekel že pred leti, pa se je proga v tem času že nekajkrat spremenila, sicer bi vedel od prvega, do zadnjega zavoja.

Na startu se nas je zbralo nekaj manj kot 30 tekačev in tekačic, kar je povprečno število kot na vseh tekih v tem koncu.
Pričeli smo z nekaj deset metrov spusta in zavili na glavno cesto, ta nas je nekako ravninsko usmerila iz vasi. Sledil je zavoj v kar precej strmi klanec. Makadamska pot, ki se je vila med vinogradi in njivami, ki pa je ni bilo videti konca. In ko se je že nekoliko zravnala, misleč da smo na vrhu, je sledil še strmejši klanec. Zakorakali smo že krepko v tretji kilometer, ko smo dejansko dosegli vrh in se pričeli spuščati. In kakor je šlo strmo gor, tako je šlo strmo navzdol in kmalu smo bili zopet v vasi, le kakih sto metrov stran od startno ciljnega prostora. Tokrat smo jo mahnili po glavni cesti v drugo smer in če je bila prej ravninska, je sedaj bila vse prej kot to.
Zopet je bilo treba v klanec, katerega tudi ni zmanjkalo, ko smo zopet zavili med vinograde, tokrat na drugi hrib. Kar ni zmanjkalo ne ceste ne hriba. Mogoče smo za nekaj korakov tekli po ravnini, ali navzdol, pa zopet v klanec.  Ni ga zmanjkalo niti po šestem kilometru, pa samo dobrih sedem se je teklo. Spust je bil le še v zadnjem kilometru, toda tako strmo, da si kar noge polomiš. Sem v dolino tekel skoraj počasneje kot v klanec, razen zadnjih sto metrov, ki je bilo zopet nekako zmernih.

Dobre 3/4 ure, pa smo bili v cilju vsi. Kljub popoldanskemu času, nas je vročina pošteno skuhala in kar nekaj časa je bilo potrebno za ohladitev in normalni ritem, nato pa smo se podali še na malico. Velik šotor na šolskem igrišču, je vabil vse pod svojo streho. Okoli šotora je krožilo precej glasbenikov z inštrumenti, ki so se pozneje združili v pihalni orkester.

Kar nekaj viž so urezali, da smo lažje krajšali klobase in čakali na podelitev. Saj več ne vem, ali so pokazali rezultate, ali so kar pričeli z podelitvijo. Najprej so klicali na oder po starostnih skupinah in podeljevali diplome za dosežen uspeh. Jaz sem jo prejel za drugo mesto in čas 31:18.

Tudi Doljak Edvard je bil poklican in z časom 37:15 zasedel 1 mesto v skupini F.

Na koncu so poklicali še absolutno najboljše tri v ženski in moški konkurenci, da jim podelijo pokale. Kralj Stanislav je bil zopet poklican, tokrat na tretje mesto.

 Tekaški program je bil s tem končan, nadaljevalo pa se je z muziko, rajanjem, ter hrano in pijačo, verjetno do jutranjih ur. Ker je bila že pozna ura in pa dolga pot do doma, sva jo kar lepo mahnila proti domu. Veselica bo prišla na vrsto kdaj drugič, ko bo čas bolj primeren.

10. tek po lovskih stečinah

Trebelno 11.07.2015


Sobotno popoldan, sredi vročinskega vala, ko so že mnogi bili na dopustu, ali pa vsaj z mislimi tam, smo se odpravili v griče na Trebelnem. Navadno se tja odpravim v zadnjem hipu, saj se prej kuham v kaki žetvi, tokrat pa je bio drugače in je bilo časa dovolj.
Počasi sem jo ubral preko Novega mesta in čez drn in strn do jase pri lovskem domu Trebelno. Tu je bilo že vse pripravljeno, tako za tek, kakor tudi za veselico in druženje po teku.

Od tekačev sem bil med tistimi, ki pridejo majčkeno poprej, so se pa kar hitro nabirali in polnili parkirni prostor. Med vsemi je bilo tudi nekaj oranžno obarvanih, pa čeprav nismo nekako letos pripravljeni za kake boljše rezultate, od naših deklet pa ne duha ne sluha. So čisto odpovedale, le še vsake toliko pride kakšna, ali pa na case občasna pridružena članica.

Po lovskih stečinah se je podilo nekaj več kot 100 tekačev in tekačic, od tega na najdaljši preizkušnji (7 km ) nekaj manj kot 90. Za začetek so se pomerili najmlajši, potem pa smo prišli na vrsto mi.

Zatrobil je lovski rog in že smo se borili z časom, na za večino poznani tekaški progi. Nekaj asfalta, paprecej kolovoznih in gozdnih poti, ter večinoma v klanec. Tu vsako se leto znova sprašujem, ko tečem drugi krog, kako je lahko večino proge klanec, medtem ko spusta skoraj ni. No nekaj ga je in to še strmo navzdol, pa še v tistem delu kjer je podlaga najslabša. Vseeno ga vedno nekako pritečemo do cilja.

Pa če je med tekom malce bolj težavno, je pa v cilju toliko bolj sladko. Paziti je treba le na vročino, oziroma da se ne pretirava, ker kljub popoldašnji uri vročina ne popusti prav nič. Popiti je treba nekaj več tekočine, po teku pa v najdebelejšo senco na ohladitev.

No nekateri se ohladijo tudi za šankom, pa še na druge načine, po večini pa se okrepčamo z lovskim golažom. In še predno se okrepčamo, so že znani rezultati in pričnejo podeljevanje.

Tokrat smo jo odnesli takole;

5. Bučar Gregor  26:36  2. v B

7. Kralj Stanislav  27:37  3 v F

26. Škufca Marjan  30:25  3. v E

30. Menič Franci  30:50   5. v E

31. Pedišič Ivica  31:05    4. v D

33. Lukšič Andrej  31:44  6. v E

35. Mikolič Silvo   32:00   5. v G

39. Bučar Marko  32:30   6. v B

65.Štefanič Petra   37:52  3. v C

Že pred podelitvijo je nekaj viž urezal ansambelj, po podelitvi pa tudi takoj in če so koga zasrbele pete, pa da je imel še moči, se je lahko zasukal v ritmu glasbe. Sicer je bila tekaška prireditev zaključena z podelitvijo praktičnih nagrad, veselica pa takrat že v polnem teku in kateri je hotel je lahko ostal do jutranjih ur. Mene so med tem že klicali na drug konec, kjer je bila tudi veselica, le nekoliko bližje doma.

S tem tekom gremo v Dolenjskem pokalu na dopust in se vrnemo nazaj, ko si naberemo dovolj moči za naprej. No nekateri si jih naberejo, drugim pa poidejo. Kako bo komu kaj uspelo, pa se bo videlo na naslednji tekmi v Bregu pri Kočevju, na 21 km dolgi preizkušnji, še predno se vročina poleže.