Še en dolg je ostal iz preteklega leta, ampak tudi če bi se še tako trudil, mi objavo nebi uspelo spraviti pod streho v lanskem letu. Tek se je namreč odvijal prav na silvestrovo in to v precej odaljenem Gradcu na sosednjem Avstriskem. Gradec je glavno mesto Avstrijske zvezne dežele štajerske, ki leži ob reki Muri. Mesto je drugo največje mesto v Avstriji in prav tja smo se podali zadnji dan v letu. 
V mrzlem jutru smo se iz Dolenjske prestolnice odpravili na pot trije tekači. Ob prijetnem klepetu in obujanju tekaških dogodivščin, je 220 km vožnje minilo kot bi mignil in že je bilo pred nami starodavno mesto. Zapeljali smo proti centru, kjer naj bi se odvijal tek in kar nekaj časa smo potrebovali, da smo našli parkirni prostor za našega jeklenega konjička. Plačljivega prostora je sicer dovolj in tudi nekaj parkirnih hiš, vendar vse presneto drage, mi pa smo iskali kako poceni varijanto. Po nekaj krogih po mestu, smo našli nekaj povprečnega in še tam smo se malce švercali.
Za avto smo poskrbeli, sedaj je bilo potrebno še za prijavo. Našli smo šotor pod katerim se je dogajala vsa ceremonija povezana z tekom in opravili prijavo. Pri prijavi me je malce presenetila precej visoka štartnina, ki je znašala kar 27 everčkov + še 20 konzumacije za najem čipa, katere pa si dobil nazaj ob vrnitvi čipa. Ja kar precej dragi so ti naši sosedje, samo si nimaš kaj pomagati. Vzemi ali pusti in mi smo vzeli.
Ker smo se podali na malce dalšo pot, smo si vzeli tudi malce več časa. In če imaš več časa, ga je potrebno smoterno izrabiti. Mi smo se odpravili na ogled znamenitosti. Ogledali smo si trgovski center v katerem je slap, ki pada kar čez nekaj nadstropij, a žal nisem imel s sabo fotoaparata, da bi posnel tole zadevo. Imel pa sem ga, ko smo se povzpeli do stolpne ure, ki velja za največjo znamenitost.
Do ure se da priti na več načinov. Prvi in že od daleč vidni, je po zunanjih stopnicah, ki se vijejo v hrib na katerem stoji stolp. Ta je bil videti precej težak in nebi se radi preveč izmučili pred tekom, zato smo iskali lažjo rešitev.
In še ena pot vodi po stopnicah, le da so te speljane z notraj hriba. Ampak ne povsem znotraj. Na plano pridejo namreč na drugi strani hriba in potem se povzpneš na vrh po zunanji cesti. Pa tudi ta varjanta se nam ni zdela kaj prida.
Še najbolj primerna se nam je zdela pot z dvigalom. Najhitrejša in pa tudi najlažja. Stopiš v dvigalo in hip ali dva in že si na vrhu. Odločitev je padla in vstopili smo v tunel proti dvigalu.
Ob vstopu v tunel smo takoj naleteli na še eno zanimivost. V tunelčku namreč vozi nekakšen mini vlakec, ki pa je bil v tistem času parkiran in ni obratoval.
Nismo se zadrževali kaj dosti, temveč smo se povzpeli na vrh, (z dvigalom seveda) kjer nas je pričakal krasen razgled nad celo mesto.
Malce smo se razgledali in se nazaj spustili po stopnicah,
kjer pa se tudi najde kaj zanimivega.
Čas nas je že malce priganjal, zato smo si od daleč ogledali nekakšno ladjo na Muri
in pa novejšo zgradbo, malce čudne arhitekture, ki kar nekako izstopa iz okolja.
Po ogledu mesta, nas je malce zeblo, čeprav je bila temperatura le 5°pod lediščem, zato se je bilo potrebno malce ogreti. Odšli smo do avta, da se tam v zavetju pripravimo na tek. Toda tudi v avtu je bilo hladno, zato sem pognal motor in vklučil gretje. Kmalu je prišel domačin in nas opozoril, da motor ne sme biti v pogonu, ko je avto parkiran. Nismo se kaj dosti zmenili, zato je prišel še enkrat z opozorilom in pojasnil, da če pride policija nam bo zaračunala 20 everčkov. In smo ga ubogali, nahtro poskakali do konca v tekaško opremo in se podali na ogrevanje.
