14. zimska brdska liga Ivančica 5

Prigorec 23.01.2011

Nedelja pa je bila v znamenju teka na Ivančico. To je tisti tek, ko je treba budilko naravnati malce bolj zgodaj in "odriniti" na pot. Še sredi noči (vsaj zame) smo stali pod ulično svetilko trije tekači in čakali prevoz. Nismo čakali na redno linijo avtobusa (čeprav smo stali na avtobusni postaji), ampak Zvoneta, da nas odpelje z svojim jeklenim konjičkom.

In že smo se peljali proti Obrežju. Jaz sem kot običajno dremal na zadnjem sedežu, medtem ko so Mirko, Edi in Zvone kramljali. Bujenje sem imel za prestop meje, nato pa spet dremanje do Prigorca, deremanju pa se je pridružil še Mirko.

Tokrat smo izbrali parkirni prostor kak kilometer višje kakor običajno. Do parkirnega prostora namreč pripelje iz vrha lepa planinska pot, po kateri se lepo in hitro vrnemo do avta,razdaljo do starta, pa izrabimo za ogrevanje. Kot pravi rek; "volk sit in koza požrta".

Mrzel in suh zrak, vrh Ivančice pa zasnežen, ni nič kaj prijetna kombinacija, zato je bilo potrebno obleči zimska oblačila. Obvezne so bile rokavice, kape, šali, nekateri so si nadeli tudi bunde in smo se postavili na start. Proti vrhu se nas je zapodilo približno toliko kot običajno, medtem ko proga ni bila običajna. Nekje do polovice je bila suha in kopna cesta, od polovice naprej pa prava zimska idila. Drevje je bilo ovito v ivje in sneg, katerega pa ni manjkalo tudi na cesti. Tudi tokrat sem se podal na vrh brez fotoaparata, zato pa se bom sposodil nekaj slik iz arhiva organizatorja in pa še njihovo poročilo teka, da vnesem malce sprememb, sicer bojo objave postale dolgočasne.

Takole je zapisal organizator.

Suprotno vremenskim prilikama od samo prije dva tjedna, temperatura od -7 stupnjeva pokolebala je neodlučne da nam se pridruže i jutro provedu na usponu na Ivančicu.

Pogriješili su.

Oštar, ali zdrav zrak i suha cesta garantirali su relativno lagani uspon na Ivančicu.

Lijep dojam samo je pojačan snijegom koji je zagrnuo vrh planine. Vrijedilo je popeti se i vidjeti prekrasne slike planine u snijegu i ledu.

Jutros se na takvu avanturu uputilo 56-tero odvažnih.

Nakon dužeg vremena, imamo kod muškaraca novog pobjednika kola. To je ovoga puta bio SRŠA VLADIMIR, ispred ČORBE IVANA i KRALJ STANISLAVA.

Kod ljepšeg spola, pobijedila je ŽUPANIĆ VALENTINA, ispred NESTIĆ KATARINE i MUDRI NEVENKE.

Nakon pet kola ukupni poredak je identičan kao i prije dva tjedna: u muškoj konkurenciji vodi IVAN ČORBA ispred BALAŠKO KREŠIMIRA i KRALJ STANISLAVA.

U ženskoj konkurenciji nakon pet kola vodi ŽUPANIĆ VALENTINA ispred NESTIĆ KATARINE i SETNIK ANITE.

Fotograf je ujel nekaj utrinkov in kar škoda je da se ne dajo slikce malce povečati. (ali pa jaz ne znam, prej to ko kaj drugega)

Takole je izgledal pogled proti koči v zadnjih metrih teka.

In tako tekači, ko smo se bližali cilju.

Na vrhu se nismo kaj dosti zadrževali. Ko smo pritekli vsi štirje v cilj smo se po najkrajši planinski poti spustili do avta. Ker poprej ni bilo časa, smo si ponudbo teh krajev ogledali ob vrnitvi.Potem pa kar hitro v topla in suha oblačila.Tokrat smo imeli tudi tekočo vodo za umivanje. (pravo razkošje) Pričakoval bi, da bo mrzla v takem vremenu, pa ni bila, ampak prav prijetno topla.

Če ni bila mrzla voda, pa je imel Doljak zagotovo mrzle brke. (vsaj tako je izgledalo)

In tako je bila za nami še ena tekma v tej ligi, čakajo nas pa še dve. Kaj nas še čaka in kako se bo razpletlo, pa se pustimo presenetiti. Čas hitro teče (mi pa tud) in minilo bo kot bi mignil.

Riječka zimska liga 4. kolo

Kastav 22.01.2011

V soboto 22.01 pa smo se odpravili odteči 4. kolo Riječke lige. To je tisto kolo, ki je odpadlo zaradi "prevelikega" snega in sva ga potem v "originalu" odtekla samo jaz in Doljak. Za tokrat sva se pošalila organizatorju, da prideva odteči samo, če bo zapadel sneg. Odgovor sva dobila, da ga bojo naročili in lej ga zlomka skoraj bi res lahko zapadel.

