9. tek in pohod na Trdinov vrh

Gabrje 8.2.2013


Kot je že v navadi, smo tudi letos na dan kulture stekli na Trdinov vrh. Vsi ne ravno do vrha in tudi pohodnikov je bilo kar nekaj, vsak po svojih močeh. Organizacija je bila kot vedno v okviru društva Marathon iz Novega mesta, prireditev pa športno humanitarna.
Start teka in pohoda je bil v središču Gabrja pri spomeniku ob 11:00, udeležencev pa je bilo 52.  34 se jih je podalo na tek, bodisi do vrha kjer je bil uradni cilj, ali pa samo do Gospodične, kjer se je odvijal zaključek.

Vsi sodelujoči smo ob prijavi prejeli spominsko darilo (tople nogavice) in topel napitek, na Gospodični pa še topel obrok.Domačini so kot po navadi odpeljali opremo do vrha, nekateri pa smo imeli spremljevalna vozila, ki so poskrbela za prevoz tudi nazaj v dolino.
Skoraj je bilo že vse nared za tek. Počakali smo, da je Tina odpeljala delček kombinacije in bila v vodilna, nato pa vsi veseli na start. Tu je kot vedno izrečenih nekaj besed, preda se del startnine krajevnemu odboru Rdečega križa Gabrje in potem je vse pripravljeno.

In potem pot pod noge. Pohodniki so jo mahnili po krajši poti proti Gospodični, tekači pa po cesti za Jugorje  in naprej proti vrhu.

Dva od "Matickov" sva jo "grizla" v breg. Sicer ne vem kako je šlo Marku Bučarju, zase vem da je bila kar muka.  Do Škofovke sem še nekako pritekel, naprej pa vse težje in težje. Malce je bil kriv sneg, ki ga je bilo kar precej na cesti, za ostalo pa je krivo pomanjkanje kondicije. Moči so mi pošle že na polovici proge in že sem razmišljal, da se spustim kar na Gospodično.

Pa sem rekel; nič v dolino, kar do vrha, pa kakor bo bo. In sem zagrizel v klanec.

Snega še več kot v dolini, noge vse težje, moči pa vse manj. Nič niso pomagali spodbudni napisi ob progi in tudi ne spodbujanje pohodnikov, ki jih je bilo kar nekaj na cesti proti vrhu. Kar dobršen del poti sem prehodil in nekako z zadnjimi močmi prilezel na vrh. Do cilja pa sem le prišel! Kar uro in dobrih osem minut sem se matral do vrha, medtem ko so drugi lahkotno prihajali v cilj. (nekaj jih je bilo že tam pred mano)
Na vrhu je sledilo malce počitka, nato pa kar "veselo" v dolino.

Potrebno je bilo priteči še do Gospodične, kjer so čakali spremljevalci z toplimi oblačili. Na hitro smo se spravili na toplo, kjer so nam postregli z toplim čajem, vsakemu udeležencu pa tudi topel obrok hrane.
Seveda so bili tudi pokalčki za najhitrejše tekače. Podelila sta jih predstavnik Marathona in predstavnik gostinstva Mrhar, Stane Lindič in Sašo Mrhar.

"Maticki" smo bili tokrat malce prepočasni, da bi lahko stali na stopničkah. Jaz sem na vrh pritekel kot četrti, Marko pa kot 17. Zmanjkalo je čisto malo, tako kot Tini v smučarski kombinaciji za zmago. Pa nič zato, bo pa drugič boljše.

Moj najhitrejši krog

Velenjsko jezero 26.01 in 2.2.2013

Tokrat pa kar dve muhi na en mah, saj smo naredili dva kroga okoli jezera v Velenju. Prvega smo odtekli tekmovalno, drugega pa samo toliko da smo tekli, po podelitvi medalj.
Se pravi zadnje tekmovalno tekmo smo odtekli 26.1..

