Povezali smo soline!

Pisalo se je 15. marec.Tako lep dan, da ga je bilo škoda zapraviti za kakšno delo, pa še nedelja je bila.Sonček je že na vse zgodaj rastresal svoje žarke tako, da ni bilo težko ugotoviti kakšen bo dan.

Tudi to nedeljo je bil naš cilj Primorska.(se kje drugje sploh kaj dogaja)Organiziran je bil tek na Solinah.Teklo naj bi se od Sečoveljskih solin , do Strunjana.Mediji so se raspisali po dolgem in po čes o tem dogotku in še med potjo tja dol, smo na valu 202 poslušali kaj vse se bo dogajalo.

Tokrat smo se skupaj odpravili kar z tremi avtomobili.Ja kar preveč nas je bilo za enega ali dva.Boštjan je s sabo vzel celo družino, tako da je bil njegov avto poln.Sabina je bila za šoferja, on pa je pazil na Nežo in Matevža.Jaz sem imel za sopotnico samo Hermino, čeprav je bil dogovor da poberem še Mirota, kateri pa je zaradi zdravstvenih težav ostal doma.Namesto njega so šli s svojim avtom Polde in njegovi navijači.

In tako smo jo ubirali proti Primorski.Sonček se je vse bolj smejal in z njim tudi mi, saj je bil pred nami lep izlet.Že smo bili v Strunjanu in zavili smo proti cilju. (to je bil cilj teka in vožnje)Naleteli smo na pravo presenečenje.Ogromni parkirni prostor je bil že nabito poln,kolone vozil za na parkirišče pa še kar ni bilo videti konca.Čeprav so objavili, da bojo sprejeli samo 500 tekačev, temu ni bilo videti tako.Kot smo pozneje zasledili je bilo prijavlenih skoraj 1000.

Po dolgem času smo le s težavo parkirali,bili pa smo obveščeni o možnosti zaparkiranja vozil, s tem pa težave pri zapuščanju parkirnega prostora.Sledila je še prijava, nato pa smo "smuknili" v tekaške oprave.Polde je opazil v prtljažneiku harmoniko in ker zaigra tudi kako skladbo, jo je takoj preizkusil.

Pa še jaz sem nato dodal eno poskočno, potem pa je bilo potrebno razmišljati o teku.

Malce razgibavanja

Od starta smo bili odaljeni slabih 10 km (toliko je bila namreč dolžina proge) in nekako je bilo potrebno premagati to razdaljo.Organizator je sicer poskrbel za prevoz z avtobusi, a ker smo imeli še dovolj časa , smo se odpravili peš proti startu.Sledili smo talnim označbam in se z zmernim tempom počasi približevali startu. Med potjo smo si priskrbeli vodo, se večkrat vstavili, naredili nekaj požirkov in spet nadaljevali.Ves čas smo razmišljali kako taktiko bi ubrali. Glede na to da ni tekmovalnega značaja, se nam ni potrebno drenjati za dobro uvrstitev.( pa še peš do starta)Startali bomo bolj zadaj, smo si rekli in počasi do cilja.(to je bilo še nekaj metrov pred startom)

Ko pa smo se približali startu, so se stvari spremenile.Ogromna gneča pred startno črto, ozka tekaška pot in mi ogreti ,(na delavno temperaturo in še čes) so nas prisilili, da smo spremenili taktiko. Če startamo v sredini, se ne bomo mogli zgužvati naprej do polovice proge, smo si dejali in pričej se je boj za boljši startni položaj.Vsi so hoteli startati v prvi vrsti in organizator ogromne množice kar ni mogel stlačiti za startno črto.Tako je bil prisiljen premakniti start za nekaj metrov naprej, saj smo zamujali že kakih deset minut.

Pričeli so odštevati in množica se je pognala po ozki Primorski cesti. Ogromno "gužve", prerivanja in prehitevanja je bilo v prvem kilometru, nato pa se je že počasi vse skupaj razvleklo.Tekli smo ob Sečoveljskih solinah, zaobšli rt Forma vive in prispeli v avtokamp. Od tu po cesti proti Portorožu in zavili na plažo, katera je bila že kar polna turistov. Delček plaže je mivka in tu je bilo kar precej težko teči, nato pa preko glavne ceste na gradbišče (delček ceste je v gradnji) in proti tunelu, ki povezuje Portorož in Strunjan. Tu je bil tudi edini strmi del, čeprav samo kakih dvesto metrov. Za vsakim vzponom pa je tudi spust in tudi tu ni bilo nič drugače. Ko se je pričel tunel, se je pot obrnila navzdol, za dolžino kakega kilometra, nato pa spet ravnina.

Pritekli smo v Strunjan in že smo zagledali cilj, vendar do njega je bilo še precej daleč. Obteči je bilo potrebno še soline in to sta bila še dobra dva kilometra.

Zbrali smo še zadnje moči za čim boljšo uvrstitev, da pridobiš še kako mesto, ali da obdržiš to kar si se priboril.Kar bolj smo se približevali cilju, to je bil močnejši tempo in na koncu smo vsi bolj ali manj v polnem šprintu prispeli v cilj. V tem delu je bilo nekako lažje teči, saj so bili tukaj naši navijači.

Najhitrejši so se že odahnili, ko smo bolj počasni pretekli čez ciljno črto. Ustavil sem štoparico in odčital čas, ki ga je odmerila.Kazalci so pokazali (saj je digitalna) 35:41:52 in z rezultatom sem bil kar zadovoljen. Pred mano v cilju je bilo 24 fantov in 2 dekleti, se pravi da sem prispel kot 27. Tudi Boštjan je bil kmalu za mano, saj je prestopil cilj kot 43, od 769, tekačev.

V cilju so vsakemu obesili okrog vratu kolajno za udeležbo, čakalo pa nas je tudi kup sadja, voda in topel čaj.Ob nadomeščanju vitaminov in tekočin, smo premlevali tudi o progi, o občutkih, zadovoljstvu, časih,....

Po krajšem odihu je bilo potrebno zamenjati premočene drese z suhimi cunjami , zato sva se odpravila do avtomobilov, kamor so se premaknili tudi navijači.Veselje nad odlično tekmo in dokaj solidno uvrstitvijo, smo takoj nagradili z muziko in dolenjskim CVIČKOM, ki smo ga prinesli s sabo.Sabina in Hermina sta pripravili malo malčke in nastal je pravi piknik na parkirnem prostoru, saj odpeljati tako ali tako nismo mogli.( sem že omenil kakšno gužvo za parkiranje)

Nekajkrat je bilo potrebno premakniti avtomobile, da so lahko drugi zapustili parkirišče, toda to nas ni zmotilo. Nekaj se jih je ustavilo da so se pri nas slikali, nekateri so to posneli od daleč drugi od blizu, nekaj jih je samo opazovalo, mi pa se nismo pustili motiti.

Ko smo pospravili malico za srajco,(cvička je itak takoj zmanjkalo, bo treba drugič mal več prinest) smo počasi tudi mi zapustili parkirišče in se odpravili proti domu, za nami pa je ostala odlična tekaška prireditev in lep izlet na Primorsko.