30. Maraton Kralja Matjaža

Črna na Koroškem 13. 08. 2011


Po večini smo zaključili z dopustniškim lenarjenjem in prišel je zopet čas, ko je treba zavezati copat na noge. Malce počitka pa že mora bit, da se napolnijo baterije in gre potem lažje naprej. Ampak pri teku ne gre lažje po počitku, sploh če te čaka za začetek malce težja preizkušnja.
Tudi tokrat je bila težka preizkušnja, ko smo se odpravili pod Peco pogledat, če se je Matjažu že brada devetkrat ovila okoli mize. V sobotno popoldan smo se v Mežiško dolino podali Stane, Sebastjan in Matej. Še med potjo smo razmišljali kakšno »težavnost« si izberemo. No vsaj jaz in Matej, medtem ko je bil Sebastjan že odločen za 10 km. Skoraj tri urce je bilo časa za razmislek (toliko je trajala vožnja, z vmesnimi postanki) in padla je odločitev, da se pomeriva na 21 km.
Prispeli smo v Črno, kjer je bil pravi živžav po mestu. Pa ne samo zaradi tekaške prireditve, saj je bilo po celotnem mestu vase polno še drugih prireditev. Pa tudi tekačev je bilo kar precej in to z vseh koncev naše lepe deželice. Sledila je prijava, pa klepet o sami progi, malce ogrevanja,….medtem so svoje odtekli že tisti najmlajši, podelili so tudi že nekaj medalj, skratka prijetno in pestro.

Potem pa je prišel čas, ko smo se na črto postavili tisti na najdaljši preizkušnji. (21 km) Start in začetek je bil sicer isti tudi za 10 km, vendar so ti startali 15 min pozneje. Ta čas smo mi že odtekli en ovinek naše poti. Takoj ko smo zapustili igrišče smo zavili desno v klanec in nekje na 2. km obrnili nazaj. Po isti poti smo se vračali nazaj potem pa v drugo smer. Pot nas je vodila skozi mesto in po cesti navzdol proti vasici Žerjav. Verjetno smo bili po celotnem mestu, ko so se za nami pognali še 10 kilometraši. Kaka dva kilometra je trajal spust, nato pa smo zavili iz glavne ceste in zopet se je pričel vzpon. Klanec kar ni popuščal, kolometri se niso pomikali, edina spodbuda so bili navijači , katerih je bilo veliko po celotni progi. Nekje do 9. km, kjer so obračali tisti na krajši progi, sem še nekako uspel slediti Mateju, potem pa mi je pričel bežati. Asfalt je zamenjal makedam, klanec se je še malenkost povečal, tiste srečne trinajstice pa od nikoder. Nasproti so pričeli prihajati tisti najhitrejši, kar je bil dober znak, saj se bom tudi jaz kmalu obrnil v dolino. Mimo priteče Matej, sedaj sem vedel da ni več daleč in res ni bilo. Za ovinkom se je že videlo obračališče. Na obračališču je bila tudi postaja za okrapčilo, kjer sem se za hip ustavil, popil nekaj požirkov vode, se malce splaknil z vodo ter jo ucvrl nazaj. (bolje rečeno naprej proti cilju) Pa nisem ravno zdirjal nazaj, saj so bile moči že čisto pri koncu, čeprav je bil to šele 13. km. Tu sem spustil naprej tudi tekača, ki sva skupaj tekla vse od prvega kilometra. Je bil prehiter, pa sem jo jaz ubral po svojih močeh. Saj v dolino je še nekako šlo, ko pa se je v zadnjem delu pričel klanec, sem se le z težavo vlekel proti cilju. Sem razmišljal, kako bi bilo lažlje odteči samo 10 km, pa bi bil že davno v cilju, tako pa se moram še kar matrati.
Pa je minilo tudi to. Po 1 urici in 27 min sem bil v cilju, kake 5 min pred mano pa je bil tudi že Matej. Tudi Puš je bil že davno v cilju, saj je tekel samo desetko in zadolžen je bil za fotkanje, ko pritečeva v cilj midva. Pa ni bilo od njega ne duha ne sluha. Čisto njemu podobno, je pozabil na fotoaparat in se je spomnil ko smo bili že skoraj vsi v cilju. Smo pač prikrajšani za spomine v sliki za ta dogodek.
V tem času, pa so bili že objavljeni rezultati za krajšo progo. Pri vsej zadevi je prišlo zopet do manjše »zbrke«, za katero je poskrbel tekač Puš. Pri prijavi je nečitljivo zapisal letnico rojstva in tako so namesto 0 zadaj zapisali 9 in ga tako pomlajšali za 9 let. Ko je to sporočil organizatorju, je imel ta že napisana priznanja za vse tekače v vseh skupinah in potem je bilo potrebno vse preračunati, popraviti, prepisati in nevem kaj še vse, dokler ni bilo vse kot je treba. Potem pa se je pričela podelitev.
V drugi skupini je na najvišjo stopničko stopil Puš Sebastjan, ki je z progo opravil v času 36:05 , v cilj pa je pritekel kot 5. absolutno.

Sledila je podelitev še za daljšo progo, brez predhodne objave rezultatov.
Tu je v drugi skupini na tretjo stopničko stopil Matej Mikolič, ki je z progo opravil z časom 1:22:23 in je prispel kot 8. absolutno.

Kot 10. absolutno je v cilj pritekel Kralj Stane z časom 1:27:03 in se v svoji skupini povzpel na drugo stopničko.

Za slovo smo še Korošcem dve zašpilali, nato pa se prijetno utrujeni podali na pot proti domu. Z prijetnimi občutki in lepimi spomini smo zapustili Mežiško dolino, kamor pa se zagotovo še vrnemo.