19.Tek skozi pet vasi

Matke 20.08.2011




Pa je za nami zopet ena vroča sobota. Pa ni bila samo vroča, bila je tudi "divja", to pa predvsem zaradi prihoda na tek. Pa poglejmo kako smo se imeli.
Predhodni pogovori so bili, vendar se nismo nič konkretno domenili glede tekov. Doljak je odšel zjutraj na sosednje Hrvaško, jaz pa sem tuhtal, ali naj grem popoldan v Matke ali ne. Časovno mi je bolj kazalo da ne, kakor da ja, vendar se je obrnilo drugače. Nekje ob 12:00 se mi je izkazalo, da bi se lahko udeležil teka v Matkah pri Celju ob 18:00. Sledilo je nekaj telefonskih klicev in že smo bili dogovorjeni z Doljakom in Lavrihatovim Mirkotom. Mirkota poberem nekaj pred 16:00 pred Qulandijo, ob 16:00 pa Doljaka v Krškem, nato pa nadaljujemo naprej. Vse je šlo po načrtu do Krškega, tu pa se je pričel plan podirati. Doljaku ni uspelo dobiti pravočasno prevoza, zato je bil še daleč pri sosedih. Kar nekaj je bilo računanja časa in premikov naprej pa nazaj in čakanja in nevem česa še vse, ko sva se že odločila da pač odrineva sama z Mirkotom. Ura je bila že 16:30, midva pa sva že zapuščala Krško, ko je poklical Edi, da bo v Krškem za nekaj minut. Sledilo je obračanje in vožnja nazaj na drugi konec mesta. Na hitro je skočil v avto in že je "letelo" proti Celju. Po nekaj ovinkih divje vožnje, je Edi povedal, da ima v torbi odprto pivo in pri taki vožnji to ni ravno najbolje. Na prvem primernem prostoru ustavim, da uredimo glede piva, potem pa nadaljujemo pot. Seveda se nam je mudilo in kot nalašč vsi semaforji rudeči, nikomur se nikamor ne mudi, pa dohitimo kamion, ki ga ni moč prehiteti kar nekaj kilometrov, skratka vse narobe.
Treba bo poklicati organizatorja, morda pa so ob 18:00 otroški teki in bomo pravočasni. Mirko nekako dobi številko in ga pokliče. V prvo neuspešen, saj je številka nedosegljiva. Pa proba v drugo in ga dobi ter izve da se starta ob 18:00. Pred nami je bil šele Zidani most, ura pa se je kar hitro pomikala proti šesti. Pa zopet pred nami kamion, pa gužva na cesti in cel kup voznikov, ki se jim ne mudi in ne prehitevajo, temveč delajo kolono. Nekako se pririnemo do Celja in zopet razmišljamo po kateri cesti jo mahnemo. Edi je predlagal čez mesto, da bomo hitrejši in odvijugali smo skozi mesto. Nekako se prebijemo in zapustimo Celje, ura pa se je približala na slabih deset minut. Sedaj je bilo jasno, da bomo zamudili. Še en klic do organizatorja in tokrat opravimo telefonsko prijavo, saj smo se odločili, da bomo tekli za njimi z manjšo zamudo. Po opravljeni prijavi, pove organizator da nas malce počakajo in naj pohitimo. Leteli smo kolikor se je dalo in že smo zavili za Matke. Tu je bila že zapora ceste, policisti pa so usmerjali promet. Vsi so čakali samo še nas, nam pripravili parkirno mesto tik pred startno črto in nekaj minut čez šesto smo parkirali.
Seveda je bil startni prostor poln tekačev, ki so nas težko pričakovali in nas bučno pozdravili. (kot bi se pripeljal Tito v svojih cajtih) Na hitro smo poskakali v drese, obuli copate, organizator nam je prinesel številke in že smo stali na startu. Nista minili dve minutki od parkiranja, že smo se zapodili po 10.8 km dolgi progi.

Ogreti od divje vožnje, smo se zapodili v klanec, ki se nahaja v prvem kilometru . Prehiter začetek brez ogrevanja in ko smo se obrnili v dolino, so se "oglasile" mišice na nogah. Za nekaj kilometrov sem nekoliko zmanjšal tempo, nato pa naprej po ravninskem delu zopet malce dodal. Kljub večerni uri je bila vročina še vedno precej velika, sonček se je veselo smehljal, pred nami pa dooooooooolga ravnina med polji, brez pikice senčke. Kaka dva kilometra se je vlekla in večina nas je v tem delu pogrešala vodo. (poleg senčke) Voda je bila takoj ko smo prispeli v nasledno vas in zavili nazaj za Matke. Tu smo delček proge že poznali, saj smo jo prevozili z avtom in morda se je prav zato cesta še bolj vlekla. (tja smo z avtom samo zdivjali) Že si zagledal prve hiške, vendar do tam priteči skozi tiste dolge ovinke, je trajalo celo večnost. Ampak tudi večnost enkrat mine in pred nami je bil cilj.


Kar precej izmučen in pregret, a vendar zadovoljen sem se zavalil v najbolj debelo senco kar sem jih našel. Kmalu za mano je pritekel tudi Mirko in nato še Edi.


Medtem sem jaz poskrbel tudi za dokončanje prijav, da so fantje lahko spravili vse pod streho za objavo rezultatov. V tem času se je tudi sonček potopil za hribom in smo v senčki nadoknadili izgubljene kalorije in tekočine.

Sledila je podelitev medalj in pokalov najboljšim, začenši pri krajši progi in nadaljevali z daljšo. V naši skupini sem za rep ujel medaljo tudi jaz.

Na koncu so prejeli pokalčke še najhitrejši na obeh progah.



In prireditev je bila pri koncu. Počasi smo se vkrcali v avto in se počasi odpeljali proti domu. Tokrat je šlo res počasi in brez kakega dirkanja.
"Konec dober, vse dobro" bi lahko rekli, zasluge za to pa grejo organizatorju.


Odlična proga, odlična organizacija in verjetno bi bilo tudi vreme bolj prijazno za tek, če bi ga lahko uravnaval organizator. Poskrbeli so prav za vse, tudi za to da so trije "Dolenčki" lahko startali na tej tekmi v vrsti z ostalimi. Hvala prav vsem, tudi tekačem, ki so stali na startu in nas čakali. Veseli smo, da smo lahko v tako dobri družbi. Sigurno se prihodnje leto zopet vrnemo v Matke in če bo vse po sreči pridemo pravi čas.