Batujski kros

Batuje 11.02.2012


Končno je tudi pri nas nastalo malce zimske idile. Nekaj deset cm snega, pa temperature okoli 10°pod lediščem čez dan, ponoči pa še kakšna nižje. Čisto taprava zima, tista dolgo pričakovana. No ja, pričakovana že, samo ne v tako ekstremnih razmerah. Pa kaj bi jamrali, saj je prav da malce pokaže zobe, mi pa nadenemo toplejša oblačila pa je, saj smo vsega vajeni. Vsega pa ravno tudi nismo vajeni. Vsaj tukaj na Dolenskem nismo vajeni burje, gremo pa zato na Kras in probamo kako izgleda pri 180 km/h. Prav to smo trije zagreti tekači tudi storili.
Že v petek smo se dogovarjali za tek v Batuje. Pogovor je bil med Stanetom, Edijem in Antonom, pa še na Primorsko smo klicali kakšen je plan. Zvedeli smo da tek bo, zatorej je treba na pot. Tokrat malce z rezervo, saj so bile ceste precej zasnežene v naših koncih.
Za šoferja sem bil jaz, v Novem mestu sem pobral Edija in že sva se vozila do Toneta v Mirno peč. Tu se nismo kaj dosti zadrževali, saj je že čakal z torbo v roki. Le toliko je bilo časa, da se je v objektiv ujela zanimiva obvestilna tablica na Tonetovi kletki za psa.
In smo se odpeljali. Lokalne ceste so bile komaj še prevozne, avtocesta pa tudi ni bila ravno za pohvalit.

Počasi smo se prebijali in upali da bodo na drugem koncu razmere kaj boljše, pa niso bile ravno kaj drugačne. Na radiju so povedali da je del avtoceste za smer kamor smo namenjeni zaprta, zato je bilo treba po vsporedni cesti. Tako smo v Razdrtem zapustili avtocesto in se podali naprej po lokalni.



Snežna odeja se je pričela tanjšati, ko smo se pričeli spuščati v Vipavsko dolino. Kmalu je snežna odeja izginila, na vidiku pa je bila nova nevšečnost - burja. Da je kar precej "zagnana" se je videlo že po drevju, ki je stokalo in se upogibalo od njenih sunkov.



Še predno smo prišli v dolino smo naredili majčken postanek, da se pretegnejo noge, predno zapeljemo v tisto pravo burjo. Pa je tudi že tam v "zavetju" bila kar precej huda. Skoraj bi te lahko odpihnilo.



Takole po prvem srečanju, smo se podali naprej in kmalu srečali prvo opozorilno tablo za burjo. Pogled nanjo je bil kar malce presenetljiv, saj je burje bilo sigurno precej več, kot jo je napovedovala tabla.

Ugotovili smo, da je elektronika nekaj zatajila, kar pa bi za burjo težko rekli. Ne samo da ni zatajila, naredila je precej škode, kamor si usmeril pogled.




Sem kar malce s strahom vozil naprej, da nebi kak sunek odpihnil še nas v kakšen obcestni jarek.


Kar malce grozljivi prizori. Prevrnjeni kamioni, razkrite strehe, potrgane table, izruvano drevje,..... Pa so rekli, da najhujše še nismo videli, češ da je veliko večje razdejanje še malce naprej, medtem ko se je naša vožnja končala v Batujah. Ko smo zapeljali proti vasi, je Edi hotel slikati tablo z napisom kraja, pa mu je malce ušla,



mi pa zapeljali v ozke ulice prijetne Primorske vasice.




Še predno smo zapustili središče vasi in prispeli na mesto dogajanja, nas je pritekel pozdraviti zvesti spremljevalec tekov


in v spremstvu smo malce naprej parkirali.



Nekaj časa smo kar tičali v avtu, saj je bilo zunaj vse prej kot prijetno. A vseeno je bilo treba v bližnji objek na prijavno mesto, potem pa še malce na ogled same proge za tek. Pa ne za dolgo, saj me je že kar malce zeblo. Tone je medtem že oddrvel na ogrevanje (saj v takem rabiš precej "ogrevanja"), Edi se je pripravljal na tek, jaz pa sem poiskal zavetje v avtomobilu.


