In medtem ko se na enem koncu dopustuje in je nekaj zatišja, se na drugem teki odvijajo naprej, ne glede na vreme in temperature. Tako se je na Dolenjskem dopustovalo, v Prekmurju pa nič. Tako sva se z Doljakom tistega sobotnega popoldneva podala na pot.
Pravzaprav sva morala na sosednje hrvaško, saj je bil tek pri sosedih. In kako to? Tek prijatejstva je v organizaciji sosedov in poteka čisto ob državni meji, (čisto ob meji ne, nekaj malega pa je odmaknjen) na dveh lokacijah. Prva je na naši strani, druga pa na sosedovi in ker je to Prijateljsko, se eno leto dogaja na eni strani, naslednje leto pa na drugi. Tokrat je bilo pri sosedovih.
Za razliko od Edvarda, sem se jaz prvič vozil po teh krajih in tudi če bi se, bi v spominu ostalo verjetno nekaj malega. On pa je bil skoraj na vsakem teku že in vse si zapomni. Tako je že po poti do tja pokazal delček poti, ki jo bo treba preteči. Tukaj je tekel že pred leti, pa se je proga v tem času že nekajkrat spremenila, sicer bi vedel od prvega, do zadnjega zavoja.
Na startu se nas je zbralo nekaj manj kot 30 tekačev in tekačic, kar je povprečno število kot na vseh tekih v tem koncu.
Pričeli smo z nekaj deset metrov spusta in zavili na glavno cesto, ta nas je nekako ravninsko usmerila iz vasi. Sledil je zavoj v kar precej strmi klanec. Makadamska pot, ki se je vila med vinogradi in njivami, ki pa je ni bilo videti konca. In ko se je že nekoliko zravnala, misleč da smo na vrhu, je sledil še strmejši klanec. Zakorakali smo že krepko v tretji kilometer, ko smo dejansko dosegli vrh in se pričeli spuščati. In kakor je šlo strmo gor, tako je šlo strmo navzdol in kmalu smo bili zopet v vasi, le kakih sto metrov stran od startno ciljnega prostora. Tokrat smo jo mahnili po glavni cesti v drugo smer in če je bila prej ravninska, je sedaj bila vse prej kot to.
Zopet je bilo treba v klanec, katerega tudi ni zmanjkalo, ko smo zopet zavili med vinograde, tokrat na drugi hrib. Kar ni zmanjkalo ne ceste ne hriba. Mogoče smo za nekaj korakov tekli po ravnini, ali navzdol, pa zopet v klanec. Ni ga zmanjkalo niti po šestem kilometru, pa samo dobrih sedem se je teklo. Spust je bil le še v zadnjem kilometru, toda tako strmo, da si kar noge polomiš. Sem v dolino tekel skoraj počasneje kot v klanec, razen zadnjih sto metrov, ki je bilo zopet nekako zmernih.
Dobre 3/4 ure, pa smo bili v cilju vsi. Kljub popoldanskemu času, nas je vročina pošteno skuhala in kar nekaj časa je bilo potrebno za ohladitev in normalni ritem, nato pa smo se podali še na malico. Velik šotor na šolskem igrišču, je vabil vse pod svojo streho. Okoli šotora je krožilo precej glasbenikov z inštrumenti, ki so se pozneje združili v pihalni orkester.
Kar nekaj viž so urezali, da smo lažje krajšali klobase in čakali na podelitev. Saj več ne vem, ali so pokazali rezultate, ali so kar pričeli z podelitvijo. Najprej so klicali na oder po starostnih skupinah in podeljevali diplome za dosežen uspeh. Jaz sem jo prejel za drugo mesto in čas 31:18.
Tudi Doljak Edvard je bil poklican in z časom 37:15 zasedel 1 mesto v skupini F.
Na koncu so poklicali še absolutno najboljše tri v ženski in moški konkurenci, da jim podelijo pokale. Kralj Stanislav je bil zopet poklican, tokrat na tretje mesto.
Tekaški program je bil s tem končan, nadaljevalo pa se je z muziko, rajanjem, ter hrano in pijačo, verjetno do jutranjih ur. Ker je bila že pozna ura in pa dolga pot do doma, sva jo kar lepo mahnila proti domu. Veselica bo prišla na vrsto kdaj drugič, ko bo čas bolj primeren.
Ni komentarjev:
Objavite komentar