Tek na Gorjance - memorjal Vojka Mrharja

Gaberje 08.02.2012


Sreda pa je bila v znamenju kulture po naši deželici. Širom po državi so se vrstile razne prireditve ob kulturnem prazniku, v Gaberju pod Gorjanci, pa se je zbrala peščica tistih, ki nas je bila volja podati se na pot do vrha hriba.
Pa nas je bila res le peščica, za kar bi lahko krivili splet okoliščin. In katere so te okoliščine? Vremenoslovci so za ta dan napovedali slabo vreme, z niskimi temperaturami, v dneh pred praznikom pa je zapadlo tudi nekaj snega. Organizator ni bil povsem siguren, kako se bo dalo izpeljati tek, zato je uradno najavo teka preklical, dodal pa je opcijo odločitve o teku na samem startnem mestu. Ta drugi del je večino tekačev spregledala in se niso podali na pot, nekateri pa ki so že prišli niso imeli tekaške opreme, ampak samo pohodniško.
Tako se nas je v lepem ne preveč mrzlem jutru v Gaberju zbralo okoli 30. Zasedli smo kot gostilne na sredi vasi in pričeli premlevati o stvari.

Jaz sem bil siguren da če ne več, bosta na vrh tekla dva. In katera dva verjetno ni težko ugotovit. Odgovor je Edi in Stane. Pa se nisem motil in ko sva midva potrdila to, je bilo zainteresiranih še nekaj tekačev, vendar jih je skrbelo za prevoz prtljage na vrh. Z preklicem teka so namreč odpovedali tudi prevoz prtljage in okrepčevalnice na poti. Ker je to moj domači teren sem prevoz priskrbel jaz in kandidatov za tek je bilo takoj več. Z šoferjem, ki me je dostavil na start sem imel dogovorjeno, da mojo opremo pelje tudi na vrh, pa je zraven naložil še od ostalih.

In tako je padla odločitev da tek bo in so pričeli zbirati prijave. Nabralo se nas je nekaj več kot deset, ostali pa so šli na pohod. Pohodniki so jo mahnili proti vrhu malce poprej kakor tekači, tako da še skupinske slike nismo mogli narediti, saj smo se tekači med tem časom pripravljali na tek. Pa ne samo pripravljali, tudi podelitev pokala smo imeli. Zvone je namreč čestital Ediju za 60. rojstni dan in mu kot darilo izročil pokal.

V pokalčku se je našlo tudi nekaj sladkega, pa še zraven verjetno kaj.

Nato smo se pričeli zbirati na sredi vasi

in ko je ura odbila 10:30, smo se podali proti vrhu. Tekli smo lepo počasi in kramljali o tem kako lep dan je in kako bi nam bilo žal, če se nebi podali proti vrhu.

Če je v Gaberju sonček le sem pa tja poslal kak žarek skozi vejevje in mimo streh hiš, nas je malce pod Jugorjem kar lepo ogrel.


Kaka dva kilometra smo tekli skoraj skupaj, nato pa mi je postalo prepočasno, še posebej prvi kilometri, ki so pri meni navadno precej hitri. Tako smo se kmalu raztegnili v dolgo kačo, ki se je vila proti Trdinovem vrhu. Cesta je bila splužena, ni pa bila posipana in sneg ki je ostal na cesti se je mlel pod nogami. Razmere za tek niso bile ravno idealne, a vseeno je bilo lepo in ne pretežko.
Kolikor je bilo več kilometrov za nami, toliko višje smo bili, ob cesti pa vse več snega. Na nekaj delih ceste je burja naredila manjše zamete, medtem ko je sonček bil topel tudi v višjih predelih. Ker nisem vedel kakšne so temperature po poti, sem se malce bolj oblekel in nekje na pol poti mi je postalo vroče. Sem kar nekaj časa tuhtal, ali naj slečem trenirko ali ne. In sem jo, jo stisnil v roke in se podal naprej. Kmalu sem prispel do križišča Miklavž- Gospodična, kjer je malce spusta do zavoja proti vrhu. od križišča za Trdinov vrh, pa se je malce upočasnilo. Snega je bilo precej več kakor nižje, pa tudi cesta ni bila nevem kaj orana. Vseeno je bilo treba priti do vrha. Malce z počasnejšim korakom, pa vendar le.Tudi bolj živahno je bilo v tem delu. Precej pohodnikov je hodilo gor in dol, kar nekaj pa jih je šlo navzdol na saneh, zato je bilo treba še bolj paziti. Ko se klanec malce zravna in se v daljavi že opazi televizijski stolp, pa je burja naredila kar precejšnje zamete. Še sreča da so bili malce shojeni in ni bilo treba v celi sneg skozi nje. Je pa za zameti bila skrita burja, ki je veselo prižvižgala okoli. Tu pa je zopet postalo malce hladno in kaj hitro sem bil zopet oblečen. Še sreča da sem imel kaj za oblečt, kajti mrzlo je bilo celoten klanec med bukvami in šele na zavoju pri vojašnici se je zopet pokazal sonček in je bilo zopet malce bolj prijazno.
Treba je bilo še v zadnji klanec, ki pa ni bil nič oran, le steza je bila uhojena. Pa sem zagazil še v ta del. Na vrhu nas ni pričakal štarter ali kaj podobnega, cilj pa je bil običajno pri koči na vrhu. Jaz sem od koče nadaljeval prav na vrh, saj je v naslovu tek na Trdinov vrh. Saj ni daleč, le čez velik zamet se je bilo trebaprebit in že sem bil na vrhu.

Pa ni bilo kaj prijetno ob stolpu, zato sem se takoj podal nazaj na sončka, kjer je bilo precej bolj prijazno. Medtem je bil za mano tudi že drugi tekač.

Pa za njim tekačica,

pa tretji tekač

in za njim še vsi ostali.

Še ena tekaška tistih ki so počakali druge na vrhu,

nato pa nazaj v dolino, v zavetje koče pri Gospodični.

Pohodniki so v tem času dosegli cvoj cilj, ki pa je bil pri Miklavžu.

Kmalu pa smo bili vsi skupaj v toplih oblačilih,pa še v toplem zavetju, kjer so nam postregli z čajem, joto,...., kmalu pa se je oglasila tudi harmonika.

Edi je pripravil tu pravo veselico, kjer ni manjkalo pijače, piškotov, potice,..... Sledil je še zaključek teka. Najprej je "šef" čestital Ediju za okroglo obletnico in mu predal darilo,

nato pa je sledil zaključek teka. Seveda je v ta namen spregovoril Edi nekaj besed in povabil za podelitev sina Vojka Mrharja, kateremu v spomin je tek. Najprej so podelili pokale najhitrejšim trem dekletom,

nato pa še najhitrejšim trem fantom.

S tem je bila prireditev tudi končana, ni pa bilo še konec veselja, pesmi, muzike,... Tisti najbolj vztrajni smo se zadržali še kar nekaj časa. No saj bi se domov odpravili poprej, pa je bilo potrebno počakati na prevoz, linije v tem delu Gorjancev pa so precej redke.