6.Kamenjski kros

Kamnje 22.01.2012



kako je lušno, ko lahko zjutraj malce poležiš in ni potrebno navsezgodaj ustajati. Tako je bilo tudi te nedelje, ko smo se z Doljakom odpravljala proti Primorski, kjer se je odvijalo tekmovanje v pokalnih krosih.

Jutranje poležavanje je bilo krivo tudi, da ni šlo vse po planu in da marsikaj ni bilo kot je treba. Obirala sva se in motovilila vsak po svoje, ura pa je odštevala v svojem ritmu in se ni na naju ozirala. Na pot sva se odpravila vseeno dovolj zgodaj, čeprav nekaj minut kasneje od dogovora in tudi na prireditev sva prispela dovolj zgodaj. Ura se je bližala že dvanajsti, oba pa sva imela meglo v trebuhu, saj ni bilo časa zjutraj za pošten obrok hrane. Pri meni je lakota zmagala in ko sva prispela v Kamnje, sem takoj pospravil sendvič, ki sem ga nabavil na poti. Občutek je bil dober, dokler ni bilo treba pričeti z tekom, od tu naprej pa nič kaj prijetno.


No pa nisem bil tako kmalu na vrsti za tek. Ko sva prispela, so že tekmovali tisti najmlajši, na najkrajših progah, potem pa so počasi podaljševali progo. Ko so jo raztegnili na tri kroge, kar znese 6 km, se je na startno mesto postavil tudi Edi in še nekaj "Dolenčkov", jaz pa sem prišel na vrsto pri štirih krogih in dolžini 8 km. No pred tekom (ali pa po teku, je bilo še vsega dovolj) smo si lahko privoščili dodatke gorivu "iz soda", kjer so bile bolj tekoče zadeve,

tiste manj tekoče pa so se nahajale na kamionu parkiranemu v bližini vsega dogajanja. Celotna prireditev se dogaja pod starim mogočnim hrastom na robu vasi,


tu je bil tudi start in cilj, sama proga pa je bila speljana po dolini. Dve leti nazaj sem tu že bil na teku, vendar so sedaj progo obrnili v drugo smer in jo tudi speljali čisto drugače. Spremembo so naredili v izogib klancem, vendar je še vedno ostala zeloooooo teška. Za ogrevanje sem se tako napotil enkrat zakrožiti, dokler so bili na poti tisti z tremi krogi.

Takoj ko so se zapodili oni sem se tudi jaz za njimi. negdaj "ciljna ravnina" je bil sedaj precejšenj spust v dolino, kjer je pred leti stal obubožan vinograd. Sedaj je bila po terasah negdanjega vinograda speljana proga teka. Uporabili so kar vse terase, tako da smo v tem delu tekli kar petkrat v enem krogu.

Ko smo petič zakorakali etažo negdanjega vinograda, smo stekli v sosednjo dolino, kjer je bilo treba tudi narediti eno "klobaso".

Tu smo vijugali ob robu travnika, na določenem mestu obrnili in se ob isti poti vračali nazaj.

Sledil je še pretek vinograda, manjši spust in nato v nekoliko klanca, ki je vodil do cilja.

Dokler so trikrat zakrožili, sem jaz prišel ravno en krog in se nekoliko ogrel. Sledilo je še malce ogrevanja, nato pa se je bilo treba počasi pripraviti za tek. Tokrat sem imel napovedan tudi boj z Borisom, ki sem ga na prejšnjem krosu za nekaj sekund prehitel. Vem da se z njim ne morem "dirkati" in ne vem zakaj je prejšno tekmo tekel tako počasi, da sem ga uspel prehiteti, toda sedaj je bil maximalno pripravljen in koncentriran na tek.

Jaz se z "dirko" nisem ravno obremenjeval, hotel sem odteči le najbolje kar se da. Tudi začel sem tako kakor da bom zmagal, saj sem se pognal z vso energijo po strmini navzdol.

Tudi po dolini kjer smo morali petkrat "zažagati", mi je šlo kar dobro, vendar samo v prvem krogu.


Ko smo tekli tretjo teraso v prvem krogu, sem bil še nekako v ospredju, nato pa sem upočasnil in so me prehitevali tekači eden za drugim.

Malce smo imeli tudi sreče z vremenom. sicer so imeli nekaj padavin, vendar ne toliko, da bi bila proga blatna. Blato je bilo le na enem delu, v drugi polovici kroga. Pa ravno v tem delu je bil postavljen ovinek kakih 90 ° in ni veliko manjkalo, pa bi se prevrnil. Ker je bilo popreje vseskozi suho, nisem pričakoval spolzkega terena in mi ji grdo spodrsnilo. Samo kar sem se še ujel, da nisem pristal v blatu.

Prvi krog je bil nekako hitro za nami in že smo zakorakali v drugega. Za drugi krog sem si tudi vklopil uro, saj mi v prvem ni uspelo. (ura ni uspela pravočasno naložiti satelitov) V drugo je šlo že težje. Čeprav so bili klanci majhni in kratki, so postajali vse daljši in težji.

Na težo proge so precejšenj delež prispevali tudi ostri zavoji. Kar nekajkrat se je bilo treba obrniti takorekoč na mestu za 180 ° in takih obratov je bilo kar nekaj v enem krogu. Precej je bilo tudi takih z kako stopinjo manj, a še vedno zelo ostri. Tako je bilo vseh skupaj okoli 15 na krog in če računamo X 4, je to 60 zavojev.

Drugi krog je bil za mano, jaz pa že čisto brez energije. Tile klanci in menjava ritma, so me dodobra segreli in pregreli, tako da sem že razmišljal, da odvržem dolge rokave. Pa jih nisem (še) v drugem, sem pa jih na koncu tretjega.

Ko sem tekel proti cilju, sem slekel dres ga vrgel proti Ediju, ki se je ravno tam nahajal in v sami majici stekel v zadnji krog. Organizator je takoj stopil v akcijo, da dobi startno številko iz moje majice, saj so bili verjetno v strahu, da bi si le ta zamenjala. Pa se ni, bi pa najraje zamenjal noge, če bi potem kaj lažje tekel. Pa sem vseeno nekako prisopihal v zadnji klanec.

Kar precej izmučen sem prispel v cilj, kjer me je že čakal tisti ki je "dirkal" z mano.seveda je bil Boris v cilju po pričakovanju z dve minutno prednostjo, pa še čisto svež, medtem ko sem bil jaz čisto brez moči.

Medtem ko smo mi trošili našo energijo, je Edi verjetno malce raziskoval po bližnji okolici. Namreč v roki je imel moj fotoaparat v katerega se je ujela tudi tale fotografija.

Neki nebodigatreba je takole parkiral pluge za oranje, kakor da jih ne bo treba nikoli več uporabiti. Pa mislim da bo moral še plug obračti zemljo, kakor bomo tudi tekači še tekali tako in drugače.

Tokrat se nisem uvrstil tako visoko, da bi se povzpel na stopničke in tudi Edi ne. Tam sta Dolenjsko zastopala Urška in Anton, midva pa sva bila kar precej zadaj.
Jaz sem v cilj pritekel z časom 34:19 in pristal na 8. mestu, kjer je pristal tudi Edi z časom 29:30. Bo pa naslednjič bolje!

Liga Japetič 4,5 kolo

Sveta Jana 01.01 in 15.01. 2012

Ni še tako dolgo nazaj, ko smo si še izrekali lepe želje ob novem letu, ko so se prazniki vrstili eni za drugim in ko smo mogoče malce več lenarili in "feštali". Za tekače, pa kar nekako ni počitka in praznikov. Seveda za tiste, ki se jim da obuti copate in se odpraviti na tek. "Maticki" (en delček pa res) smo se odpravili na prvi tek v tem letu kar prvega, da nebi bilo preveč pavze in počitka.

Da je bila tekaška tekma že prvega, nosi krivdo splet naključij. Tek na Japetiče je ob nedeljah in to vsako drugo, vse skupaj pa je tokrat naneslo na prvi dan leta ob 10:00, druga tekma pa čez 14 dni. (to je bilo pa to nedeljo)
Prvi dan v letu sva se k sosedom podala z Edijem Doljakom. Malce utrujena od prejšnjega dne, pa od "menjave koledarja" sva prispela na startno mesto pred Šumski dvor.

Peščica tekačev se je že pripravljala, nekaj jih je še prispelo za nama in na startu se nas je zbralo vsega 33. Seveda se je bilo potrebno z vsakim pozdraviti in mu zaželeti srečno v novem letu z čimveč hitrih kilometrov. (pretečenih seveda, če smo kaki tekači) Ob vseh teh stiskah rok in željah je skoraj zmanjkalo časa za ogrevanje, a smo se vseeno ob uri pognali proti cilju.

Sicer lepo in toplo vreme, vendar je po kotlini kjer se teče bilo še vedno precej hladno. Tudi cesta je bila veči del ledena, tako je bilo kar težko teči. No težko je bilo vsaj zame, saj je doberšen del proge vštric z mano tekel Aleksander, ki pa ga led očitno ni prav nič motil. Tekel je čisto lepo elegantno, kakor da je suha cesta, medtem ko je meni kar naprej nekaj spodrsavalo. Tako sva si prednost nekaj časa izmenjavala, v drugem delu pa sem nekako uspel izboriti prednost in prvi prečkati cilno črto. Kakih 10 min za mano je v cilj pritekel tudi Edi. Na vrhu sva se zadržala nekaj minut, da sva si "napasla" oči na prekrasnem pogledu, nato pa sva se podala v dolino in proti domu.
Tudi peto kolo je potekalo približno tako kot četrto, le da smo se to nedeljo na pot odpravili trije. Tokrat se nama je pridružil še Peter, pa še malce popreje smo se podali na pot, da je bilo časa še za malce ogrevanja.