Medtem so ravno startali tisti na 4 km, kmalu pa so prišli na vrsto tudi tisti na 6 km. Sem se moral kar na hitro pripraviti, da sem v objektiv lahko ujel "naša junaka", ki sta že stala za startno črto. Še malce bi se obiral, pa bi mi ušli, tako pa sem jih ujel za rep.



Jaz sem pričel svoje ogrevanje in jo ubral v nasprotno smer kakor se teče, seveda z fotoaparatom v roki.






Poprej kot v pol urce so bili fantje v cilju, medtem ko smo mi pričeli iskati startno črto. Pa je ni bilo, so bili na delu lopovi in jo ukradli.


Vseeno smo se zbrali na sredi travnika in čakali na znak za začetek. Obetala se mi je dobra uvrstitev med prvih petnajst, z malce sreče mogoče tudi med deset,saj se nas je zbralo enajst na startu.

Štarter je dal znak, mi pa v "tek".



Vsi zaviti kot eskimi, smo vijugali mimo vinograda, gozdička in grmovja.


Proga je bila lepo označena, vendar jih je nekaj vseeno malce zgrešilo. Pa ni bilo kaj hudega, saj je celotna proga speljana čisto na majhnem prostoru. Za dva kilometra tudi ni potrebno nekaj veliko prostora. Nekaj ovinkov, par ostrih zavojev, malce spusta, nekaj klančine in že je bil prvi krog za nami. Pred nami pa še trije. Uff Na sami progi ni bilo skoraj nikjer nikogar, tudi redarji so se držali bolj ali manj v zavetju, le tisti malce bolj "oblečeni" so bili ob progi.




Pa je kar šlo. Iz kroga v krog je bilo tudi bolj toplo, v zadnjem pa skoraj prevroče. Jaz sem hotel že odvreči rokavice in kapo, pa je v določenih trenutkih tetka burja tako zažvižgala okoli kape, da bi najraje še nekaj navlekel nase. Kmalu smo bili v zadnjem krogu, katerega je tudi počasi zmanjkovalo in pred nami je bil



Tu se je bilo treba malce "raskomotiti", da so sodniki lahko zapisali številko, ki se je skrivala pod obleko in potem skozi cilj.



Hitro se je bilo treba skriti v zavetje (spet) in si nadeti suha in topla oblačila. Ko smo bili tako na red, smo poiskali še bolj toplo zavetje v objektu poleg igrišča. Prijazni domačini so nam tu postregli z malico, kuhanim vinom, čajem, sadjem in še sladice je bilo na vsaki mizi kar precej.



Ko smo se tako okrepčali, so pričeli z podelitvijo medalj za najboljše. Tokrat smo bili vsi trije od Dolenske kompanije med dobitniki. Najprej je bil klican Edi, ki je zasedel tretje mesto.

Kmalu za njim so poklicali še Antona, saj tekmujeta z Edijem v isti starostni skupini. Tone se je tokrat okiti kar s zlato medaljo, saj je bil najhitrejši v skupini.


Pri skupini 40, pa sem bil najprej poklican na stopničke jaz, saj sem si izboril tretje mesto.


Potem pa se nismo več kaj dosti zadrževali, saj so bile razmere na cesti take, da je bilo treba kar uzeti pot pod noge. Burja se je med tem še malce okrepila, kar je bilo razvidno iz opozorilne table.


Preko 150 je dosegala hitrost, kar je kar nekaj več kot ob našem prihodu ko je imela hitrost 119. Smo preverili tudi na opozorilni tabli, ki je zjutraj kazala samo 19. Tokrat je na njej pisalo 53, kar pomeni da je v okvari in ne prikazuje tiste prve 1.
Pa kakor koli že, teden dni pozneje bomo zopet šli pogledat, če se še kaj "šopiri", ko bomo vijugali po Lipici, za to rajžo pa le še previdno in počasi proti domu.