14. tek po Lavričevi poti

Tokrat smo se v Šentvid odpeljali trije - Stane, Mirko in jaz. Vozili smo se proti Gradišču nad Šentvidom pri Stični in čedalje bolj sem razmišljala, zakaj sem se uprla lenobni ideji, da bi nedeljo preživela doma. Lani sem tek po Lavričevi poti izpustila, o njem pa nisem slišala ničesar pretirano lepega. Z drugimi besedami ... hribi mi niso všeč. :)

Ko smo prišli do starta, sta mi sopotnika namesto ciljnega vzpona hitela razkazovati startno dolino. Kljub trudu, da me prepričata, da je tek lep, smo vseeno morali v ciljni klanec, da smo prišli do prijav. In takrat sta oba priznala, da je ta del grozen. In da se zagotovo nihče ne bi pritoževal, če bi bil tudi cilj v vznožju tistega klanca. :)

Pa smo šli v šotor in se prijavili ... in potem ni več druge variante kot preoblačenje in priprava na tek ... nekateri bolj tekoče, drugi glasbeno, tretji v upanju, da preživimo in pretečemo progo v zglednem času. :)

Spustili smo se po ciljni strmini navzdol do startne črte. In šli na 9 km dolgo pot. Začetek je spust, potem se enkrat pride v gozd, kjer je bil drseč klanec in sem malo hodila. Potem je spet dolina, eno motokrosistično območje, še malo doline, spet dolina ... ja, fino, ni prehudo. Škoda, da vem, kaj me čaka na koncu. In potem se tam nekje okoli 7. kilometra začne vzpon. Najprej počasi, a dovolj, da nas je kar nekaj hodilo. Potem začneš razmišljati, zakaj me na koncu čaka tisti vzpon ... če je prehuda dolina za tek navzdol, po kateri logiki je sprejemljiv klanec za navzgor? Hmm ...

Ob vsem tem obupajočem razmišljanju se je vsemu skupaj pridružilo še razmišljanje, zakaj varčujejo z vodo? Resda ni bilo hude vročine, ampak tisti dve postaji, kjer dva gospoda stojita pri avtomobilu in spodbujata z aplavzom in glasbo, bi bili mnogo lepši, če bi poleg stali še kozarčki z vodo. Pa je žal ni bilo.

Na poti od 7. kilometra sem čakala oznako za 8. kilometer in jo kar ni in ni bilo. Šment. Potem pa me je presenetila oznaka 9. kilometer in takrat sem vedela, da ostane le še zadnji grozljivi del. Z mislijo, da bom mogoče pa počasi lahko tekla, sem kmalu odnehala in pač hodila. :) Pa poskusila malo tečt, a ni šlo. In sem spet hodila. :) Pa spet. Ob spremstvu sem še malo tekla, pa spet obupala in se končno primigala v cilj. Žejna in nujno potrebna vode ... pred tem zadnjim vzponom bi bila dobrodošla.

Vsemu jamranju navkljub sem preživela. Teka kljub temu niti slučajno ne bom uvrstila med meni ljubše. Ker to pač ni. :) Če ga primerjam s Park tekom v Novem mestu, se lahko skrijejo ... vsaj kar se oskrbo z vodo tiče, da hribov sploh ne omenjamo.

Potem pa še otroški teki, malica in podelitev. Tokrat so bili rezultati izjemno hitro objavljeni, pa še marsikaj lepega smo opazili na seznamu. Posredujem podatke za naš klub.

Stane Kralj - 43.36 - 2. v E

Marko Bučar - 47.25 - 5. v B
Silvo Mikolič - 49.17 - 7. v F
Miro Šuštar - 56.28 - 8. v I
Vesna Oražem - 56.53 - 4. v C
Barbara Vidic - 59.07 - 2. v B

Za dodatni uspeh je poskrbela še Zana, klubski podmladek, ki je osvojila 2. mesto na otroških tekih. Čestitke!

Po žrebanju nagrad (kjer smo celo Maticki prišli na vrsto - resnično presenetljivo, ker po navadi nimamo te sreče) je bil čas za odhod domov. Po ciljni strmini v dolino ... uf ... ko bom naslednje leto razmišljala, kako je bilo v Gradišču in razmišljala iti ali ne iti na tek, si že zdaj svetujem: NE. :) Razen, če želim preizkusiti napredek v pripravljenosti premagovanja hribov ... to bomo videli pa naslednje leto. :)

Park tek

Novo mesto - moje mesto. Tek na domačem terenu ... le kako bi lahko manjkali? Hja, v resnici je šlo prav na tesno. Večina Matickov ima namreč v lasti vinograd in 15. september je bil dan trgatve v naših koncih. Zanimiv splet naključij in še bolj zanimiv dan ...

Jutro se je začelo z dežjem. Dopoldne je dež prenehal, začela se je trgatev. Letos je bila zmrzal in huda suša, zato je pridelek polovični v primerjavi s prejšnjimi leti, posledično pa se je trgatev hitreje zaključila. Vsaj nekaj dobrega v vsem tem. :)

In ker se je trgatev pravočasno zaključila, smo Maticki iz vinogradov in zidarskih del po okoliških gričih pridrveli v metropolo Dolenjske - v Novo mesto.

Tek je lušten, raven. Organizatorji ostalih tekov, zgledujte se  po Novem mestu. :) Ni groznih hribov, ni dolin, ki bi uničevala kolena, je bolj malo trde podlage, račke ob Krki navdušeno navijajo, na progi je dovolj vode in gneče, da ni dolgčas. :) Poleg tega je 10 km krajših od 10.000 m. Kaj bi si še lahko želeli lepšega? :) Mogoče še 2 € nižjo štartnino, vodo pred začetkom in na koncu, pa še pri malici na mizi (to smo namreč dobili). Res kapo dol organizatorjem in vse pohvale za izvedbo dogodka. Edina stvar, ki me je motila, je tista rumena luč, ki je svetila v zmagovalce, da so fotke nekam rumenkaste ... verjetno bo treba na kak foto tečaj, da to izboljšam. :)

Kaj naj še povem? Doma je lepo in na Park teku je bilo res fajn. Direktor kluba bo verjetno zadovoljen tudi s tem, da je absolutni zmagovalec kar Matickov. Sicer je ta zmagovalec Park teka letos zanemaril Teke Dolenjske, ampak vsaj na domačem terenu se je prikazal in izkazal. Pa tudi ostali Maticki so se dobro odrezali. Torej, rezultati:

Sebastjan Puš - 32.13 - 1. absolutno in v C

Stanislav Kralj - 35.26 - 1. v E

Marko Bučar - 39.21 - 7. v B

Vesna Oražem - 45.11 - 3. v C

Mirko Šuštar - 47.24 - 10. v I
Barbara Vidic - 48.06 - 7. v B
Mojca Vidic - 54.56 - 5. v D
Matej Vidic - 54.56 - 15. v B

Sledil je klubski sestanek, kjer smo malo premleli dejavnosti tekočega leta in razmišljali o naslednjem letu in o občnem zboru ... zapisnika nismo pisali, tako da nisem prepričana, kaj smo se dogovorili. Zagotovo so bile same pametne pobude, o tem ne dvomim. :)

8. Krevsov tek

Polževo 01.09.2012

Pa se je zopet našel čas, da se polovi malce zaostanke v pisanju.  Še sreča da mi pomaga Barbi z nekaterimi objavami, (hvala Barbi) sicer bi verjetno pisal kar za prejšnjo sezono. :(
Pred Kostanjevico smo se podili po klancih, kjer imajo za "zavetnika" polža. Verjetno zato, ker se po tistih klancih ne da hitreje. No skoraj  ne, ampak mi smo šli malce hitreje.
Tisto sobotno dopoldne, je dež lil kot za stavo. Vzrok temu je bila tudi slaba udeležba na teku in posledično tudi "Matickov" ne veliko. No ampak nekaj se nas je našlo, tako na teku, kakor na pohodu. Od tekaškega dela je bila tam Vesna Oražem, pa moja malenkost Stane  in še Miro Šuštarjev. Klub slabemu vremenu, ki se je nadaljevalo tudi na Polževem, smo bili vsi dobre volje. Sprva je kar precej deževalo in smo se stiskali pod dežniki, potem pa je malce ponehalo, da smo lahko zagreli naše mišice.

Najprej so "sprobali" delček proge otroci, nato pa smo se spoprijeli mi.
Začetek proge je bil kar uredu, če spustimo tistih prvih nekaj spolzkih metrov travnika. Tu je bila potrebna največja pazlivost, saj smo bili vsi na kupu in vsak bi rad naprej. Potem pa asfalt in dolina, pa še nekaj makadama in že smo pretekli dva km. Sledi malce slabša pot , ki pa je že nekoliko "prislojena na hrib". Še preko travnika in že smo bili na najvišji točki, tik nad startnim mestom.  Sledil je dolgi spust in spolske ter blatne poti. Tu je bilo teči najtežje. Je bil tudi zadnji del lažji, čeprav zopet v klanec, a je bila vsaj podlaga dobra.
Jaz sem nekako pričel hitro, pa me je "pobralo" že do prvega klanca. Le z težavo sem se sestavljal, ko me je prehitel Miha Anžik. Takoj sem ga izbral za "zajca" in prav sem naredil. Sicer je malce hitrejši od mene, tokratne razmere pa so ga malce "bremzale", pa sem mu lahko sledil vse do cilja. Blatni in premočeni smo prihajali v cilj, kjer je skoraj vsakega nagovoril napovedovalec, povedal nekaj o njegovem kraju, od koder prihaja tekač in katera znana oseba je bila tam doma.   Ja kar zanimivo.
No še bolj nas je zanimalo kako smo se uvrstili in kakšni so bili časi, pa kdo je koga premagal. Nekaj podatkov smo imeli že sami, za druge pa je bilo treba "malce" počakati. Tačas smo pomalcali, ga kozarček spili, zaigrali in zaplesali, pa še zapeli bi lahko kako. Dež kar ni hotel ponehati in stiskali smo se vsak pod svojim koščkom strehe, katero si je bilo treba nekako izborit.

