Ko smo prišli do starta, sta mi sopotnika namesto ciljnega vzpona hitela razkazovati startno dolino. Kljub trudu, da me prepričata, da je tek lep, smo vseeno morali v ciljni klanec, da smo prišli do prijav. In takrat sta oba priznala, da je ta del grozen. In da se zagotovo nihče ne bi pritoževal, če bi bil tudi cilj v vznožju tistega klanca. :)
Pa smo šli v šotor in se prijavili ... in potem ni več druge variante kot preoblačenje in priprava na tek ... nekateri bolj tekoče, drugi glasbeno, tretji v upanju, da preživimo in pretečemo progo v zglednem času. :)
Spustili smo se po ciljni strmini navzdol do startne črte. In šli na 9 km dolgo pot. Začetek je spust, potem se enkrat pride v gozd, kjer je bil drseč klanec in sem malo hodila. Potem je spet dolina, eno motokrosistično območje, še malo doline, spet dolina ... ja, fino, ni prehudo. Škoda, da vem, kaj me čaka na koncu. In potem se tam nekje okoli 7. kilometra začne vzpon. Najprej počasi, a dovolj, da nas je kar nekaj hodilo. Potem začneš razmišljati, zakaj me na koncu čaka tisti vzpon ... če je prehuda dolina za tek navzdol, po kateri logiki je sprejemljiv klanec za navzgor? Hmm ...
Ob vsem tem obupajočem razmišljanju se je vsemu skupaj pridružilo še razmišljanje, zakaj varčujejo z vodo? Resda ni bilo hude vročine, ampak tisti dve postaji, kjer dva gospoda stojita pri avtomobilu in spodbujata z aplavzom in glasbo, bi bili mnogo lepši, če bi poleg stali še kozarčki z vodo. Pa je žal ni bilo.
Na poti od 7. kilometra sem čakala oznako za 8. kilometer in jo kar ni in ni bilo. Šment. Potem pa me je presenetila oznaka 9. kilometer in takrat sem vedela, da ostane le še zadnji grozljivi del. Z mislijo, da bom mogoče pa počasi lahko tekla, sem kmalu odnehala in pač hodila. :) Pa poskusila malo tečt, a ni šlo. In sem spet hodila. :) Pa spet. Ob spremstvu sem še malo tekla, pa spet obupala in se končno primigala v cilj. Žejna in nujno potrebna vode ... pred tem zadnjim vzponom bi bila dobrodošla.
Vsemu jamranju navkljub sem preživela. Teka kljub temu niti slučajno ne bom uvrstila med meni ljubše. Ker to pač ni. :) Če ga primerjam s Park tekom v Novem mestu, se lahko skrijejo ... vsaj kar se oskrbo z vodo tiče, da hribov sploh ne omenjamo.
Potem pa še otroški teki, malica in podelitev. Tokrat so bili rezultati izjemno hitro objavljeni, pa še marsikaj lepega smo opazili na seznamu. Posredujem podatke za naš klub.
Stane Kralj - 43.36 - 2. v E
Marko Bučar - 47.25 - 5. v B
Silvo Mikolič - 49.17 - 7. v F
Miro Šuštar - 56.28 - 8. v I
Vesna Oražem - 56.53 - 4. v C
Barbara Vidic - 59.07 - 2. v B
Za dodatni uspeh je poskrbela še Zana, klubski podmladek, ki je osvojila 2. mesto na otroških tekih. Čestitke!
Po žrebanju nagrad (kjer smo celo Maticki prišli na vrsto - resnično presenetljivo, ker po navadi nimamo te sreče) je bil čas za odhod domov. Po ciljni strmini v dolino ... uf ... ko bom naslednje leto razmišljala, kako je bilo v Gradišču in razmišljala iti ali ne iti na tek, si že zdaj svetujem: NE. :) Razen, če želim preizkusiti napredek v pripravljenosti premagovanja hribov ... to bomo videli pa naslednje leto. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar