In tu je še tretja izmed lig, ki jih nameravam izpolniti to zimo. Tudi ta se odvija pri "najboljšemu" sosedu (pa ni v merkatorju, tam dobimo samo sendvič) na Hrvaškem. Za to ligo je predvidenih 7. kol in za razliko od prejšnjih dveh, se ta ne točkuje po hendikep sistemu. Tu smo razdeljenim v dve ženski in štiri moške skupine in seveda tudi absolutna skupina za oboje.
Za vseh sedem kol je ista proga, ki poteka iz vasi Prigorec, pa do planinskega doma na vrhu Ivančice. Teče se po lokalni cesti, ki je v celoti makedamska, vendar ker je to zimska liga, je v večini primerov podlaga sneg. Dolžina proge je 10 km , od starta ki je na nmv. 400 m, pa se do konca dvigne za dobrih 600 m nmv, saj je cilj na nmv. 1050 m. Sama proga je precej težka in ne poteka ves čas samo navzgor, ampak se trikrat tudi spušča v dolino, tako da je dejansko vzpona še več kakor za 600 m.
Ker je start že ob 8:00, je bilo potrebno kar zgodaj iz tople postelje in se podati na pot. Nobeden od trojice, (Matick, Doljak, Lavriha) ki se je podala na pot ni še tekel te proge, zato niti nismo vedeli točno kje to je. Za prvič smo ubrali kar avtocesto, (dokler se je dalo) da se nebi preveč lovili po lokalnih cestah in še precej zgodaj prispeli v Prigorec.
Kraj se je še prebujal in le redko katerega si videl na ulicah. Veliko število hiš na gosto posejanih, med katerimi se je vijugala ozka cesta in pa debela snežna odeja, to je bilo vse kar se je dalo videti. Na sredi vasi stoji velik križ, pri katerem se cesta odcepi za Ivančico, smerokaz pa kaže da je do vrha 10 km. Prav na tem križišču pa je tudi pričetek našega teka.
Malce smo se zapeljali po ulicah in nikjer nobenega prostora za parkiranje avtomobila, nakar sem v bližini starta zapeljal iz ceste v sneg, nekajkrat zapeljal naprej nazaj in prostor za parkirati je bil nared. Nizke temperature so nas držale kar nekako v avtu in nobenega ni bila volja nadeti si tekaško opremo. Nekaj časa smo se tudi ozirali, če smo sploh prav prišli, ker ni bilo nikjer nikogar, a so malce pred startom pričeli prihajati.
V zadnjih minutah smo se tudi mi pričeli nadevati tekaško opremo. Kar nismo vedeli kaj naj oblečemo, oziroma obujemo. Pa smo malce povprašali o sami progi in poznavalec nam je razložil, da je kake tristo metrov spluženo, naprej pa bo treba gaziti v sneg in takoj smo bili odločeni kaj nadeti nase. Ostalo je le še časa za prijavo in že smo stali za črto pripravljeni za tek. Saj ni bilo nobene črte in tudi startnih številk nismo dobili nič. Kar tako smo stali tam sredi ceste in čakali na znak in ko je ura odbila osem, se je 47 tekačev in tekačic pognalo na pot.
Cesta se je takoj pričela vzpenjati in na prvem zavoju že čez kakih sto metrov ni bila več splužena. Še kakih sto metrov je bil sneg samo povožen od terenskih vozil, naprej pa v celi sneg. Že v prvem kilometru je bil tudi prvi spust, v drugem pa spet v klanec. Pred klancem je bil oster zavoj in tu sem jaz prevzel rezanje gazi v celino, ki je segala do pod kolena. V takšnih razmerah jaz še nisem tekel in moram reči, da je kar naporno takole teči v pol metra snega, pa še v klanec navzgor. Sploh nisem imel občutka za kilometre, po času pa se tudi nisi mogel kaj dosti predstavljati.
