Liga Japetič 4,5 kolo

Sveta Jana 01.01 in 15.01. 2012

Ni še tako dolgo nazaj, ko smo si še izrekali lepe želje ob novem letu, ko so se prazniki vrstili eni za drugim in ko smo mogoče malce več lenarili in "feštali". Za tekače, pa kar nekako ni počitka in praznikov. Seveda za tiste, ki se jim da obuti copate in se odpraviti na tek. "Maticki" (en delček pa res) smo se odpravili na prvi tek v tem letu kar prvega, da nebi bilo preveč pavze in počitka.

Da je bila tekaška tekma že prvega, nosi krivdo splet naključij. Tek na Japetiče je ob nedeljah in to vsako drugo, vse skupaj pa je tokrat naneslo na prvi dan leta ob 10:00, druga tekma pa čez 14 dni. (to je bilo pa to nedeljo)
Prvi dan v letu sva se k sosedom podala z Edijem Doljakom. Malce utrujena od prejšnjega dne, pa od "menjave koledarja" sva prispela na startno mesto pred Šumski dvor.

Peščica tekačev se je že pripravljala, nekaj jih je še prispelo za nama in na startu se nas je zbralo vsega 33. Seveda se je bilo potrebno z vsakim pozdraviti in mu zaželeti srečno v novem letu z čimveč hitrih kilometrov. (pretečenih seveda, če smo kaki tekači) Ob vseh teh stiskah rok in željah je skoraj zmanjkalo časa za ogrevanje, a smo se vseeno ob uri pognali proti cilju.

Sicer lepo in toplo vreme, vendar je po kotlini kjer se teče bilo še vedno precej hladno. Tudi cesta je bila veči del ledena, tako je bilo kar težko teči. No težko je bilo vsaj zame, saj je doberšen del proge vštric z mano tekel Aleksander, ki pa ga led očitno ni prav nič motil. Tekel je čisto lepo elegantno, kakor da je suha cesta, medtem ko je meni kar naprej nekaj spodrsavalo. Tako sva si prednost nekaj časa izmenjavala, v drugem delu pa sem nekako uspel izboriti prednost in prvi prečkati cilno črto. Kakih 10 min za mano je v cilj pritekel tudi Edi. Na vrhu sva se zadržala nekaj minut, da sva si "napasla" oči na prekrasnem pogledu, nato pa sva se podala v dolino in proti domu.
Tudi peto kolo je potekalo približno tako kot četrto, le da smo se to nedeljo na pot odpravili trije. Tokrat se nama je pridružil še Peter, pa še malce popreje smo se podali na pot, da je bilo časa še za malce ogrevanja.

Tokrat se nas je zbralo nekaj več in sicer 64. Pogoji za tek so bili precej boljši, saj je za ledeno podlago poskrbela mati narava, še vedno pa je ostalo tistih 11,3 km in kar precej klanca. Pa smo tudi tokrat prišli do vrha in tudi tokrat sem si uspel izboriti prvo mesto v cilju. Edi je štartal z številko 13 in tudi v cilj je pritekel na 13. mestu.

Tudi petru je šlo kar dobro, saj je v cilj pritekel kot 15.

Tudi tokrat je bilo prekrasno vreme, ki je ponujalo prekrasen razgled vse do triglava, ki je kazal svoj zasneženi vrh.

Seveda se je od triglava štrlela samo špička, medtem ko je bil Trdinov vrh tako blizu, da bi lahko prijel za stolp na vrhu, če nebi bil tako visoko.

Seveda je bilo na vrhu okrepčilo, tako kot vedno, le da se je tokrat ujelo v objektiv.

Potem pa smo jo ubrali proti domu. Ampak res samo proti, ali pa mogoče celo v kako drugo smer. Tako lep dan je bilo kar škoda na hitro zaključiti, zato smo se zopet podali v "spoznavajmo svet in domovino". Že kar nekajkrat sva se z Edijem pogovarjala, da jo mahneva domov čez hribe proti Bregani in tokrat je beseda obrodila sad.
Kmalu smo zavili z običajne poti na ovinkasto cesto.

V prvem delu nama je bila že poznana, saj sva nekaj tednov nazaj že ubrala delček te smeri. Nekaj krajev nama je bilo že poznanih, zato sva jih predstavila še Petru.

Po nekaj kilometrih pa smo zavili v "neznano" in pasli oči na vsem kar nam je prekrižalo pot. Imeli smo kaj videti, tako od narave, pa do tistega kar notri dodal človek.

Seveda nam ni čas dopuščal, da bi se spuščali v podrobnosti, zato smo si večino ogledali le iz avta, pa sem in tja smo se za hip ustavili, če se je pojavila pred nami kaka zanimivost.

Če bi si hoteli kaj bolj ogledati, bi si morali vzeti kar cel dan in ne le bežen prehod skozi področje. Tokrat smo si lahko privoščili le malce počasnejšo vožnjo in sem pa tja kak postanek.

Vseeno smo se odločili za postanek v prvi oštariji, ki jo najdemo na poti do doline. Samo teh ni bilo nikjer na vidiku. Ko smo prevozili že kar nekaj hribčkov in je bilo za nami že nekaj zaselkov, smo s strani v majhni vasici zagledali nekaj podobnega oštariji. Bo treba kar obrniti in nazaj da se prepričamo. Obrnili smo pri zanimivem objektu, ki je še v fazi izgradnje in tudi izgleda kakor nekakšen lokal, ali kak planinski dom.

Poleg te zgradbe se je na ogled ponujal spomenik iz druge svetovne vojne, kar pa smo si tudi pobliže ogledali, predno smo se vrnili nazaj in se podali na lov za oštarijo.

Tudi lov za oštarijo je bil neuspešen. Izgledalo je tako, kakor da je celotna vas v novogradnji, saj je tudi ta objekt podoben tistemu na drugi strani ceste.Sicer na tem je že obešena tabla z reklamo za pivo, vendar je na vratih plot, da ni moč vstopiti.

Pa tudi iz avta ni bilo kaj preveč za hoditi. Še dobro nismo parkirali , že se je proti avtu podala varnostna služba. Sicer je bila videti prijazna, samo pri takih se nikoli ne ve kaj jim roji po glavi.

Tako smo nadaljevali našo pot proti naši ljubi deželici. Tu nekje je bil vrh naše poti, zato je sledil le še spust v dolino. Tudi spust je bil po precej ovinkasti cesti, kjer se je sem pa tja ponudil kak razgled v dolino, tokrat že na našo stran.

Kmalu smo bili v dolini in za nami je bil še zadnji košček slikovite narave, potem pa smo že zakorakali v mesto, kjer nas je čakal prestop državne meje .

In ko smo prestopili na našo stran, smo zaključili z našim potepanjem. Seveda se je bilo potrebno pripeljati še domov, toda tokrat smo ubrali najkrajšo pot, katera pa nam je že precej poznana.

Pa tudi ne moreš vse na enkrat pogledat. Je treba nekaj pustiti še za prihodnja potepanja, čeprav se še ne ve kdaj bo to. Mogoče že prav kmalu, saj je lepih dni še kar nekaj na vidiku, pa tudi časa je v tem zimskem času na pretek.