Na Gorjance

Kar precej se jih najde, ki se podajo v nedeljo na Gorjance. Večinoma oprtajo nahrbtnike, v njih par stvari in hajde v breg. In tudi to nedeljo ni bilo nič drugače, čeprav je bil obenem tudi kulturni praznik.

K številu obiskov najvišje gore na Dolenjskem, pa je pripomogel tudi organiziran tek na Trdinov vrh in pohod, ki ga je organiziralo društvo Marathon iz Novega mesta. To je sicer tradicionalni tek na kulturni dan, kateri pa ni tekmovalnega značaja, a kljub temu se na startu zbere kar nekaj tekačev.

Letos je sicer malo zagodlo vreme, saj dež kar ni hotel prenehati, a vseeno tekačev ni prestrašili. Na startu v Gaberjah se nas je zbralo okrog 60. pripravljenih, da osvojimo vrh neglede na vremenske razmere. Zavoljo vremena se je skrajšal edino kulturni program, ki je bil pripravljen v Gaberjah pri spomeniku na vasi.

Za startno črto sva se postavila tudi oba Matickova tekača Stane in Boštjan.

Še odštevanje in že smo se pognali v klanec navzgor.

Kak kilometer smo bili precej na kupu, nato pa se je "kača" pričela raztezati. Najbolši so jo popihali naprej, mi z malo lahkotnejšim tempom za njimi. po treh kilometrih alsfalta, se je pričel makadam, ki pa je bil precej blaten in razmočen, dež pa kar ni hotel odnehat. No tudi tekači nismo "odnehali", kakor tudi ne klanec, sj je bil vse bolj strm. Po šestem kilometru nas je čakal napitek, da se malo okrepča, kdor je porabil zaloge.

Že smo bili na križišču, kjer se pot razcepi še za Miklavža. Tu nas je pričakala skupina navijačev , "med katerimi je bila večina najinih" in pa majčkeno olajšanje, saj se tu cesta obrne v dolino. Ja pa ne za dolgo, po nekaj deset metrov se zopet obrne v klanec.Tudi na tem križišču so bili najini navijači z trobljami in raglo. Kaj morem, smo pač na domačem terenu, pa še prevoz za v dolino sva potrebovala.

Tu je nastalo tudi nekaj fotografij.

Moči so že kar precej pošle, pred nami pa še dobri trije kilometri klanca. V tem delu je dež prešel v sneg, pa tudi cesta je bila večinoma poledenela. In glej ga zlomka, pred nami televizijski stolp ob katerem je bil naš cilj, toda poprej je bilo potrebno premagati še klanec, kateri se mi je zdel najdalši najbol strm naj .... Uf, kar ni ga zmanjkalo. Končno zadnji ovinek, še zadnja strmina in ciiiiiiiiiilj. Bitka s klancem in časom je bila končana in tu nas je pričakal tudi čaj za okrepčilo.

Časa sicer uradno ni nihče beležil je pa ura, ki me vedno spremlja pokazala sedem minut več kot uro medtem, ko so najboljši osvojili vrh za dobrih pet minut preje kot v uri. Tako so me zabeležili kot 14., ki je pohodil ciljno črto, medtem ko je Boštjan zdrsnil še za kakih deset mest .

Vreme pa ni dopuščalo, da bi kaj dosti počivali. Takoj je bilo potrebno vzeti pod pod noge in nazaj v dolino. Peš seveda, kajti prevoza do Gospodične ni bilo. Tokrat je bila vsaj dolina in ne klanec, tako je bilo pet kilometov kar kmalu za nami.

V koči pri Gospodični, pa so nas čakala suha in topla oblačila (v katera smo karseda hitro poskakali), ter topel obrok. (Ja pa še kaj zraven, pustmo malenkosti) Najbolši trije v moški in ženski kategoriji so dobili spominski pokal, vsi pa spominsko kolajno, majico in praktično darilo.

Od tu naprej ni bilo potrebno več pešačit, saj naju je čakalo prevozno sredctvo in šofer.

Aha, še za vse tiste, ki ste malo bolj pogledali slikce in se že sprašujete zakaj sva tako čudno napravljena. Ne to ni nobena pustna odprava ali kakšen karnevalski kostim, čeprav mogoče tako izgleda. Od sedaj naprej bo vedno tako, saj je to čisto pravi tekaški dres, ki je pač v barvi, katera bo sedaj spremljala klub Matick. Eni tekači izstopajo po rezultatu, drugi bomo pa po obleki.(za enkrat, čeprav tudi rezultati niso slabi) Eni so najhitrejši, eni pa smo najlepši. Itak ne more bit vsak vse, vsak nekaj pa bo.

Tu bo še slikca dresa, ki jo pa za enkrat še nimam. Pride naknadno.

In je že tukaj!

No takšen pogled pa imajo vsi tisti ki tečejo za mano!