Pa je bilo strehe dovol, saj je precej tekačev odšlo pred podelitvijo. Je pač tako, da včasih "škratje" zagodejo računalničarjem in tudi tokrat so jo.  Rezultati se kar niso in niso hoteli sestaviti. Da je bilo lažje počakati, je poskrbel simpatični napovedovalec. Starejši gospod, je ves čas govoril zanimive, poučne in tudi šaljive teme iz vseh področij, predvsem pa iz tekaških.

In končno smo dobili rezultate. Pa ne mi, pač pa organizator in pričela se je podelitev. Smo jih čakali že toliko časa, da jih niso nič izobesili, saj bi predolgo trajalo. Je pa bilo tako še bolj zanimivo čakati koga in na katero stopničko se bo poklicalo.  Od "Matickov" sem bil poklican jaz in to na najvišjo stopničko, katero sem si priboril z časom 47:36 in le za švoh polovico minutke ušel drugemu, ter minutko tretje uvrščenemu.

Smo bili čisto na kupu, saj smo štirje iz naše skupine pritekli v cilj drug za drugim v dobri minuti. Uspešno pa je tudi zaključila Vesna, saj se je povzpela na tretje mesto z časom 1:02:18.

Tudi Šuštarjev je uspešno zaključil tek in pristal na 8. mestu , z časom 1:01:57.
Na koncu so podelili še nekaj  praktičnih nagrad, na katere pa nismo čakali, saj je bilo čakanja že dovolj. Hitro smo se odpravili v oštarijo na toplo, pa popili nekaj za zdravje, da nas nebi polotila kaka gripa, ali prehlad. Potem pa še pot proti domu, ki pa je bila tokrat kar dolga in naporna. Pa, saj bo bolš!

27. kostanjeviški tek

Nedelja, 9. 9. 2012. Sonček. Kostanjevica na Krki. Tekli smo. Hrib in dolina. Splošni vtis: luštno.

To je bil povzetek na kratko. Malo daljše pa gre takole:
Nedeljsko jutro je bilo idealno za izlet. Za koga morda za trgatev. Za več kot 120 tekačev pa definitivno za tek. Z vseh strani smo se začeli voziti proti Kostanjevici - nekateri s kolesi, drugi z avtomobili. In smo prispeli. :) Standardne zadeve: prijava, številke, pozdravi, nato vsak k sebi na ogrevanje. Zbor na startu in odštevanje. Pa smo šli.

Začeli smo po ravnem, nato smo šli v hrib, pa še malo v hrib, pa še malo, pa čist malce v dolino, pa še n-krat v hrib, potem pa skoraj 2 km faaaaaajn v dolino. In ko misliš, da ti je že skoraj uspelo, ker si spet v dolini, vidiš tablo 6 km in ugotoviš, da imaš pred seboj še 3 km. K sreči ravnine, pa vseeno. Bi že skoraj prijal cilj. :)

V cilju smo bili nekateri prej, drugi kasneje. Nekateri smo bili bolj pozni, pa je še fotograf, ki je večino tekačev fotkal v cilju, obupal nad nami. Pa nič ne de, mi smo srečni, da smo prišli rekreativno v cilj. Pa še portretne fotke so tako hecno zadihane, da bolje, da jih nimamo. :) Poglejte pri rezultatih, če ne verjamete. :)

Torej, klubski rezultati ... tokrat zanimajo tudi mene, ker sem pred razglasitvijo rezultatov odšla. Pa poglejmo ...

Stane Kralj - 35.38 - 3. v E

Marko Bučar - 38.18 - 5. v B

Silvo Mikolič - 40.46 - 6. v F

Vesna Oražem - 46.00 - 2. v C

Barbara Vidic - 49.35 - 5. v B (na sliki tista oranžna lisa zadaj levo)

Matej Vidic - 51.03 - 9. v B (no photos for you ... run faster for photo next time :P)

Aha, še opomba ... fotkali nismo mi, ampak je za to poskrbel Dolenjski list. Več fotk na njihovi strani.

Več zanimivosti nimam za povedat, ker tokrat za spremembo nisem 2 ali 3 ure čakala rezultatov, ampak sem prej odšla. Lahko povem, da pri žrebu res nimam sreče, ker sem dobila 0 in da jim je za malico zmanjkalo špagetov in so namesto tega razdelili malce več hrenovk. Tudi to ni slabo. :) Morda kaj več pa doda še direktor. :) Tajnica zaključuje objavo. :) Pozdravček do naslednjič!