Slabe pol ure sem tako oral ledino in še dva tekača sta mi sledila, ostali pa so bili že kar precej daleč za nami. Moči so mi pričele kopneti, snega pa čedalje več, zato sem spustil oba zasledovalca naprej. Mogoče je bilo za spoznanje lažje teči, ko je bila gaz že narejena, vendar si moral loviti korak tekača pred sabo. Sledil je zopet spust in tu sta oba naredila precejšnjo prednost pred mano, saj nekako kar ni šlo več. Tako se je skupina treh tekačev raztegnila v dolgo kačo in zopet zakorakala v klanec. Počasi so moči pojenjale tudi enemu tekaču pred mano in pričel sem ga dohitevati. Tudi čas je pridno tekel in za nami je bilo kmalu 40 min, to pa je čas ko se v normalnih okoliščinah ravninskega teka doseže cilj na 10 km. Tukaj pa nisem vedel niti približno koliko poti je za nami. Približal sem se tistemu pred mano in nekaj časa tekel tik za njim. Pot je vodila mimo neke koče in se rahlo zravnala. Mislil sem si, da bo mogoče že blizu cilj, pa bi zato lahko malce pospešil, saj so moči to še dopuščale. Pa sem tako povprašal fanta pred mano, koliko je še do cilja. Odgovor sem dobil, da še 4.5 km. Bil sem kar malce šokiran, da smo šele na dobri polovici poti. Nemogoče, kar nisem vedel či bi še kaj vztrajal ali bi se obrnil nazaj.
Počasi sem se sprijaznil in nadaljeval . Kmalu se je pot skoraj zravnala in dobil sem še enkrat informacijo, tokrat da je še 4 km do cilja. Zbral sem moči, fanta prehitel in nadaljeval naprej. Kmalu sem zagledal na levi strani stolp na vrhu hriba. To je kraj kjer je tudi cilj v neposredni bližini. Če je to to, sem si mislil, ne more biti več 4 km ampak malce manj. A lej si ga zlomka, pot obrne v drugo smer kakor je stolp in izgine za manjšim hribčkom. Tu se zopet obrne navzdol in to kar dober kilometer. Če ni šlo v klanec, je v dolino kar precej "letelo". V dolini se je le pot obrnila v pravo smer in zopet v klanec. Od tu je bil sneg povožen z traktorjem in ni bilo potrebno več gaziti snega do kolena, ampak se je teklo po kolesnicah. Klub temu so moči pošle in na delu poti sem moral malce"pešačiti". Zasledovalci so se počasi pričeli bližati, zato sem se zopet podal v tek, saj nebi rad zapravil položaja v zadnjem kilometru in tako kmalu prisopihal v cilj.
Usmerili so me v kočo, kjer je gospa popisovala vrstni red tekmovalcev in pa dosežene čase. Ker ni bilo številk, je zapisala po imenih in priimkih, čas pa je vsak dodal po svoji izmeri. Tako sem bil zapisan kot drugi ki je dosegel cilj, s časom 1:14:32. Kmalu sta bila v cilju tudi ostala Slovenca. Mirko je pritekel kot 11, s časom 1:20:00 inn Doljak kot 15 s časom 1:24:26.
Mraz je kar ostro kazal zobe, pa tudi burja ni nič kaj prizanašala na vrhu, zato smo se takoj odpravili nazaj v dolino. Žal ni bilo nobene bližnjice in se je bilo potrebno vrniti kar po isti poti nazaj. Že tako izmučeni smo morali narediti še 10 km tokrat malce lažje, saj je bilo v večji meri dolina in pa gaz je bila že izhojena. Če rečem, da se je pot nazaj vlekla, bi bilo to preveč milo rečeno, saj kar ni zmanjkalo poti. Proti dolini pa je bila še ena težava. pohojeni sneg se je spreminjal v plundro in ta v vodo, katera pa nam je dodobra namočila copate. Mirko je imel polne copate vode že za gor in jo je izlil že enkrat na vrhu, medtem ko nazaj v dolino smo jo imeli vsi.
Končno se je pred nami pojavila vas in naš avtomobil. Do dobra izmučeni in premočeni smo hitro obrisali znoj in vodo, ter si nadeli suha in pa topla oblačila. Tokrat nismo nič postavali. Zvlekli smo se v zavetje avtomobila in odbrzeli proti domu. Da nebi do doma omagali, pa smo pospravili zaloge banan, suhih sliv, čokolade in podobnega, na "domačem terenu" pa smo si privoščili tudi kozarček osvežilne pijače.
Ni komentarjev:
Objavite komentar