Vsi so ta dan imeli polno obveznosti, tako da sva se napotila sama z Doljakom in ko sva se zjutraj odpravila od doma, ni kazalo da bi lahko vreme zagodlo. Sem pa tja kaka snežinka je naznanjala, da bo morda pa le kak centimeter snega. Toda kar sva se bolj bližala mejnemu prehodu, več je bilo snega na cesti in vse bolj je tudi naletaval. Tudi na sosednjem hrvaškem ni bilo nič boljše. V Delnicah ga je bilo že okoli 20 cm in še vedno je naletaval. Na trenutke sva že pomislila, da če bo tako do Rijeke, bo kolo zopet odpadlo in bova spet sama.

Pa le ni bilo tako. Ko sva prevozila prelaz Jelenje, se je pričelo obračati na bolje in ko sva dosegla avtocesto v dolini , je bilo že popolnoma brez snega. Tako je vsak dvom o odpadli ligi spuhtel in bil potrjen ko sva prispela na "startno ciljno ravnino". Prispela sva med zadnjimi, zato so bili že vsi pripravljeni in se pridno ogrevali. Malce sva pohitela, se jim pridružila in kmalu smo bili za startno črto pripravljeni za "dirko".

Nič kaj posebni pogoji, razen kanček primorske burje, katera je dajala občutek mraza, da smo lahko še bolj hitro tekli. Na startu se je zbralo kar precejšnje število tekačev in vsi smo že v začetku pričeli precej hitro. Tako nas je kakih deset tekačev teklo precej na kupu in je bila kamnita makedamska pot kar malce preozka. Je bilo potrebno kar precej pazlivosti, da nebi prišlo do kake poškodbe. Takoj ko se je pričel klanec, je bilo že vse drugače. Iz skupine je nastala dolga kača, ki se je še raztezala. Meni je malce ušla iz spomina sama proga in kar nekako sem pričakoval še en klanec, ko smo že bili na obračališču. Tu bi nas moralo pričakati dekle v vlogi sodnika in preverjati če pritečemo vsi na obračališče, vendar je bila prepočasna in smo jo tekači prehiteli že pred obračanjem.

Tudi pri vračanju nazaj in v cilj, sem imel občutek, da je vse minilo precej hitro. Ampak ni bilo ravno hitro, takšen je bil samo občutek, ura pa je pokazala realno sliko. Pogoji za tek so bili približno enaki kakor v drugem kolu, proga popolnoma ista, čas pa za dobre pol minutke slabši. Se pravi da sem zgubil občutek za hitrost in čas. Tudi nekaj mest sem izgubil glede na ostala kola, saj je prišlo tokrat nekaj mladih hitrih tekačev, ki so presenetili tudi najboljše. Tako je zmagovalec prejšnjega 5. kola pristal šele na 4. mestu. Vseeno sem bil z izidom zadovoljen. Progo sem pretekel v dobrih 22 min in pristal na 12. mestu. Tudi doljak je zdrsnil za nekaj mest in bil za polovico minutke slabši kakor prejšnjič.

Ostali člani kluba Matick se tokrat niso udeležili teka, zato pa nam je splavala po vodi možnost dobre uvrstitve v ligi kot ekipa. (morali bi teči vsaj trije) Pa nič zato, najprej je treba poskrbeti za zdravje in privatne obveznosti, šele nato je šport in rekreacija. Ni pa imela nobenih zadrškov burja in je še kar veselo poplesavala na okoli, kar ni bilo nič kaj prijetno, zato smo se po teku kar hitro razkropili.

Domov pa ni šlo ravno hitro. Vračala sva se po isti poti kakor sva prišla, tako da naju je čakal zopet sneg na cesti in pazlivost ter strpnost ni bila odveč. Ker pa pravijo da; >prazen žakelj ne stoji pokonci<, sva se odločila žakelj napolniti. Že večkrat sva opazovala mamljivi reklamni napis za okrepčevalnico v Delnicah in tokrat sva sklenila da jo obiščeva. Našla sva starejšo, nič kaj moderno nakrancljano, a lepo urejeno gostilno. Privoščila sva si veliko pizzo iz krušne peči, ki je bila okusna in je dobro teknila. Še bolj pa je poleg nje prijalo velko pivo in ko sva vse skupaj pospravila "za srajco", sva jo ubrala proti domu.

Zimska liga Japetić

5. kolo- 16.01.2011

Spet je prišla ena izmed tistih nedelj, ko se odpravimo proti Japetičem. Na ta tek se je prav lušno odpravit, saj je nam najbližji (od lig, ki jih tečemo) in zato se od doma odpravimo najkasneje, imamo najmanj vožnje, pa še mene poberejo pred hišo in prihranim še nekaj minut.

Tudi tokrat je bilo tako. Peter je naložil Pavleta, Edija in Mirkota, nato pa so med potjo pobrali še mene in odbrzeli smo naprej čez Gorjance.Sicer razmeroma kratko vožnjo, smo eni izrabili za dremanje, drugi za klepet in kot bi mignil smo že bili na parkirišču, kjer se prične tekaški preizkus. Seveda je obvezna prijava, malce je treba pokramljat in potem se pričnejo priprave na tek. Ko smo prispeli nas je pričakal lepo sončno jutro. Sončni žarki so se razmetavali po hribčkih in dolinah in bilo je prav prijetno toplo. Tudi kakršne koli sapice ni bilo v zraku, skratka pravo pomladansko vzdušje. Človek bi se kar ulegel na sončka in dremal. Seveda ni bilo časa za dremanje. Na hitro smo si nadeli tekaško odpravo in na ogrevanje. Še najtežje je bilo pri oblekah, saj ni bilo lahko izbrati pravo. Nekateri so si nadeli kratke hlače in majice, nekateri vse dolgo, pa še malce so se zavili, skratka vsak nekako po svoji preceni. Takle sonček bi znal biti tudi varliv pri takšnih stvareh, saj je to le trenutni občutek topline, ki lahko kaj hitro izgine. Jaz sem izbral kar dolgi rokav in pa hlače na 3/4, medtem ko so ostali naši bili v dolgem, razen Mirko, ki si je nadel kratke rokave.

