Gabrovka

Prijeten sončen dan se je kazal in pisala se je sobota 18.04.2009. To je bil datum, ko naj bi se odvijal prvi tek za pokal Dolenjskega lista v sezoni 2009, šteje pa tudi za Slovenjski pokal.

Pregledam torbo, če je v njej vse, kar manjka še dodam in že odrvim. Ob 8:00 sva bila dogovorjena z Boštjanom in tako je tudi bilo. Še on pobere torbo pa že jo ubirava proti Gabrovki. Med vožnjo je stekla debata o progi, saj je Boštjan pred leti že tekel in pozna teren.

Kar hitro so se vrteli kilometri in že sva na Mirni zavila proti Gabrovki.Na hribčku se je pojavil luškan gradič in se takoj ujel v objektiv

midva pa sva nadaljevala pot naprej.

Malo pred ciljem najine vožnje je Boštjan pokazal delček proge, ki se je pojavil pred nama. Po gozdni poti v precejšnji strmini pritečeš na cesto in potem po njej naprej, je povedal in dodal da je to najbol strmi del proge.Ko sva se peljala naprej, se je videl delček poti in res je bilo videti strmo.Sicer pa kaj naj bi bilo tukaj drugega kot strmina, saj kamor si se ozr sami ogromni hribi in doline.

In že sva prispela.Avtomobilov je bilo vse polno, parkirišč pa malo tako da sem komaj našel prostor za parkirati.Cesta ozka na eni strani brežina na drugi odbojna ograja pa dolina, ampak se je še našel prostor za en avtoček.

In spet je bilo navrsti prijavljanje.Ja to je tista stvar brez katere ne gre, je pa enolična in včasih tudi dolgočasna.Čakaš na dodelitev številk, pa en kup pozdravov, vmes poklepetaš z kakim tekačem, nato pa v dres in na ogrevanje.

Aha, vmes še pogled na potek proge, ki je izgledala nekako takole

Še pol urce je bilo do starta in potrebno se je bilo dobro ogreti, kajti ne daleč od starta je bil že prvi klanec.

In že smo se zbirali za startno črto.V ospredje so se zrinili tekači društva Maraton, ki so se fotografirali in tako ostali v prvi vrsti. Sledil je pisk in množica se je zapodila po ozki makedamski poti. Ja kar precej gužve je bilo, sploh zato ker so v ospredju ostali tudi počasnejši tekači (zaradi fotografiranja so bili tam) in kar precej daleč smo se gužvali, da smo se lepo razvrstili.

Zavili smo iz makedama na gozdno pot, katera pa je bila precej na breg prislojena. To je bil tisti najstrmejši del, pa še spolzko je bilo in blato in kaj jaz vem kaj še. Še sreča da je bilo na začetku, ko je bilo še dovolj moči in da je bila strmina kratka.

Zavili smo na asfaltno cesto, katera se je še vedno vzpenjala tokrat z malim naklonom. Ampak za vsakim klancem je dolina in tudi tu je bilo tako. Pot se je nekaj časa vzpenjala pa spuščala pa spet gor. Pogledam na uro in kar nekaj minut je že bilo za nami, nikjer pa ni bilo oznak za pretečene kilometre. Ja kaka dva bi že morala biti za nami, ali pa ne kaj pa vem. Spet sem si pozabil pripet senzor na copat, da bi meril kilometre.

In sem dirkal naprej.

Poskušal sem držati tempo tekača pred mano in mi je kar šlo saj je bila dolina. No pa sem dočakal prvo oznako kilometrov. Petica je bila zapisana na njej, pa zraven je pisalo ŠE. Uvau, smo že čez polovico. Še pet km to bo kar šlo. Pa me prehiti en precej dober tekač iz moje skupine in sem si dejal; hja kaj pa če ga probam držati. Mogoče bo pa šlo. In sem se zagnal za njemu, prehitim Zvoneta in gas za Jožetom. V dolino mi je še nekako šlo, ampak potem je prišla ravnina. Pred ravnino kozarček vode za poplaknit ustnice in naprej.Tale ravnina je bil travnik, ali bolje rečeno močvirje in nič kaj prijetno ni bilo teči.

Pa spet nazaj na cesto, pa spet se je obrnila v breg Jože pa čedalje dal od mene.Nisem mogel držati njegovega tempa, zato sem malce zmanjšal. Pa smo spet zavili na blatno pot pa še kar v klanec, ampak ne za dolgo, spet je bila dolina ampak dolga samo kakih tristo metrov. Ko se je spust spremenil v ravnino, se je tudi podlaga zamenjala, tokrat v makedam.

In spet majhna tablica pripeta ob progi. Tokrat je na njej pisalo še 3 km.Tu me je spet dohitel prejšnji "zajec" Zvone in me tudi prehitel. Jaz sem najbrš malce zadremal in preveč popustil. Sedaj bo treba kar "pritisnit" in sem se odločil, da bom zgrabil "zajca" in ga držal do konca. Z precejšnjo težavo mi je nekako lovljenje uspevalo in pritekli smo do zadnjega vzpona. Ni bil ravno strm, pa tudi dolg ne a vseeno mi je "zajec" malce pobegnil. (kakih trideset metrov) Pa še zadnje tablica na progi tokrat je pisalo še 1 km. Ja cele tri tablice so premogli organizatorji, lahko bi bile na vsak kilometer.

Pa saj ni važno. Pred mano je bil zadnji kilometer in to vseskozi v dolino. Tu je bilo potrebno pohoditi gas, da nebi kakšen zasledovalec šmrcnil mimo mene. Eden je poizkusil, pa mu ni ravno uspelo, zato je malo pred ciljem popustil. In že sem bil v cilju, kjer so namerili čas 43:35.

Kaki dve minuti za mano je pritekel v cilj tudi Boštjan in ugotovil da je izboljšal svoj rekord proge za dve minuti. Popila sva malo toplega čaja, ki se je prav prilegel in kramljala z drugimi tekači, kako je bilo na progi. Pa ne dolgo, kajti vreme ni bilo nič kaj naklonjeno, saj je precej pihalo kar pa ni dobro za zdravje, zato sva se napotila do avta.

Ko sva se preoblekla sva se napotila na prireditveni prostor (šolsko igrišče), kjer je čakala kopica nagrad, nekaj pokalov in medalje.

Postavljena pa je bila tudi delilna linija za maličko, kamor sva se napotila tudi midva, vzameva golaž, kruh in vodo pa za mizo pomalčkat.

Medtem so vsi tekači prišli skozi cilj in na igrišču je bila vse večja gneča, vsi pa v pričakovanju rezultatov. In so prišli

Zapisan sem bil pod zaporedno številko 27 , v svoji skupini pa kot 6. Samo zraven je še vedno pisalo da tečem za Revoz in ne za Matick. Ja to pa ne bo šlo, pa tudi pri Boštjanu ni bilo vse napisano tako kot je treba, zato sva se napotila do računalničarja, da popravi napako. To je bilo na hitro opravljeno, potem pa se je pričelo prepričevanje, da bi se moral včlaniti v društvo Maraton, pa sem jim sam rekel da so malce zamudili in sem šel.

Na igrišču so medtem pričeli deliti praktične nagrade, kjer pa ni bilo sreče na najini strani. Medtem se je na nebu pojavil velikanski črn oblak, ki pa je že začel spuščati precej debele kaplje dežja.

Ker nisva bila med dobitniki medalje, sva se nahitro pobrala proti domu, vmes pa seveda še na kozarček rujnega.