Vročinski val se še kar zadržuje nad našimi kraji in na vročem soncu je kar nevzdržno. Mogoče je pa kaj hladneje na Gorenjskem, med hribi, morda je tam bolj prijazno. In sva se podala v tisti konec. Stane in Edo sta jo ubirala v nedelskem jutru proti Tržiču in potem naprej v Dovžanovo sotesko.
Tokrat je bila najina ciljna destinacija Jelendol, kjer je bilo vse v pripravi na tek po soteski.
Vožnja od Tržiča pa naprej je bila kar precej zanimiva, čeprav sva si ta delček pobliže ogledala ob odhodu.
Vstop v Dovžanovo sotesko je nekako skozi tunelček vklesan v skalo, koder se vije ozka in vijugasta cesta vse globlje v sotesko.
Na drugi strani pa je vse drugače. Naravnih lepot kolikor se ti jih zahoče. Prava paša za oči.
Počasi sva se pomikala navzgor in si ogledala vsak hribček, skalo, mostiček, stugo reke,....
Čas naju ni priganjal, pa še prometa ni bilo veliko na cesti, ker sva bila med tistimi prvimi, ki so prispeli v Jelendol.Še zadnji ovinek
in pred nama se je pojavila vasica z vse polno zanimivih hišk.
in pred nama se je pojavila vasica z vse polno zanimivih hišk.
Parkirala sva avto, opravila prijavo, nato pa malce počitka in priprava za tek.
Prireditveni prostor je kmalu postal podoben mravljišču, saj se je nabralo kar lepo število tekačev.
Organizator je odlično poskrbel za vse in mogoče prav zato malce večja udeležba.
Medtem ko smo se ogrevali, so že pridno tekmovali tisti najmlajši na kratkih progah, nato pa smo se postavili za startno črto še mi. Pripravili smo časovne stroje, da nam izmerijo čas in čakali na znak sodnikov.
Še zadnji napotki pred tekmo in stekli smo po Dovžanovi soteski.
Nekaj metrov asfaltne poti, ki se je rahlo spuščala, nato pa makedamska cesta v rahlem klancu. Začetek makedama je precej zdelan, po sredini pa je neutrjen pesek, po katerem je precej težko teči. Najtežje je bilo v začetku, ko je še precej tekačev na kupu in tisti v sredini teče precej težje, kar se pozna predvsem pri prehitevanju.152 tekačev in tekačic se je počasi pomikalo proti Medvodju.Proga je speljana v tako lepem okolju, da kar pozabiš na tek in si ogleduješ vse okoli sebe. Kmalu so pretečeni štirje kilometri, sledi obrat ter vračanje nazaj v dolino.
Lahko bi startali kako uro bolj zgodaj, ko sonce še ni obsijalo soteske, tako pa je bila vročina kar velika.Na določenih delih je sicer bilo malce senčke, katera je vsaj malce ublažila vročino. Vseeno pa sem se nekako trudil tudi nazaj v dolino, čeprav mi ta nekako ne leži ravno najbolj. Še najbolj pa sem moral garati v zadnjem kilometru, če sem hotel obdržati mesto. Ujela sta me namreč dva tekača Robert in Marjan, slednji pa je v isti skupini kot jaz. Nekako sem se odločil, da ju ne spustim mimo, zato sem pospešil korak. Moči so že pošle, ko se je pred mano pojavil cilj. Še zadnji metri asfaltirane ceste. Nisem vedel koliko blizu sta zasledovalca, zato sem za konec zbral skupaj še zadnje atome energije in "finiširal" v cilj.
Takoj sem se ulegel v najbolj debelo senco, kar se jo je dalo najti v bližini in se nekaj časa hladil v njej. Nadomestil sem nekaj tekočine, pojedel nekaj grižljajev sadja, nakar se je pojavil znani vonj. Zadišalo je po palačinkah in kar ni se jim dalo upreti.
Pa kaj bi se jim upiral, saj so se pekle za tekače. Mmmmmmm kako slastna je bila, nadevana pa je bila z čokolado, kar mi gre še najbolj v slat. Če nebi bila tako vroča, bi jo kar z enim grižljajem snedel, čeprav je bila zeloooooo velika. Poleg palačink, pa smo si lahko privoščili še kruh z ocvirki. (no niso bili ravno ocvirki, samo ne vem z glave kako rečejo, je pa precej podobna zadeva )
Kmalu smo bili v cilju vsi in vsak po svoje se je hladil, medtem ko se je čakalo rezultate.
Jaz sem se malce sprehodil z fotoaparatom in poskušal ujeti kaj lepega, zanimivega,... v objektiv.
Medtem je organizator že objavil rezultate in pripravil vse potrebno za podelitev medalj in pokalov najboljšim.
Kot običajno se je podelitev pričela z otroškimi skupinami, nato so prišle na vrsto tekačice na 8 km,
za njimi pa še tekači na 8 km.