No pa malce ogrevanja in že smo se zbrali na startu.Še nekaj besed organizatorja, mimo spustimo nekaj avtomobilov in start.Nekaj manj kot 30, se nas je zapodilo proti dolini, 13 pa (po takratki) v hrib. Ne vem zakaj imam občutek, da kar nekako brez volje pričnemo ta tek. Noben se ne zaleti, ne potegne naprej, vsi nekako tečejo zadaj počasi.Mogoče je to samo moj občutek, ker vedno pričnem prehitro. (to sem verjetno že omenil) Tokrat me je skozi naselje vlekel naprej eden izmed najstarejših udeležencev teka, ko pa smo zapustili vas in se obrnili proti soteski v klanec, sem si postavil svoj ritem. Sonček je prav prijetno grel in kazalo je, da bi bilo bolje nadeti kratki rokav. Je bilo že prepozno za preoblačit in tudi bolje tako. Ko smo zakorakali globlje v sotesko, je namreč sonček ostal zunaj, notri pa je bilo pošteno mrzlo. Na določenih delih je bilo ledeno, temperatura je bila precej pod lediščem in za nameček je še pihalo. Dobro, da smo bili že malce ogreti, ko smo zakorakali v območje (hladilnika) in pa da ni to trajalo vse do vrha.

Od polovice naprej je bilo že topleje, ko pa smo se nekoliko dvignili, je spet postalo prijetno toplo. Zadnja tretina poti je bila zopet obsijana z sončkom in prav užitek je bilo teči proti vrhu. Kmalu se je pojavil stolp na vrhu in malce niže cilj pred planinsko kočo.

Prav vesel sem bil, ker sem prvi dosegel cilj, še bolj pa ko sem pogledal na uro. Nisem imel občutka, da bi tekel dosti hitreje kakor navadno, vendar se je ura ustavila pri drugačnih številkah. Do sedaj sem imel najboljši rezultat 55:50 in cilj sem imen odteči pod 55 do konca lige. To mi je uspelo v tem kolu in to kar za precej nižje, saj se je ura ustavila pri 53:41. Pričakoval sem tudi, da bo Mirko dosegel svoj cilj, ki pa je odteči pod uro. Pa mu je malce zmanjkalo in sicer za minutko in 37. Pričakoval sem tudi, da bo pritekel takoj za mano, vendar je v cilj pritekel šele kot 6. Je pa kmalu za njim bil v cilju tudi Doljak in sicer za dobre tri minute, medtem ko pa je Peter pritekel še za 15 min kasneje kot Edo.

Tako smo bili vsi v cilju, kjer nas je čakal Pavle. (kategorija nordic, v kateri tekmuje Pavle, je na vrhu za dobre pol urice) Posedli smo za mizo pred planinskim domom, pili čaj in se lepo martinčkali na toplem sončku. Kar ni bilo volje oditi nazaj v dolino. Kako bi le bilo, ko pa je tako luštno na sončku.

Pa se je vseeno bilo treba spraviti v dolino. Ubrali smo jo kakor vedno po najkrajši poti in tudi nič drugače ni bilo kakor običajno. Ne dokler nismo bili že skoraj v dolini. Nekaj sto metrov pred koncem naše poti, je bil breg obsijan s sončkom, na njemu pa vse polno cvetov teloha. Pravi pomladni pogled in to sredi zime. Mi je bilo zopet žal, da nisem imel s sabo fotoaparata, da bi se vrnil nazaj pa tudi ni bilo volje. Mogoče pa kdaj drugič.

Tokrat smo samo poskakali iz tekaških oblačil v (civilne) in se napotili domov, kjer nas je že čakalo kosilo, v teh krajih pa se vidimo zopet čez 14 dni in potem še dvakrat. Se pravi še tri kola in potem zaključek po zadnjem kolu, nekje proti koncu februarja.

Riječka zimska liga 5.kolo (moje 4.)

Kostrena 15. 01. 2011

Po dolgem času smo se zopet zbrali v okolici Rijeke, da odtečemo 5. kolo za to sezono. Pa je res minilo že kar nekaj časa, sploh če odštejemo 4. kolo, ki je zaradi snežnih padavin odpadlo in sva ga odtekla samo jaz in Doljak. No tokrat ni bilo bojazni, da bi jo nam zagodel sneg.

Pa smo se odpravili. Zgodnja ura in malce večje število tekačev kluba Matick, je zaznamovalo ta dan. In ker je bilo malo prostora v avtu, smo si omislili prevoz z kombijem. Marko je bil šofer in edini netekač, zato je bil zadolžen še za fotoaparat. Pa smo čisto pozabili, da on ne bo na nobeni sliki in zato tudi ni, ostali pa smo se nekako ujeli. In koliko tekačev je tokrat štela ekipa? Odgovor je 6. Stalni trojici v sestavi Stane, Edi in Matej, se je tokrat pridružila še trojica in sicer Mojca, Barbara in Hermina.

Vsa imena so se že nekajkrat pojavila na teh straneh, saj so se že večkrat udeležili tekov razen Hermina. Hermina pa je novo pridružena tekačica kluba Matick in je bil zanjo to prvi tek. Kratka ravninska proga v Kostreni je ravno pravšnja za začetek in pa seveda, nekje je treba začeti.

Organizatorja smo kar malce presenetili z številom udeležencev iz Slovenije, saj jih je bilo še nekaj iz drugih koncev naše lepe deželice. Je rekel, da naslednjič verjetno pridemo z avtobusom in da bo to postala kar Slovenska liga. Po prijavi smo se malce ogrevali vsak po svoje, dokler ni bil čas za začetek.

Lepo vreme je privabilo številne tekače in tako se je številka udeleženih tekačev povzpela kar na 75. Odraslih je bilo 64, od tega 17 tekačic in pa 11 otrok. Klub megli, ki je onemogočala sončku trositi svoje žarke, (sonček se je prikazal le na obroke, čisto malo) so bile temperature že pomladne in kar nekaj tekačev se je odelo v kratke rokave. Zbrali smo se kakor po navadi na parkirišču pri sidru in se spopadli z dobrih 6 km dolgo progo.

Z Doljakom sva pričela malce bolj v ospredju, medtem ko ostali naši člani, pa zadaj.Hermino so postavili v sredino, da nebi ušla svojemu prvemu teku.

Čeprav sem imel občutek, da tečemo precej hitro, ure niso pokazale kakega večjega izboljšanja rezultata. Mislim celo, da sem na obratu imel enak čas kot prejšnjič, le da sem tekel malce lažje in zaostanki do prvih niso bili tako veliki. Je pa bilo lažje nazaj po obračanju. V prejšnjem kolu nas je namreč nazaj tiščala burja, tokrat pa je ni bilo in takoj je bilo lažje.

Po dobrih 24 min sem prestopil ciljno črto, kot osmi tekač in nekaj minut za mano še Doljak. Malce sva se odahnila, nato pa sva jo ubrala nazaj pospremiti še ostale naše tekače in tekačice. Kmalu sva srečala Mateja in za njim še Barbaro, vendar sta bila tako blizu cilja, da se ju ni splačalo spremljati, zato sva tekla kar naprej pospremiti Mojco in Hermino. Mojca je bila za spoznanje hitrejša in je z njo tekel v cilj Edi,

medtem ko sem Hermino pospremil jaz.

Tako smo bili v cilju vsi. Od naših ni nobeden dosegel kakšen poseben rezultat, medtem ko ostali udeleženci iz Slovenije pa. Tako smo imeli zmagovalca v moški konkurenci, zmagovalko v ženski konkurenci in tudi zmagovalko v absolutni konkurenci otrok. Teja kot zmagovalka otrok, je tudi postavila rekord proge na 3.3 km s časom 14,18 min.

Hermina je uspešno pretekla svoj prvi tek in kljub bojazni, da ji ne bo uspelo, je na koncu bila vesela in zadovoljna. Z malce utrujenosti je 6.5 km, kolikor približno meri proga, pretekla v slabih 40 min, kar pa ni ravno slab rezultat. Hermina braaaaaaavo, samo tako naprej.

V cilju so nam postregli z pijačo, sadjem (tega je bilo samo za najhitrejše, potem ga je pa zmanjkalo)in čokolado, katere pa je bilo na pretek. Ker je bil to obenem tudi memorjalni tek, so podeljevali tudi pokale najhitrejšim in najhitrejšim v memorjalni kategoriji 60 +.

Mi nismo bili med dobitniki, smo pa bili med dobitniki malice in sicer pri gospodu Škrlj Franetu, ki smo ga grede domov obiskali na njegovem domu. Domov smo jo namreč ubrali po drugi strani in pogledali, kako okreva naš tekaški kolega po operaciji noge. Presenetili smo ga ravno za čas kosila in ker se je trudil, da bi nam čim bolje ustregel in postregel, je on ostal brez kosila, oziroma se mu je za nekaj časa zamaknilo. Ja hvala Frane v imenu vseh, čeprav se nebi bilo treba toliko truditi.Ko si pozdraviš nogo, bo treba obvezno vrniti obisk, da se vsaj malce oddolžimo in pa čimprejšnje okrevanje ti želimo.

