Zimska liga Japetič

Še koledar nismo dobro obrnili in ušesa se še niso odpočila od pokanja in žvižganja petard ter raket, že smo tekači skup stopil in se prvikrat v tem letu pomirili. Prva tekma v letu 2011, se je odvijala na sosednjem Hrvaškem in sicer redno kolo lige Japetič v Samoborskem gorovju.
Tokrat se je k sosedom odpravila malce večja odprava tekačev. Stanetu, Mirkotu in Ediju, sta se pridružila še Peter in Pavle.
Na pot smo se odpravili malce pozneje kakor običajno. Zakaj bi potem tam sedeli in čakali začetek, ko pa lahko doma v topli postelji malce poležimo in potem takoj v akcijo. Tako smo se zbrali v Novem mestu ob 8:30, se naložili v Edijev avto in odbrzeli proti Japetičem.
Na zborno mesto nismo prispeli med prvimi, ampak je bilo že kar nekaj tekačev zbranih, pa tudi časa za posedanje ni bilo. Časa je bilo ravno še toliko,da smo si voščili novo leto in se pripravili za tek. V pripravo za tek spada tudi ogrevanje, za katerega sem si vzel kako minuto več kot običajno, a še vedno precej premalo. Tudi vremenski pogoji in pogoji na progi so bili podobni kot v prejšnjih kolih. Temperatura nekaj stopinj pod lediščem, na cesti malce snega in leda, pa na določenih mestih sunki burje, da nebi bilo prevroče.
Tudi tekačev na startni črti približno enako kot ponavadi, nekje okoli 40, od katerih jih nekaj odide po planinski stezi in se poteguje za čim boljši rezultat v "nordic" kategoriji. V tej kategoriji se je pomeril tudi naš Pavle Balabanič, ki je za pot potreboval 31 min in je prispel na cilj kot tretji.
Mi smo seveda potrebovali malce več časa, da smo premagali dobrih 11 km poti. Potrebna je bila tudi velika previdnost, predvsem v prvem delu proge, ko se spusčamo precej strmo navzdol. Tisti najstrmejši del je bil precej poledenel in to je izkusil že pred tekmo Paver Želko, ki je staknil grd udarec v roko. Med ogrevanjem je zavil na strmi del, tu mu je spodrsnilo, padel je in se udaril v roko. Nekaj odrgnin in malce zatečen komolec, a je vseeno nastopil v tekmi, mi pa smo dobili opozorilo, da smo se izognili podobnim zadevam med tekmo.
Tako, opozorjeni smo bili, znak za začetek smo dobili in že smo bili na poti proti vrhu. Tempo nam je tokrat narekoval mlajši tekač, ki se je prvič udeležil teka na tej progi, sicer pa redno trenira triatlon. Čelo kolone je prevzel takoj na začetku in to z kar precej hitrim tempom. Jaz sem mu nekako sledil, ampak mi je uspelo samo do polovice proge. Ko se je pričel klanec v drugi polovici, sem že omagal in sem moral tempo teka kar precej zmanjšati. Bo potrebno preteči še precej kilometrov, ali pa bolje rečeno, da ne bom mogel nikoli slediti dobrim tekačem. V prihodnje si bom moral sam začrtati hitrost in ne slediti drugim boljšim tekačem.
Pa kaj čem jamrat. V klanec je šlo malce počasneje, a vseeno sem se nekako privlekel do cilja. Z progo sem opravil v slabih 56 min, medtem ko je bil zmagovalec v cilju že skoraj 2 min. Pričakoval sem, da se bo kmalu za mano pojavil v cilju tudi "naš"Mirko, ki mi je v prejšnjih kolih pridno sledil. Tokrat je zaostal malce več in je pritekel v cilj kot 6., z progo pa je opravil v 1uri in 4 min. Navadno sta se "borila" z Veroniko, tokrat pa je ni bilo in ni imel prave motivacije, pa je ostal bolj zadaj. Kmalu za Mirkotom je v cilj pritekel tudi Edo in sicer v 1uri in slabih 7 min. Počakati je bilo potrebno še Petra, ki pa je porabil 1 uro in 22 min. Tačas smo se z Mirkotom v koči malce ogrela z "kuhančkom", medtem ko sta jo Edo in Pavle kar ubrala v dolino.
Pa tudi mi nismo ostali na vrhu, ampak smo jo ubrali nazaj v dolino. Še dobro da je bljižnica in si ena dva v dolini. Tu pa se nismo zadrževali kaj dolgo, ampak smo jo takoj ubrali proti domu.
Pa bi bilo bolje, da bi se še kje ustavili, kajti splet okoliščin je nanesel tako, da so nas na carini obrali za 500 kun. Ravno ko smo vztopili v območje mejnega prehoda in smo v koloni čakali na prestop, je imel šofer klic na mobi in se za trenutek javil. To je bilo za sosedove policiste dovolj, da je sledila kazen in prav nič se jih ni dalo prepričati. Kaj hočemo, bo pač šola za naprej, da je potrebno spoštovati nekakšen red, pa tudi če je slab.