V skupini D pri moških, je bil na tretje mesto poklican tudi Kralj Stanislav.
Po podelitvi je sledil še že omenjeni razgled po dolini, nato pa počasi proti domu.
In za konec še kar so pokazale ure.
Kralj Stanislav 31:18 in 3. mesto v skupini, abs. 20
Doljak Edvard 42:39 ter 23. mesto skupina in 99. absolutno
Takoj sem se ulegel v najbolj debelo senco, kar se jo je dalo najti v bližini in se nekaj časa hladil v njej. Nadomestil sem nekaj tekočine, pojedel nekaj grižljajev sadja, nakar se je pojavil znani vonj. Zadišalo je po palačinkah in kar ni se jim dalo upreti.
Pa kaj bi se jim upiral, saj so se pekle za tekače. Mmmmmmm kako slastna je bila, nadevana pa je bila z čokolado, kar mi gre še najbolj v slat. Če nebi bila tako vroča, bi jo kar z enim grižljajem snedel, čeprav je bila zeloooooo velika. Poleg palačink, pa smo si lahko privoščili še kruh z ocvirki. (no niso bili ravno ocvirki, samo ne vem z glave kako rečejo, je pa precej podobna zadeva )
Kmalu smo bili v cilju vsi in vsak po svoje se je hladil, medtem ko se je čakalo rezultate.
Jaz sem se malce sprehodil z fotoaparatom in poskušal ujeti kaj lepega, zanimivega,... v objektiv.
Medtem je organizator že objavil rezultate in pripravil vse potrebno za podelitev medalj in pokalov najboljšim.
Kot običajno se je podelitev pričela z otroškimi skupinami, nato so prišle na vrsto tekačice na 8 km,
za njimi pa še tekači na 8 km.
V skupini D pri moških, je bil na tretje mesto poklican tudi Kralj Stanislav.
Po podelitvi je sledil še že omenjeni razgled po dolini, nato pa počasi proti domu.
In za konec še kar so pokazale ure.
Kralj Stanislav 31:18 in 3. mesto v skupini, abs. 20
Doljak Edvard 42:39 ter 23. mesto skupina in 99. absolutno
Seveda je bil startni prostor poln tekačev, ki so nas težko pričakovali in nas bučno pozdravili. (kot bi se pripeljal Tito v svojih cajtih) Na hitro smo poskakali v drese, obuli copate, organizator nam je prinesel številke in že smo stali na startu. Nista minili dve minutki od parkiranja, že smo se zapodili po 10.8 km dolgi progi.
Ogreti od divje vožnje, smo se zapodili v klanec, ki se nahaja v prvem kilometru . Prehiter začetek brez ogrevanja in ko smo se obrnili v dolino, so se "oglasile" mišice na nogah. Za nekaj kilometrov sem nekoliko zmanjšal tempo, nato pa naprej po ravninskem delu zopet malce dodal. Kljub večerni uri je bila vročina še vedno precej velika, sonček se je veselo smehljal, pred nami pa dooooooooolga ravnina med polji, brez pikice senčke. Kaka dva kilometra se je vlekla in večina nas je v tem delu pogrešala vodo. (poleg senčke) Voda je bila takoj ko smo prispeli v nasledno vas in zavili nazaj za Matke. Tu smo delček proge že poznali, saj smo jo prevozili z avtom in morda se je prav zato cesta še bolj vlekla. (tja smo z avtom samo zdivjali) Že si zagledal prve hiške, vendar do tam priteči skozi tiste dolge ovinke, je trajalo celo večnost. Ampak tudi večnost enkrat mine in pred nami je bil cilj.
Sledila je podelitev medalj in pokalov najboljšim, začenši pri krajši progi in nadaljevali z daljšo. V naši skupini sem za rep ujel medaljo tudi jaz.
Na koncu so prejeli pokalčke še najhitrejši na obeh progah.
In prireditev je bila pri koncu. Počasi smo se vkrcali v avto in se počasi odpeljali proti domu. Tokrat je šlo res počasi in brez kakega dirkanja.
Odlična proga, odlična organizacija in verjetno bi bilo tudi vreme bolj prijazno za tek, če bi ga lahko uravnaval organizator. Poskrbeli so prav za vse, tudi za to da so trije "Dolenčki" lahko startali na tej tekmi v vrsti z ostalimi. Hvala prav vsem, tudi tekačem, ki so stali na startu in nas čakali. Veseli smo, da smo lahko v tako dobri družbi. Sigurno se prihodnje leto zopet vrnemo v Matke in če bo vse po sreči pridemo pravi čas.
in že so nas postavili v vrsto. 
V cilju smo bili seveda vsi veseli in zadovoljni, rezultati pa so sledeči.
Seveda je Puš malce premlad za med veterane, zato je tekmoval izven konkurence in je stopničke prepustil naslednjemu.