14.zimska brdska liga Ivančica 4

Prigorec 09.01.2011

Lepa sončna nedelja dne 09.01.2011, pa je bila v znamenju lige Ivančica. Razen težavne proge, je težavno tudi jutranje vstajanje, saj je treba zgodaj na pot in to mi je vse bolj mučno. Se kar težko zjutraj sestavim, ter odpravim na pot. Tokrat je bil Mirko šofer, jaz in Doljak pa sopotnika. Medtem ko sem jaz dremal na zadnjem sedežu, je Edo delal družbo Mirkotu in ga usmerjal, kje je potrebno zaviti. Že kar nekajkrat smo bili tam, pa še vedno ne vemo 100 % za pot.
Vseeno smo prišli in to dovolj zgodaj. Jaz sem se takoj zvlekel v tekaško opremo in pričel z ogrevanjem, medtem ko sta onadva še kar dremala v avtu. Jaz sem se nadremal med potjo, njima pa je očitno tega manjkalo. Že ko sem jaz pretekel slab kilometer, se je zvlekel iz avta tudi Edo, medtem ko je Mirko ždel v zaveterju do zadnje minutke.
Ja ne vem zakaj se je bilo potrebno stiskati v avtu, ko pa je bila temperatura na startu 10 °c. Pa tudi na vrhu je bilo sorazmerno toplo za ta letni čas, saj so v cilju namerili 3 °c. Verjetno je lepo vreme privabilo tekače, saj se nas je zbralo rekordno število in to kar 63, kar je za te lige veliko.
Kot zmeraj je sledil nagovor organizatorja, odštevanje časa in start. V začetku vsi nekam leno pričnemo, ali pa imam samo jaz tak občutek, ker v večini primerov pričnem prehitro. Tokrat nisem. Pustil sem pred sabo nekaj tekačev, jim počasi sledil in jim pričel bežati po kakem kilometru. No najboljši so bili tedaj že kar precej spredaj in praktično nevlovljivi in kakor smo se razporedili nekje na tretjem kilometru, tako smo ostali do konca.
Na sami progi ni bilo nobenih posebnosti. Težavna kot vedno, z nekoliko blata na določenih mestih in precej razmočenio cesto, ter malce vetra na določenih odcekih. Pa nas ni to prav nič motilo. Z progo smo opravili v zadovoljivem času, nekateri pa so celo postavljali rekorde. Tako je bil postavljen rekord proge v ženski kategoriji.
No mi smo še malce preslabi, da bi rušili rekorde, vendar smo dosegli solidne čase. Jaz sem dosegel vrh v 53, 45 min in to kot 5 tekmovalec, Mirko je pritekel s srečno 13-ico s časom 1:03:00, Doljak pa kot 21. s časom 1:08:03.
V cilju se nismo zadrževali kaj dolgo, ampak smo jo takoj ubrali v dolino. Pot smo ubrali po bližnici, kar pa je pomenilo, da smo gazili precej veliko blato. Pa nič ne de, saj smo v dolino prišli veliko popreje, copati so pa tako ali tako za oprat. Tako smo odtekli še eno kolo na tej progi, pred nami pa so še tri, potem pa bomo videli kateri je boljši od katerega. Za sedaj mi kaže na tretje mesto, kako bo pa na koncu se pa ne ve do konca.

Zimska liga Japetič

Še koledar nismo dobro obrnili in ušesa se še niso odpočila od pokanja in žvižganja petard ter raket, že smo tekači skup stopil in se prvikrat v tem letu pomirili. Prva tekma v letu 2011, se je odvijala na sosednjem Hrvaškem in sicer redno kolo lige Japetič v Samoborskem gorovju.
Tokrat se je k sosedom odpravila malce večja odprava tekačev. Stanetu, Mirkotu in Ediju, sta se pridružila še Peter in Pavle.
Na pot smo se odpravili malce pozneje kakor običajno. Zakaj bi potem tam sedeli in čakali začetek, ko pa lahko doma v topli postelji malce poležimo in potem takoj v akcijo. Tako smo se zbrali v Novem mestu ob 8:30, se naložili v Edijev avto in odbrzeli proti Japetičem.
Na zborno mesto nismo prispeli med prvimi, ampak je bilo že kar nekaj tekačev zbranih, pa tudi časa za posedanje ni bilo. Časa je bilo ravno še toliko,da smo si voščili novo leto in se pripravili za tek. V pripravo za tek spada tudi ogrevanje, za katerega sem si vzel kako minuto več kot običajno, a še vedno precej premalo. Tudi vremenski pogoji in pogoji na progi so bili podobni kot v prejšnjih kolih. Temperatura nekaj stopinj pod lediščem, na cesti malce snega in leda, pa na določenih mestih sunki burje, da nebi bilo prevroče.
Tudi tekačev na startni črti približno enako kot ponavadi, nekje okoli 40, od katerih jih nekaj odide po planinski stezi in se poteguje za čim boljši rezultat v "nordic" kategoriji. V tej kategoriji se je pomeril tudi naš Pavle Balabanič, ki je za pot potreboval 31 min in je prispel na cilj kot tretji.
Mi smo seveda potrebovali malce več časa, da smo premagali dobrih 11 km poti. Potrebna je bila tudi velika previdnost, predvsem v prvem delu proge, ko se spusčamo precej strmo navzdol. Tisti najstrmejši del je bil precej poledenel in to je izkusil že pred tekmo Paver Želko, ki je staknil grd udarec v roko. Med ogrevanjem je zavil na strmi del, tu mu je spodrsnilo, padel je in se udaril v roko. Nekaj odrgnin in malce zatečen komolec, a je vseeno nastopil v tekmi, mi pa smo dobili opozorilo, da smo se izognili podobnim zadevam med tekmo.
Tako, opozorjeni smo bili, znak za začetek smo dobili in že smo bili na poti proti vrhu. Tempo nam je tokrat narekoval mlajši tekač, ki se je prvič udeležil teka na tej progi, sicer pa redno trenira triatlon. Čelo kolone je prevzel takoj na začetku in to z kar precej hitrim tempom. Jaz sem mu nekako sledil, ampak mi je uspelo samo do polovice proge. Ko se je pričel klanec v drugi polovici, sem že omagal in sem moral tempo teka kar precej zmanjšati. Bo potrebno preteči še precej kilometrov, ali pa bolje rečeno, da ne bom mogel nikoli slediti dobrim tekačem. V prihodnje si bom moral sam začrtati hitrost in ne slediti drugim boljšim tekačem.
Pa kaj čem jamrat. V klanec je šlo malce počasneje, a vseeno sem se nekako privlekel do cilja. Z progo sem opravil v slabih 56 min, medtem ko je bil zmagovalec v cilju že skoraj 2 min. Pričakoval sem, da se bo kmalu za mano pojavil v cilju tudi "naš"Mirko, ki mi je v prejšnjih kolih pridno sledil. Tokrat je zaostal malce več in je pritekel v cilj kot 6., z progo pa je opravil v 1uri in 4 min. Navadno sta se "borila" z Veroniko, tokrat pa je ni bilo in ni imel prave motivacije, pa je ostal bolj zadaj. Kmalu za Mirkotom je v cilj pritekel tudi Edo in sicer v 1uri in slabih 7 min. Počakati je bilo potrebno še Petra, ki pa je porabil 1 uro in 22 min. Tačas smo se z Mirkotom v koči malce ogrela z "kuhančkom", medtem ko sta jo Edo in Pavle kar ubrala v dolino.
Pa tudi mi nismo ostali na vrhu, ampak smo jo ubrali nazaj v dolino. Še dobro da je bljižnica in si ena dva v dolini. Tu pa se nismo zadrževali kaj dolgo, ampak smo jo takoj ubrali proti domu.
Pa bi bilo bolje, da bi se še kje ustavili, kajti splet okoliščin je nanesel tako, da so nas na carini obrali za 500 kun. Ravno ko smo vztopili v območje mejnega prehoda in smo v koloni čakali na prestop, je imel šofer klic na mobi in se za trenutek javil. To je bilo za sosedove policiste dovolj, da je sledila kazen in prav nič se jih ni dalo prepričati. Kaj hočemo, bo pač šola za naprej, da je potrebno spoštovati nekakšen red, pa tudi če je slab.