Iz Novega mesta sva se podala kot običajno z Edijem in tudi tam ni bilo kaj drugače kot navadno. Približno enako število tekačev, poznani obrazi, le proga je bila malce drugačna. Tudi tukaj ni prizanesla zima in je nasula snega in leda. Sneg je bil sicer odmetan, je pa bilo zato na večini proge zmrznjeno in ledeno. Vsi so rekli, da je težka proga in ne bo kaj sprememb rezultatov, pa je kljub temu nekaj sprememb le bilo.

Mogoče smo pričeli malce bolj previdno, a kmalu smo tekli kolikor se je dalo. Tudi led nas ni preveč motil, moteče je bilo le prehitevanje (če je kateri kaj prehiteval), saj si moral za prehitevanje v malce snega, kar pa ti je le zmanjšalo hitrost. Še najbolj nevaren je bil zadnji del proge, saj je bila v celoti poledenela. Vseeno smo vsi pritekli v cilj živi in zdravi, pa tudi v večini smo postavili svoje najboljše čase. Tako so bili malce presenečeni tisti, ki so napovedali počasno tekmo. V tem krogu je bil dosežen rekord v tej sezoni in tudi drugi in tretji čas.

V cilju nas je čakalo okrepčilo, kot v vsakem krogu, potem pa vsak po svoje in čim poprej na toplo. S tem je bil končan tekmovalni del tekov okoli Velenjskega jezera za "moj najhitrejši krog".

Seveda je sledila še podelitev medalj. Ampak ne ravno takoj, temveč šele čez teden dni. Tako smo se dobili še enkrat ob jezeru, ali bolje rečeno ob nogometnem igrišču. Tokrat je malce deževalo in smo se stisnili pod nadstrešek, kjer se je kuhala gobova juha in kjer so čakale medalje za svoje lastnike.

V času od 24. 11, pa do 2.2. je vsako soboto po kolesarsko sprehajalni poti okoli jezera v dolžini 7,2 km teklo kar precej tekačev in tudi precej jih je izpolnilo pogoje treh tekov. Če jih je vsakič teklo približno 30, jih je pogoje nabralo 47 tekačev iz praktično vse Slovenije. Najbolj odaljena sva bila ravno jaz in Edi iz Novega mesta. Za okrepčilo sta na vsakem teku, kot tudi na zaključku poskrbela  Stane in Boža Meža, rezultate pa je urejal Vasja Jerčič. In kako dober je bil pri urejanju?

Moški do 50 let: 1. Milan Županc, 2. Stanislav Kralj, 3. Darko Kralj
Ženske do 50 let; 1. Mojca Blatnik, 2. Alenka Rabuza
Moški nad 50 let; 1. Stane Barber, Marko Gostečnik, 3. Rado Berlak, 10. Doljak Edi
Ženske nad 50 let; 1. Jožica Šiftar, 2. Boža Meža, 3. Darinka Bošnjak

Vsak je prejel medaljo, na kateri je izpisano njegovo ime in doseženi čas v najhitrejšem krogu in takole je izgledala moja.

Ediju je uspelo najhitrejši krog preteči v času 33:47.

Po podelitvi smo zainteresirani odtekli še skupinski tek okoli jezera. Tokrat ni štelo ne za čas ne za mesto, štelo je edino druženje. Malce premočeni smo pritekli v cilj, nato pa nazaj pod nadstrešek, kjer je bila že kuhana gobova juha. Bila je odlična, kakor tudi vse ostale dobrote, ki so se pojavile na mizah. Vsak po svojih močeh smo se trudili, da bi jih snedli čim več, pa kar je prišlo v usta je imelo boljši okus. Se je bilo kar težko ločiti od polne mize in prijetne druščine, ampak vsakega lepega je enkrat konec.
Se vrnemo zopet v naslednji krog, ko bomo obračali zadnje liste koledarja.

Tek v krmelju

Krmelj 19. 01. 2013


Letošnja zima pa je kar precej radodarna, kar se tiče snežnih padavin. Počasi smo že pozabili kako je če je veliko snega, a letošnja zima ga nasuje spet in spet. Tako je bilo tudi v tistem vikendu, oziroma dan dva pred tem.  Vseeno nas tekačev ne more ustaviti, zato smo se tiste sobote podali na pot.

