9. Monoštrski tek

9. SCHLACHTLAUF an der GRENZE in SZENTGOTTHÁRD (UNGARN)
am 30. Juli 2011

Dopusti so malce prekinili objavljanje na tehle straneh in zato dolgujem še eno objavo za tek pri sosedih Madžarih.
Dva tekača (Stane in Edo) sva se tisto soboto odpravila proti Madžarski. Malce razmišljanja (kot vedno), kot naj jo ubereva, potem pa pot pod noge. Dolga pot naju je vodila čez hribe in v tistih najbolj zanimivih sva se tudi ustavila za hip.

Kmalu sva prispela na najino destinacijo, kjer je bilo precej živahno. Pravi krajevni praznik, z vse polno obiskovalcev, ki so pridno brskali po stojnicah, si ogledovali okolico, nekateri pa tudi že tekmovali.

Prijavo sva imela že narejeno elektronsko, zato sva samo dvignila številke in si tudi midva malce ogledala okolico. Po "štantih" nisva ravno brskala, sva si pa ogledala tamkajšnjo cerkev

in pa zanimivo vozilce parkirano pred tamkajšnjim muzejem.

Potem pa je napočil čas za pripravo na tek. Še predno sva pripravo zaključila, je dvakrat zagrmelo in se je ulil dež. Zatekla sva se v avto in tam zaključila priprave, ter čakala na ponehanje dežja, da lahko opraviva malce ogrevanja. Pa ni hotelo prenehat, ogreti pa se je treba, saj tek ne bo odpadel. In sva se zatekla v bljižnjo telovadnico osnovne šole, (kot večina tekačev) ter tam malce prebudila mišice.
Nekaj minut pred startom pa se je vendarle zjasnilo in odšli smo na startno mesto.

Kar precej tekačev se nas je postavilo v vrsto in na znak merilcev stekli skozi mestna vrata. Tek je posvečen spominu na Monoštrsko bitko, kateri v spomin je tudi postavljen križ na bližnjem gričku v sosednji Avstriji in tek je speljan prav do tega znamenja in nazaj.

Najprej malce po ulicah Monoštra, potem pa ko je mesto za nami preko polja na sosednjo Avstrijsko. Tu je še delček ravninske poti, nato oster zavoj v levo, ter v hrib do križa. Na obratu se ne obteče spomenik, ampak samo en grm pred njim ter se po isti poti vrneš nazaj skozi mestna vrata kjer je cilj.

Kmalu smo bili v cilju vsi, kjer so nas organizatorji "pogostili" z vsemi možnimi dobrotami. V bližnji oštariji je vsak tekač dobil tudi toplo malico, po želji pa si je lahko privoščil tudi kako pijačo. (seveda za doplačilo)

Z Doljakom sva jo počasi ubirala proti tej oštarijici in med potjo pokukala v vse kar se nama je zdelo zanimivo.

Ko sva prispela za mizo, sva ugotovila, da bo kmalu že podelitev. Saj mogoče bo pa organizator malce zamudil, pa tudi na hitro bova pojedla, sva si dejala. Pa so se gostinci prav počasi obračali, pa še zelo vroča je bila tista malica (tako in drugače) in z tistim "nahitro" ni bilo nič.
Po malici sva jo ucvrla proti prireditvenem prostoriu in mimogrede pokukala v rezultate.

Seveda je podelitev že potekala, pa kaj potekala podeljevali so že zadnje, kar so imeli za podeliti.

V rezultatih sva razbrala, da bi na stopničkah moral biti tudi jaz, saj sem zasedel tretje mesto v skupini, medtem ko je Edi bil 4.. Pocukala sva za rokav napovedovalca in predal mi je vrečko z vsebino namenjeno meni. V vrečki je bila karta za vstop na bazen, brisača in pa priznanje za doseženo mesto.

Očitno je kriza ujela tudi sosede in tako prvič niso podeljevali medalje ali pokalčke, temveč samo priznanje za dosežek.
Ker niso podeljevali medalje ali pokalčke se je Ediju zdelo narobe in je kar doberšen del poti proti domu bil nejevoljen. Ampak nič ne de, spomin na tek in uvrstitev imam, zapisano v spominu in na papirju. Konec koncev je vseeno, kaj visi na steni.