6.Kamenjski kros

Kamnje 22.01.2012



kako je lušno, ko lahko zjutraj malce poležiš in ni potrebno navsezgodaj ustajati. Tako je bilo tudi te nedelje, ko smo se z Doljakom odpravljala proti Primorski, kjer se je odvijalo tekmovanje v pokalnih krosih.

Jutranje poležavanje je bilo krivo tudi, da ni šlo vse po planu in da marsikaj ni bilo kot je treba. Obirala sva se in motovilila vsak po svoje, ura pa je odštevala v svojem ritmu in se ni na naju ozirala. Na pot sva se odpravila vseeno dovolj zgodaj, čeprav nekaj minut kasneje od dogovora in tudi na prireditev sva prispela dovolj zgodaj. Ura se je bližala že dvanajsti, oba pa sva imela meglo v trebuhu, saj ni bilo časa zjutraj za pošten obrok hrane. Pri meni je lakota zmagala in ko sva prispela v Kamnje, sem takoj pospravil sendvič, ki sem ga nabavil na poti. Občutek je bil dober, dokler ni bilo treba pričeti z tekom, od tu naprej pa nič kaj prijetno.


No pa nisem bil tako kmalu na vrsti za tek. Ko sva prispela, so že tekmovali tisti najmlajši, na najkrajših progah, potem pa so počasi podaljševali progo. Ko so jo raztegnili na tri kroge, kar znese 6 km, se je na startno mesto postavil tudi Edi in še nekaj "Dolenčkov", jaz pa sem prišel na vrsto pri štirih krogih in dolžini 8 km. No pred tekom (ali pa po teku, je bilo še vsega dovolj) smo si lahko privoščili dodatke gorivu "iz soda", kjer so bile bolj tekoče zadeve,

tiste manj tekoče pa so se nahajale na kamionu parkiranemu v bližini vsega dogajanja. Celotna prireditev se dogaja pod starim mogočnim hrastom na robu vasi,


tu je bil tudi start in cilj, sama proga pa je bila speljana po dolini. Dve leti nazaj sem tu že bil na teku, vendar so sedaj progo obrnili v drugo smer in jo tudi speljali čisto drugače. Spremembo so naredili v izogib klancem, vendar je še vedno ostala zeloooooo teška. Za ogrevanje sem se tako napotil enkrat zakrožiti, dokler so bili na poti tisti z tremi krogi.

Takoj ko so se zapodili oni sem se tudi jaz za njimi. negdaj "ciljna ravnina" je bil sedaj precejšenj spust v dolino, kjer je pred leti stal obubožan vinograd. Sedaj je bila po terasah negdanjega vinograda speljana proga teka. Uporabili so kar vse terase, tako da smo v tem delu tekli kar petkrat v enem krogu.

Ko smo petič zakorakali etažo negdanjega vinograda, smo stekli v sosednjo dolino, kjer je bilo treba tudi narediti eno "klobaso".

Tu smo vijugali ob robu travnika, na določenem mestu obrnili in se ob isti poti vračali nazaj.

Sledil je še pretek vinograda, manjši spust in nato v nekoliko klanca, ki je vodil do cilja.

Dokler so trikrat zakrožili, sem jaz prišel ravno en krog in se nekoliko ogrel. Sledilo je še malce ogrevanja, nato pa se je bilo treba počasi pripraviti za tek. Tokrat sem imel napovedan tudi boj z Borisom, ki sem ga na prejšnjem krosu za nekaj sekund prehitel. Vem da se z njim ne morem "dirkati" in ne vem zakaj je prejšno tekmo tekel tako počasi, da sem ga uspel prehiteti, toda sedaj je bil maximalno pripravljen in koncentriran na tek.

Jaz se z "dirko" nisem ravno obremenjeval, hotel sem odteči le najbolje kar se da. Tudi začel sem tako kakor da bom zmagal, saj sem se pognal z vso energijo po strmini navzdol.

Tudi po dolini kjer smo morali petkrat "zažagati", mi je šlo kar dobro, vendar samo v prvem krogu.


Ko smo tekli tretjo teraso v prvem krogu, sem bil še nekako v ospredju, nato pa sem upočasnil in so me prehitevali tekači eden za drugim.

Malce smo imeli tudi sreče z vremenom. sicer so imeli nekaj padavin, vendar ne toliko, da bi bila proga blatna. Blato je bilo le na enem delu, v drugi polovici kroga. Pa ravno v tem delu je bil postavljen ovinek kakih 90 ° in ni veliko manjkalo, pa bi se prevrnil. Ker je bilo popreje vseskozi suho, nisem pričakoval spolzkega terena in mi ji grdo spodrsnilo. Samo kar sem se še ujel, da nisem pristal v blatu.

Prvi krog je bil nekako hitro za nami in že smo zakorakali v drugega. Za drugi krog sem si tudi vklopil uro, saj mi v prvem ni uspelo. (ura ni uspela pravočasno naložiti satelitov) V drugo je šlo že težje. Čeprav so bili klanci majhni in kratki, so postajali vse daljši in težji.

Na težo proge so precejšenj delež prispevali tudi ostri zavoji. Kar nekajkrat se je bilo treba obrniti takorekoč na mestu za 180 ° in takih obratov je bilo kar nekaj v enem krogu. Precej je bilo tudi takih z kako stopinjo manj, a še vedno zelo ostri. Tako je bilo vseh skupaj okoli 15 na krog in če računamo X 4, je to 60 zavojev.

Drugi krog je bil za mano, jaz pa že čisto brez energije. Tile klanci in menjava ritma, so me dodobra segreli in pregreli, tako da sem že razmišljal, da odvržem dolge rokave. Pa jih nisem (še) v drugem, sem pa jih na koncu tretjega.

Ko sem tekel proti cilju, sem slekel dres ga vrgel proti Ediju, ki se je ravno tam nahajal in v sami majici stekel v zadnji krog. Organizator je takoj stopil v akcijo, da dobi startno številko iz moje majice, saj so bili verjetno v strahu, da bi si le ta zamenjala. Pa se ni, bi pa najraje zamenjal noge, če bi potem kaj lažje tekel. Pa sem vseeno nekako prisopihal v zadnji klanec.

Kar precej izmučen sem prispel v cilj, kjer me je že čakal tisti ki je "dirkal" z mano.seveda je bil Boris v cilju po pričakovanju z dve minutno prednostjo, pa še čisto svež, medtem ko sem bil jaz čisto brez moči.

Medtem ko smo mi trošili našo energijo, je Edi verjetno malce raziskoval po bližnji okolici. Namreč v roki je imel moj fotoaparat v katerega se je ujela tudi tale fotografija.

Neki nebodigatreba je takole parkiral pluge za oranje, kakor da jih ne bo treba nikoli več uporabiti. Pa mislim da bo moral še plug obračti zemljo, kakor bomo tudi tekači še tekali tako in drugače.

Tokrat se nisem uvrstil tako visoko, da bi se povzpel na stopničke in tudi Edi ne. Tam sta Dolenjsko zastopala Urška in Anton, midva pa sva bila kar precej zadaj.
Jaz sem v cilj pritekel z časom 34:19 in pristal na 8. mestu, kjer je pristal tudi Edi z časom 29:30. Bo pa naslednjič bolje!