Tokrat se nas je zbralo nekaj več in sicer 64. Pogoji za tek so bili precej boljši, saj je za ledeno podlago poskrbela mati narava, še vedno pa je ostalo tistih 11,3 km in kar precej klanca. Pa smo tudi tokrat prišli do vrha in tudi tokrat sem si uspel izboriti prvo mesto v cilju. Edi je štartal z številko 13 in tudi v cilj je pritekel na 13. mestu.

Tudi petru je šlo kar dobro, saj je v cilj pritekel kot 15.

Tudi tokrat je bilo prekrasno vreme, ki je ponujalo prekrasen razgled vse do triglava, ki je kazal svoj zasneženi vrh.

Seveda se je od triglava štrlela samo špička, medtem ko je bil Trdinov vrh tako blizu, da bi lahko prijel za stolp na vrhu, če nebi bil tako visoko.

Seveda je bilo na vrhu okrepčilo, tako kot vedno, le da se je tokrat ujelo v objektiv.

Potem pa smo jo ubrali proti domu. Ampak res samo proti, ali pa mogoče celo v kako drugo smer. Tako lep dan je bilo kar škoda na hitro zaključiti, zato smo se zopet podali v "spoznavajmo svet in domovino". Že kar nekajkrat sva se z Edijem pogovarjala, da jo mahneva domov čez hribe proti Bregani in tokrat je beseda obrodila sad.
Kmalu smo zavili z običajne poti na ovinkasto cesto.

V prvem delu nama je bila že poznana, saj sva nekaj tednov nazaj že ubrala delček te smeri. Nekaj krajev nama je bilo že poznanih, zato sva jih predstavila še Petru.

Po nekaj kilometrih pa smo zavili v "neznano" in pasli oči na vsem kar nam je prekrižalo pot. Imeli smo kaj videti, tako od narave, pa do tistega kar notri dodal človek.

Seveda nam ni čas dopuščal, da bi se spuščali v podrobnosti, zato smo si večino ogledali le iz avta, pa sem in tja smo se za hip ustavili, če se je pojavila pred nami kaka zanimivost.

Če bi si hoteli kaj bolj ogledati, bi si morali vzeti kar cel dan in ne le bežen prehod skozi področje. Tokrat smo si lahko privoščili le malce počasnejšo vožnjo in sem pa tja kak postanek.

Vseeno smo se odločili za postanek v prvi oštariji, ki jo najdemo na poti do doline. Samo teh ni bilo nikjer na vidiku. Ko smo prevozili že kar nekaj hribčkov in je bilo za nami že nekaj zaselkov, smo s strani v majhni vasici zagledali nekaj podobnega oštariji. Bo treba kar obrniti in nazaj da se prepričamo. Obrnili smo pri zanimivem objektu, ki je še v fazi izgradnje in tudi izgleda kakor nekakšen lokal, ali kak planinski dom.

Poleg te zgradbe se je na ogled ponujal spomenik iz druge svetovne vojne, kar pa smo si tudi pobliže ogledali, predno smo se vrnili nazaj in se podali na lov za oštarijo.

Tudi lov za oštarijo je bil neuspešen. Izgledalo je tako, kakor da je celotna vas v novogradnji, saj je tudi ta objekt podoben tistemu na drugi strani ceste.Sicer na tem je že obešena tabla z reklamo za pivo, vendar je na vratih plot, da ni moč vstopiti.

Pa tudi iz avta ni bilo kaj preveč za hoditi. Še dobro nismo parkirali , že se je proti avtu podala varnostna služba. Sicer je bila videti prijazna, samo pri takih se nikoli ne ve kaj jim roji po glavi.

Tako smo nadaljevali našo pot proti naši ljubi deželici. Tu nekje je bil vrh naše poti, zato je sledil le še spust v dolino. Tudi spust je bil po precej ovinkasti cesti, kjer se je sem pa tja ponudil kak razgled v dolino, tokrat že na našo stran.

Kmalu smo bili v dolini in za nami je bil še zadnji košček slikovite narave, potem pa smo že zakorakali v mesto, kjer nas je čakal prestop državne meje .

In ko smo prestopili na našo stran, smo zaključili z našim potepanjem. Seveda se je bilo potrebno pripeljati še domov, toda tokrat smo ubrali najkrajšo pot, katera pa nam je že precej poznana.

Pa tudi ne moreš vse na enkrat pogledat. Je treba nekaj pustiti še za prihodnja potepanja, čeprav se še ne ve kdaj bo to. Mogoče že prav kmalu, saj je lepih dni še kar nekaj na vidiku, pa tudi časa je v tem zimskem času na pretek.