Do ure se da priti na več načinov. Prvi in že od daleč vidni, je po zunanjih stopnicah, ki se vijejo v hrib na katerem stoji stolp. Ta je bil videti precej težak in nebi se radi preveč izmučili pred tekom, zato smo iskali lažjo rešitev.In še ena pot vodi po stopnicah, le da so te speljane z notraj hriba. Ampak ne povsem znotraj. Na plano pridejo namreč na drugi strani hriba in potem se povzpneš na vrh po zunanji cesti. Pa tudi ta varjanta se nam ni zdela kaj prida.Še najbolj primerna se nam je zdela pot z dvigalom. Najhitrejša in pa tudi najlažja. Stopiš v dvigalo in hip ali dva in že si na vrhu. Odločitev je padla in vstopili smo v tunel proti dvigalu.Ob vstopu v tunel smo takoj naleteli na še eno zanimivost. V tunelčku namreč vozi nekakšen mini vlakec, ki pa je bil v tistem času parkiran in ni obratoval.Nismo se zadrževali kaj dosti, temveč smo se povzpeli na vrh, (z dvigalom seveda) kjer nas je pričakal krasen razgled nad celo mesto.Malce smo se razgledali in se nazaj spustili po stopnicah,kjer pa se tudi najde kaj zanimivega.Čas nas je že malce priganjal, zato smo si od daleč ogledali nekakšno ladjo na Muriin pa novejšo zgradbo, malce čudne arhitekture, ki kar nekako izstopa iz okolja.Po ogledu mesta, nas je malce zeblo, čeprav je bila temperatura le 5°pod lediščem, zato se je bilo potrebno malce ogreti. Odšli smo do avta, da se tam v zavetju pripravimo na tek. Toda tudi v avtu je bilo hladno, zato sem pognal motor in vklučil gretje. Kmalu je prišel domačin in nas opozoril, da motor ne sme biti v pogonu, ko je avto parkiran. Nismo se kaj dosti zmenili, zato je prišel še enkrat z opozorilom in pojasnil, da če pride policija nam bo zaračunala 20 everčkov. In smo ga ubogali, nahtro poskakali do konca v tekaško opremo in se podali na ogrevanje.Ja ogrevane smo potrebovali, samo ogreti se je bilo težko. Nizka temperatura in pa burja, ki je vlekla ob Muri, ni bila nič kaj prijazna kombinacija. Ko smo stali na startni črti in čakali na začetek, (kateri je bil zamaknjen za dobrih 5 min, zaradi zaprtja cest in ulic) je postalo precej hladno v prste na nogah. Ja je bilo kar hladno in ne vem kako so lahko eni tekli v kratkih rokavih in v kratkih hlačah. Ja tudi taki so se našli, jaz pa bi najraje kar v bundi odtekel.
Pa je prišel čas začetka. Precej hitro so se pognali po ulici ob Muri in kar nemogoče jim je bilo slediti. Pričel sem malce počasneje, saj hitro nisem mogel, ker me je zeblo v noge. Sem upal da se kmalu segrejem, pa ni šlo tako hitro, saj sem za ogrevanje porabil kar celotni prvi krog. Po dobrem kilometru rahlega vzpona, smo prečkali reko (čez most, da ne bo kateri mislil da smo plavali) in se vračali po drugi strani nazaj. Malce po pločniku, malce po cesti, pa pod naslednji most in na progo trole. Proga nas je vodila v ulico, kjer smo obrnili in se po isti vračali nazaj, zavili čez most na drugo stran Mure, ter nazaj proti cilju.
Ampak to je bil konec šele za tiste, ki so se namenili na 5 km, ostali pa smo morali zakrožiti še enkrat. Tokrat že poznana pot in malce manj tekačev na progi. Sem spet nekako tekel osamljen, čeprav se mi je približevala skupina tekačev. Se pravi da sem bil jaz malce počasen, če so me dohitevali.Poskušal sem malce pospešiti, kolikor je še bilo moči, da bi skupini ušel in mi nekako tudi uspelo. Prehitel me je le eden, ki je pobegnil skupini in šel mimo mene v zadnjem kilometru.
Vseeno sem v cilj pritekel zadovoljen in z dokaj dobro uvrstitvijo. Od kakih 300 tekačev, sem v absolutni konkurenci zasedel 16. mesto, medtem ko v svoji skupini od udeleženih 80. tekačev, nehvaležno 4. mesto. 
Kmalu za mano sta bila tudi Edo in Peter v cilju, vendar do medalje ni segel nobeden. Posegli pa smo po malici v šotoru, takoj ko smo sneli športna oblačila in odeli najdebelejše bunde. 
Spominske medalje smo dobili že v cilju, v nabito polnem šotoru pa malico in pijačo. Seveda ni bilo toliko omizja, da bi lahko vsi posedli za mizo in v miru pomalicali. Se je moral pač vsak znajti po svoje in si izboriti majčkeno prostora.
Rezultati so bili objavljeni kmalu in tudi kmalu so pričeli z podelitvijo pokalov najboljšim. Mi se nismo kaj dosti zadrževali, saj nismo bili med dobitniki pokalov, pa tudi z nemškim jezikom ni nobeden preveč v razumevanju. Nesmiselno se nam je zdelo, da se še zadržujemo, če pa nobeden ne razume niti besede, pa še pot domov nas je čakala.
Kmalu za mano sta bila tudi Edo in Peter v cilju, vendar do medalje ni segel nobeden. Posegli pa smo po malici v šotoru, takoj ko smo sneli športna oblačila in odeli najdebelejše bunde. Spominske medalje smo dobili že v cilju, v nabito polnem šotoru pa malico in pijačo. Seveda ni bilo toliko omizja, da bi lahko vsi posedli za mizo in v miru pomalicali. Se je moral pač vsak znajti po svoje in si izboriti majčkeno prostora.Rezultati so bili objavljeni kmalu in tudi kmalu so pričeli z podelitvijo pokalov najboljšim. Mi se nismo kaj dosti zadrževali, saj nismo bili med dobitniki pokalov, pa tudi z nemškim jezikom ni nobeden preveč v razumevanju. Nesmiselno se nam je zdelo, da se še zadržujemo, če pa nobeden ne razume niti besede, pa še pot domov nas je čakala.Tako smo se odpravili na pot, da bi zadnje ure leta preziveli v objemu doma. Med potjo smo se hoteli še ustaviti na kakšni pijački, da nazdravimo še zadnjič v letu, vendar smo naleteli v kar nekaj poizkusih na zaprta vrata oštarij. Zaželeli smo si srečno novo leto in se razšli, zdravico pa prišparali za doma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar