14. zimska brdska liga Ivančica 3.

Prigorec 26. 12.2010

Še vedno sem malce v zaostanku, tako bo treba izpisati še nekaj (dve vklučno z to) objav za preteklo leto. Čeprav se sliši precej zamujeno, so ti objavi iz zadnjih dni leta.

Na "Štefanovo", ko je vsa pozornost javnosti bila vsmerjena v blagoslov konj in v razne procesije povezane z to rečjo, smo tekači neopazno (skoraj) tekali vsak na svojem koncu.

Kar nekaj prireditev je bilo organiziranih ta dan, vendar je pač tako, da si lahko hkrati le na enem koncu. Ena takšna tekaška prireditev je bila v Dolskem, druga pa v Krškem, pa še Mirko je vabil na pohod v njegovem koncu. Teško se je odločiti, vendar če se zastaviš nekakšen cilj, je smiseljno da ga tudi uresničiš do konca. In ta cilj je zimska liga Ivančica, ki je potekala ravno ta dan.

Tako smo se odpravili na sosednje Hrvaško. Mirko, ki tudi teče ligo je sicer ostal doma in se je udeležil pohoda, ter peke klobas v cilju pohodniške prireditve, Stane, Zvone in Edi pa smo se "zagnali" na tretje kolo zimske lige Ivančica.

Tudi tokrat je bila vremenska napoved slaba za ta dan, vendar nas to nič ne moti, dokler nam vreme dejansko ne zagode. Temperature nekaj stopinj pod lediščem, sicer pa brez kakega novo zapadlega snega, "tastarega" je pa tudi odjuga spila. V malce megleno jutro, smo se počasi približevali Prigorcu, toda ko so se meglice malce dvignile, so vrhovo hribov imeli belo kapuco, kar je pomenilo da na vrhu predno dosežemo cilj, nas lahko čaka sneg.

Pa se nismo kaj prida menili za to. Nadeli smo si copate, se postavili za startno črto in čakali na znak za pričetek.

Pa nismo bili samo trije na startu, ko je nastajala tale fotografija je bilo še precej pred startom in so bili tekači še razkropljeni po celi vasi. Jaz sem vzel fotoaparat, ker sem hotel ujeti v objektiv nekaj zanimivosti, ki jih srečaš v tej vasi. Za tokrat se je ujela zanimiva ograja balkona na sredi vasi.

Mogoče malce nenavadna, ali pa tudi ne, kakor si kateri razlaga, je pa dobra ideja kako pospraviti in predstaviti staro orodje. To je nekakšen muzej na prostem, le vzdrževanja je malce več.

Pa pojdimo nazaj k teku. Ko je napočil čas, smo se podali po znanih poteh proti vrhu. Proga sicer nič krajša kot v prejšnjih dveh kolih, tekačev približno enako število, le snega je bilo tokrat najmanj. Pa ni bilo za to kaj dosti lažje, meni se je zdelo še težje. Mogoče tudi prehitro pričnem in ker je proga precej težka, me potem na sredini pobere moči. Še sreča da je druga polovica malce lažja, sicer bi se težko privlekel do vrha. Malce preveč z levo roko pa sem vzel tudi temperature. Na pot sem odšel namreč brez rokavic, saj mi je bilo navadno vroče z njimi, tokrat pa malce manj mrzlo in sem si mislil da bo uredu.Še dobro, da sem si pokril vsaj ušesa, saj v roke ni bilo ravno prijetno. Že pred tekom premalo ogrevanja, na večini proge pa mrzel veter in v prste na roki je takoj postalo precej mrzlo. Ogreli so se šele nekje v drugi polovici, ko sem se dodobra zagrel, tako da v zimskem času nikamor več brez rokavic in pokritih ušes.

Ko smo se pomikali od polovice naprej proti vrhu, je tudi pričelo rahlo snežiti, nekaj pa je bilo že zapadlega na cesti. Pa se je le izkazalo da je sneg po vrhu in ne le ivje na drevju od mraza, kakor smo ugibali v dolini. Ampak ni bilo sile, saj je bila snežna odeja čisto tanka. V zadnjem delu, je bilo polno pohodnikov, ki so nas spodbujali, da smo izstisnili še zadnje moči do vrha. Tu se namreč priključi na cesto nekaj planinskih poti in zadnji kos potem prehodijo po cesti.

Pa sem nekako z velikansko muko dosegel cilj, kljub temu pa ciljna lista ni bila nič drugačna kot v prejšnjem kolu. Zapisan sem bil pod zaporedno številko 3, le zasledovalci so bili čisto blizu za petami.

Kot ponavadi je bilo potrebno počakati še Zvoneta in Edija, nato pa smo jo skupaj ubrali nazaj v dolino. Z mano na vrhu pa je bil tudi fotoaparat, saj je z vrha krasen razgled na dolino, toda samo če se ujame ugodne vremenske razmere. Tokrat niso bile, zato se je v objektiv ujel le vrh hriba, pogled v dolino pa mogoče naslednjič.

V dolino smo jo mahnili kar po isti poti, saj je treba nabirati malce kilometrov za prihajajočo sezono. Ob vrnitvi v dolino, je bila ta že rahlo pokrita z snegom, temperature pa so bile tako nizke, da so zmrzovali brki. V dokaz pa je naslednja fotografija.

Ob vračanju domov, smo se ustavili še v Krškem, da preverimo tekaško dogajanje. Pa je bilo že skoraj vsega konec. Ujeli smo le še delček otroških tekov in pa vsak kozarec toplega čaja. Ker tudi tu zima ni prizanašala z ledenim mrazom, smo jo rajši odkurili proti domu, saj smo za ta dan že dovolj pomrznili.