Silvesterlauf Graz

Še en dolg je ostal iz preteklega leta, ampak tudi če bi se še tako trudil, mi objavo nebi uspelo spraviti pod streho v lanskem letu. Tek se je namreč odvijal prav na silvestrovo in to v precej odaljenem Gradcu na sosednjem Avstriskem. Gradec je glavno mesto Avstrijske zvezne dežele štajerske, ki leži ob reki Muri. Mesto je drugo največje mesto v Avstriji in prav tja smo se podali zadnji dan v letu.

V mrzlem jutru smo se iz Dolenjske prestolnice odpravili na pot trije tekači. Ob prijetnem klepetu in obujanju tekaških dogodivščin, je 220 km vožnje minilo kot bi mignil in že je bilo pred nami starodavno mesto. Zapeljali smo proti centru, kjer naj bi se odvijal tek in kar nekaj časa smo potrebovali, da smo našli parkirni prostor za našega jeklenega konjička. Plačljivega prostora je sicer dovolj in tudi nekaj parkirnih hiš, vendar vse presneto drage, mi pa smo iskali kako poceni varijanto. Po nekaj krogih po mestu, smo našli nekaj povprečnega in še tam smo se malce švercali.

Za avto smo poskrbeli, sedaj je bilo potrebno še za prijavo. Našli smo šotor pod katerim se je dogajala vsa ceremonija povezana z tekom in opravili prijavo. Pri prijavi me je malce presenetila precej visoka štartnina, ki je znašala kar 27 everčkov + še 20 konzumacije za najem čipa, katere pa si dobil nazaj ob vrnitvi čipa. Ja kar precej dragi so ti naši sosedje, samo si nimaš kaj pomagati. Vzemi ali pusti in mi smo vzeli.

Ker smo se podali na malce dalšo pot, smo si vzeli tudi malce več časa. In če imaš več časa, ga je potrebno smoterno izrabiti. Mi smo se odpravili na ogled znamenitosti. Ogledali smo si trgovski center v katerem je slap, ki pada kar čez nekaj nadstropij, a žal nisem imel s sabo fotoaparata, da bi posnel tole zadevo. Imel pa sem ga, ko smo se povzpeli do stolpne ure, ki velja za največjo znamenitost.Do ure se da priti na več načinov. Prvi in že od daleč vidni, je po zunanjih stopnicah, ki se vijejo v hrib na katerem stoji stolp. Ta je bil videti precej težak in nebi se radi preveč izmučili pred tekom, zato smo iskali lažjo rešitev.In še ena pot vodi po stopnicah, le da so te speljane z notraj hriba. Ampak ne povsem znotraj. Na plano pridejo namreč na drugi strani hriba in potem se povzpneš na vrh po zunanji cesti. Pa tudi ta varjanta se nam ni zdela kaj prida.Še najbolj primerna se nam je zdela pot z dvigalom. Najhitrejša in pa tudi najlažja. Stopiš v dvigalo in hip ali dva in že si na vrhu. Odločitev je padla in vstopili smo v tunel proti dvigalu.Ob vstopu v tunel smo takoj naleteli na še eno zanimivost. V tunelčku namreč vozi nekakšen mini vlakec, ki pa je bil v tistem času parkiran in ni obratoval.Nismo se zadrževali kaj dosti, temveč smo se povzpeli na vrh, (z dvigalom seveda) kjer nas je pričakal krasen razgled nad celo mesto.

