Riječka zimska liga 1.

2. kolo Kastav 20.11.2010.

Jesen je obarvala listje v prečudovite barve, dan se je precej skrajšal, temperature so daleč od tistih ko bi lahko v kratkih rokavih skakali okoli in marsikateri bi rekel, da je sezona teka končana. Pa ni ravno tako! Večina jih nekako povezuje kot konec sezone teka Ljubljanski maraton, a je tudi v hladnejših dneh prijetno se ogreti z tekom. Za take stvari pa poskrbijo zimske lige.
Na domačem terenu sicer ni nič kaj podobnega, je pa nekaj na Primorskem, pa na Pohorju se najde nekaj, v zadnjem času imajo tudi Gorenjci nekaj, a kljub temu je odločitev padla na sosednjo Hrvaško. Tu pa je takih tekov kar precej in na vseh koncih in kot prvo v kateri bom poskušal zbrati pet tekov je Riječka liga.
In kako zgleda ta liga?
Sestoji se iz 8. tekov, od katerih je potrebno zbrati vsaj 5., katerih rezultati se upoštevajo za skupno uvrstitev po sistemu hendikep, plus še nekaj točk za vsako nadaljno udeleženo tekmo. Tekmuje vsak posameznik v samo eni skupini, lahko pa tudi tekmuje ekipa, če ima prijavljene vsaj tri tekmovalce.V Riječki ligi se teče na dveh progah. Prva proga je v Kostreni, druga pa je Kastav. Oba kraja se nahajata v okolici Rijeke, teki pa se izmenjujejo, enkrat Kastrena, enkrat Kastav. Se pravi če je 8. kol bo v vsakem kraju štirikrat tekma.
Pričetek te lige je bil že pred 14. dnevi, ravno takrat, ko je bil zaključek Dolenjskega pokala in zato se na prvi tekmi v Kostreni ni bilo mogoče udeležiti.
V drugem kolu, pa se je že pojavilo tudi ime Matick, tako v posamezni konkurenci, kakor tudi ekipno. Ekipa Matick šteje naslednje tekmovalce; Stane Kralj, Edvard Doljak, Alojzij Novak in Matej Vidic. To je skupina, dveh prekaljenih mačkov, (Edi in Lojze) enega povprečneža, (moja malenkost) in pa enega novopečenega tekača, (Matej)ki bo poskušala iztržiti kar največ.
Ko smo se v soboto podali na pot, če povem popravici niti nisem vedel kako vse skupaj izgleda in sem bil kar malce presenečen. Vse skupaj se odvija hitro in brez kakih večjih ceromonij ali protokolov.
Na pot je bilo potrebno odriniti precej zgodaj, saj se pot do kraja teka kar precej vleče, pa še na meji lahko pride do kakih zastojev. Seveda smo prišli na mesto dogajanja dovolj zgodaj in med prvimi. Na prijavni listi se je prvo zapisal Doljak, pa drugi jaz in tretji Matej. Po prijavi je Edi malce povedal kje poteka proga, (kasneje smo tudi del pretekli za ogrevanje)kako približno izgleda in kaka je njena težavnost. Malenkost je bilo tudi splošne debate, nato pa je bilo potrebno že obleči tekaško opremo.
61. se nas je zbralo za startno črto in se pognali po progi. Pričetek in konec je pod obokom nekih ostankov gradu ali nekaj podobnega, ter se nadaljuje po ozki makedamski poti in v dolino. Pravzaprav je celotna proga makedamska in speljana po gozdni poti. Po krajšem spustu sledi še krajši ravninski del, nato pa se prične dvigovati. Sprva malce bolj, pa se malce zravna, pa spet malce bolj, skratka razgiban teren. Na koncu pred obratom spet nekaj spusta, nato pa obrneš in nazaj po isti poti. Tokrat je vse drugače. Za začetek malce gor, pa nato dol in še bolj dol, pa malce manj, nekaj ravnine in za konec v hrib do cilja pod obokom.
Vse skupaj je precej kratko, saj se ne preteče niti 6 km, zato so temu primerni tudi rezultati. Za to progo sem jaz porabil 21,53 min in sem v cilj pritekel kot 9. Kake 4 min za mano je pritekel Edi z časom 25:24, Novak je bil še dve minutki za njim z časom 27:47, Matej pa je porabil 33,11 min.. Sicer ne vem točno kako se dela izračun po sistemu hendikep, vem le toliko da se pri izračunu upoštevalo še leta tekača, zato te lahko prehiti starejši tekač, ki priteče malce za tabo v cilj. Ko so čase preračunali v točke in upoštevali leta, pa je bila slika malce drugačna. V skupnem seštevku smo nekje v sredini, ker imamo tekmo manj, za to tekmo pa se držimo kar bolj pri vrhu. Pri meni se je nabralo točk za tretje mesto, Ediju za 6., in Novaku za 9.mesto. Matej je zavoljo njene mladosti pristal malce bolj proti dnu.
V cilju nas je čakal napitek in sadje, nato pa hitro v topla oblačila in seveda vsak po svoje. Ja to je kar zanimivo, po teku nobenega druženja kot je to v navadi. Pa kaj bi tudi ostajali, če pa ni ne razglasitve in ne podelitve, rezultati pa so oblavljeni na spletni strani. Tako odbrzi vsak po svoje in vsega je konec. Ampak za nas ni bilo tako.
Škoda bi bilo priti tako daleč za tistih 20 min teka in zato je potrebno si še kaj ogledati. Mi smo se malce sprehodili po samem mestu in se ustavili na nekaj razglednih točkah, čeprav je megla zakrivala pogled na okolico. Ni pa bila tako gosta, da nebi našli pot v lokal, kjer smo potešili žejo z osvežilno pijačo. Ko je bila žeja potešena, smo se odpravili naprej. Hoteli smo se zapeljati skozi neki kanjon, ali sotesko, ali nekaj podobnega, ki je od daleč videti prav zanimiv, a smo zgrešili odcep in prišli na drugi konec mesta. Pa se nismo vrnili nazaj. Ker bomo v tem koncu še nekajkrat, smo ta projekt pustili za prihodnjič, tokrat pa smo si ogledali nekaj razpadajočih vojaških objektov. Je prav zanimivo takole okoli hoditi z Doljakom, saj mu je poznan vsak košček doline, vsak hribček, pozna vse zanimivosti krajev, vse poti so mu poznane. Lahko ga vprašaš po katerikoli stvari, za vse ima odgovor in prav prijetno je potovati z takšnim poznavalcem.
Tako je čas hitro minil in že smo bili spet doma, pripravljeni na nove izive. Tokrat nismo uporabljali fotoaparata, zato je tudi objava brez slik. Bomo pa naslednjič kaj pofotkali in pripeli, saj za povedati tako ne bo veliko, ko bo ista proga in isti kraj. Takrat bom pripel samo rezultate in kako slikco z katero se bo ujel kak utrinek potovanja. Mogoče se omislimo fotografa za sabo, kdo ve.