Malce smo se razgledali in se nazaj spustili po stopnicah,kjer pa se tudi najde kaj zanimivega.Čas nas je že malce priganjal, zato smo si od daleč ogledali nekakšno ladjo na Muriin pa novejšo zgradbo, malce čudne arhitekture, ki kar nekako izstopa iz okolja.Po ogledu mesta, nas je malce zeblo, čeprav je bila temperatura le 5°pod lediščem, zato se je bilo potrebno malce ogreti. Odšli smo do avta, da se tam v zavetju pripravimo na tek. Toda tudi v avtu je bilo hladno, zato sem pognal motor in vklučil gretje. Kmalu je prišel domačin in nas opozoril, da motor ne sme biti v pogonu, ko je avto parkiran. Nismo se kaj dosti zmenili, zato je prišel še enkrat z opozorilom in pojasnil, da če pride policija nam bo zaračunala 20 everčkov. In smo ga ubogali, nahtro poskakali do konca v tekaško opremo in se podali na ogrevanje.

Ja ogrevane smo potrebovali, samo ogreti se je bilo težko. Nizka temperatura in pa burja, ki je vlekla ob Muri, ni bila nič kaj prijazna kombinacija. Ko smo stali na startni črti in čakali na začetek, (kateri je bil zamaknjen za dobrih 5 min, zaradi zaprtja cest in ulic) je postalo precej hladno v prste na nogah. Ja je bilo kar hladno in ne vem kako so lahko eni tekli v kratkih rokavih in v kratkih hlačah. Ja tudi taki so se našli, jaz pa bi najraje kar v bundi odtekel.

Pa je prišel čas začetka. Precej hitro so se pognali po ulici ob Muri in kar nemogoče jim je bilo slediti. Pričel sem malce počasneje, saj hitro nisem mogel, ker me je zeblo v noge. Sem upal da se kmalu segrejem, pa ni šlo tako hitro, saj sem za ogrevanje porabil kar celotni prvi krog. Po dobrem kilometru rahlega vzpona, smo prečkali reko (čez most, da ne bo kateri mislil da smo plavali) in se vračali po drugi strani nazaj. Malce po pločniku, malce po cesti, pa pod naslednji most in na progo trole. Proga nas je vodila v ulico, kjer smo obrnili in se po isti vračali nazaj, zavili čez most na drugo stran Mure, ter nazaj proti cilju.

Ampak to je bil konec šele za tiste, ki so se namenili na 5 km, ostali pa smo morali zakrožiti še enkrat. Tokrat že poznana pot in malce manj tekačev na progi. Sem spet nekako tekel osamljen, čeprav se mi je približevala skupina tekačev. Se pravi da sem bil jaz malce počasen, če so me dohitevali.Poskušal sem malce pospešiti, kolikor je še bilo moči, da bi skupini ušel in mi nekako tudi uspelo. Prehitel me je le eden, ki je pobegnil skupini in šel mimo mene v zadnjem kilometru.

Vseeno sem v cilj pritekel zadovoljen in z dokaj dobro uvrstitvijo. Od kakih 300 tekačev, sem v absolutni konkurenci zasedel 16. mesto, medtem ko v svoji skupini od udeleženih 80. tekačev, nehvaležno 4. mesto. Kmalu za mano sta bila tudi Edo in Peter v cilju, vendar do medalje ni segel nobeden. Posegli pa smo po malici v šotoru, takoj ko smo sneli športna oblačila in odeli najdebelejše bunde. Spominske medalje smo dobili že v cilju, v nabito polnem šotoru pa malico in pijačo. Seveda ni bilo toliko omizja, da bi lahko vsi posedli za mizo in v miru pomalicali. Se je moral pač vsak znajti po svoje in si izboriti majčkeno prostora.Rezultati so bili objavljeni kmalu in tudi kmalu so pričeli z podelitvijo pokalov najboljšim. Mi se nismo kaj dosti zadrževali, saj nismo bili med dobitniki pokalov, pa tudi z nemškim jezikom ni nobeden preveč v razumevanju. Nesmiselno se nam je zdelo, da se še zadržujemo, če pa nobeden ne razume niti besede, pa še pot domov nas je čakala.

Tako smo se odpravili na pot, da bi zadnje ure leta preziveli v objemu doma. Med potjo smo se hoteli še ustaviti na kakšni pijački, da nazdravimo še zadnjič v letu, vendar smo naleteli v kar nekaj poizkusih na zaprta vrata oštarij. Zaželeli smo si srečno novo leto in se razšli, zdravico pa prišparali za doma.

14. zimska brdska liga Ivančica 3.

Prigorec 26. 12.2010

Še vedno sem malce v zaostanku, tako bo treba izpisati še nekaj (dve vklučno z to) objav za preteklo leto. Čeprav se sliši precej zamujeno, so ti objavi iz zadnjih dni leta.

Na "Štefanovo", ko je vsa pozornost javnosti bila vsmerjena v blagoslov konj in v razne procesije povezane z to rečjo, smo tekači neopazno (skoraj) tekali vsak na svojem koncu.

Kar nekaj prireditev je bilo organiziranih ta dan, vendar je pač tako, da si lahko hkrati le na enem koncu. Ena takšna tekaška prireditev je bila v Dolskem, druga pa v Krškem, pa še Mirko je vabil na pohod v njegovem koncu. Teško se je odločiti, vendar če se zastaviš nekakšen cilj, je smiseljno da ga tudi uresničiš do konca. In ta cilj je zimska liga Ivančica, ki je potekala ravno ta dan.

Tako smo se odpravili na sosednje Hrvaško. Mirko, ki tudi teče ligo je sicer ostal doma in se je udeležil pohoda, ter peke klobas v cilju pohodniške prireditve, Stane, Zvone in Edi pa smo se "zagnali" na tretje kolo zimske lige Ivančica.

Tudi tokrat je bila vremenska napoved slaba za ta dan, vendar nas to nič ne moti, dokler nam vreme dejansko ne zagode. Temperature nekaj stopinj pod lediščem, sicer pa brez kakega novo zapadlega snega, "tastarega" je pa tudi odjuga spila. V malce megleno jutro, smo se počasi približevali Prigorcu, toda ko so se meglice malce dvignile, so vrhovo hribov imeli belo kapuco, kar je pomenilo da na vrhu predno dosežemo cilj, nas lahko čaka sneg.

Pa se nismo kaj prida menili za to. Nadeli smo si copate, se postavili za startno črto in čakali na znak za pričetek.

Pa nismo bili samo trije na startu, ko je nastajala tale fotografija je bilo še precej pred startom in so bili tekači še razkropljeni po celi vasi. Jaz sem vzel fotoaparat, ker sem hotel ujeti v objektiv nekaj zanimivosti, ki jih srečaš v tej vasi. Za tokrat se je ujela zanimiva ograja balkona na sredi vasi.

Mogoče malce nenavadna, ali pa tudi ne, kakor si kateri razlaga, je pa dobra ideja kako pospraviti in predstaviti staro orodje. To je nekakšen muzej na prostem, le vzdrževanja je malce več.

Pa pojdimo nazaj k teku. Ko je napočil čas, smo se podali po znanih poteh proti vrhu. Proga sicer nič krajša kot v prejšnjih dveh kolih, tekačev približno enako število, le snega je bilo tokrat najmanj. Pa ni bilo za to kaj dosti lažje, meni se je zdelo še težje. Mogoče tudi prehitro pričnem in ker je proga precej težka, me potem na sredini pobere moči. Še sreča da je druga polovica malce lažja, sicer bi se težko privlekel do vrha. Malce preveč z levo roko pa sem vzel tudi temperature. Na pot sem odšel namreč brez rokavic, saj mi je bilo navadno vroče z njimi, tokrat pa malce manj mrzlo in sem si mislil da bo uredu.Še dobro, da sem si pokril vsaj ušesa, saj v roke ni bilo ravno prijetno. Že pred tekom premalo ogrevanja, na večini proge pa mrzel veter in v prste na roki je takoj postalo precej mrzlo. Ogreli so se šele nekje v drugi polovici, ko sem se dodobra zagrel, tako da v zimskem času nikamor več brez rokavic in pokritih ušes.

Ko smo se pomikali od polovice naprej proti vrhu, je tudi pričelo rahlo snežiti, nekaj pa je bilo že zapadlega na cesti. Pa se je le izkazalo da je sneg po vrhu in ne le ivje na drevju od mraza, kakor smo ugibali v dolini. Ampak ni bilo sile, saj je bila snežna odeja čisto tanka. V zadnjem delu, je bilo polno pohodnikov, ki so nas spodbujali, da smo izstisnili še zadnje moči do vrha. Tu se namreč priključi na cesto nekaj planinskih poti in zadnji kos potem prehodijo po cesti.

Pa sem nekako z velikansko muko dosegel cilj, kljub temu pa ciljna lista ni bila nič drugačna kot v prejšnjem kolu. Zapisan sem bil pod zaporedno številko 3, le zasledovalci so bili čisto blizu za petami.

Kot ponavadi je bilo potrebno počakati še Zvoneta in Edija, nato pa smo jo skupaj ubrali nazaj v dolino. Z mano na vrhu pa je bil tudi fotoaparat, saj je z vrha krasen razgled na dolino, toda samo če se ujame ugodne vremenske razmere. Tokrat niso bile, zato se je v objektiv ujel le vrh hriba, pogled v dolino pa mogoče naslednjič.

V dolino smo jo mahnili kar po isti poti, saj je treba nabirati malce kilometrov za prihajajočo sezono. Ob vrnitvi v dolino, je bila ta že rahlo pokrita z snegom, temperature pa so bile tako nizke, da so zmrzovali brki. V dokaz pa je naslednja fotografija.

Ob vračanju domov, smo se ustavili še v Krškem, da preverimo tekaško dogajanje. Pa je bilo že skoraj vsega konec. Ujeli smo le še delček otroških tekov in pa vsak kozarec toplega čaja. Ker tudi tu zima ni prizanašala z ledenim mrazom, smo jo rajši odkurili proti domu, saj smo za ta dan že dovolj pomrznili.