Sprva je kazalo, da se bova zopet sama z Doljakom napotila, a sta se nama pridružila še dva. Najprej Balabanič Pavle, ko pa smo bili že na poti (še sreča da ne daleč, saj smo ravno dobro speljali) nas je klical še Kukman in smo pobrali še njega.  Seveda se nam je ob tem začrtana pot vožnje spremenila.  Pa ne samo spremenila, ampak tudi ponovila. Napotili smo se preko Trebelnega  v Mokronog in potem naprej. Prevozili smo že kar nekaj kilometrov in si ogledovali, kje poteka tek po lovskih stečinah, ko je Kukmana prešinilo; jaz sem pozabil doma copate!??????? Sprva smo pomislili na šalo, ampak se je izkazalo da ni, zato smo obrnili in nazaj proti Novemu mestu.  Še sreča, da smo se na pot podali dovolj zgodaj in je bilo časa za vožnjo več kot dovolj. Pobasal je copate, in podali smo se znova na pot.

No tokrat je šlo čisto glatko, čeprav smo malce vijugali v Mokronogu zaradi zapore ceste, saj je bil tam semanji dan.V Krmelju pa je bil tekaški dan in je bilo že kar živahno, saj so otročki že veselo tekali svojim zmagam na proti. Tudi naša tekma se je bližala, zato smo se nahitro pripravili in si še ogledali kaj nas čaka. Ja nič kaj prijetna podoba. Proga je bila speljana okoli šole in šolskega igrišča v dveh krogih. Prvi je bil čisto kratek, drugi pa majčkeno daljši. Snega je bilo kar do kolena, ali pa še čez, odmetan pa samo na dvorišču šole. No malce je bilo še ceste, ostalo pa v "cevga" okoli igrišča. Samo toliko je bil pohojen, da se je videlo kje se teče.

Že ko smo tekli krog za ogrevanje, smo ugotovili, da bo treba večkrat okoli šole. In res je bilo tako. Da smo dosegli dovolj kilometrov, smo morali najprej preteči manjši krog, nato pa še petkrat velikega. Ja precej na kupu je bilo vse skupaj, predvsem je bil preveč na kupu sneg. Ampak kaj hočemo. Saj je za vse enako in ni bilo druge kot da se postavimo na start.

Lahko bi rekli, da se nas je zbrala le peščica tekačev, ki smo bili pripravljeni za takšne razmere.  In smo se zapodili! Sprva malce bolj na sigurno, da vidimo kako se bojo copati držali na snegu, potem pa kakor hitro se je dalo. Že po prvem krogu smo se razporedili skoraj tako kot smo pritekli na koncu v cilj.

Pa tudi kake možnosti za prehitevanje ni ravno bilo, oziroma je bilo prehitevanje zelo težko. To se je videlo, ko je bilo treba prehiteti za krog počasnejše. Če si prehiteval na tistem kratkem delu ceste, je še nekako šlo, ko pa si tekača ujel v snegu je bilo težje. Zahoditi si moral do kolena v sneg in mimo, kar pa je precej težko. No moram pa tudi reči in pohvaliti, da nekaj tekačev se je lepo umaknilo in so hitrejše pustili mimo. In ko smo šestič tekli proti šolskemu dvorišču, je bilo vse hudo za nami, saj se je nabralo dovolj kilometrov.

Kmalu smo bili vsi v cilju in potem vsi v šoli. Pa ne da bi se kaj učili, ampak smo tople prostore uporabili, najprej  kot garderobo, nato pa še kot jedilnico in na koncu so tam podelili še medalje in pokale. Se organizator precej potrudi, da so prireditve v teh koncih take kot morajo biti.
Še predno  smo uspeli zaključiti z malico, so že bili rezultati in sledila je podelitev. Med dobitniki smo bili tudi iz našega avta in to skoraj vsi.

Člani D: 1. mesto Kukman  Zdravko  17:58, Doljak na nehvaležnem 4. mestu z časom 20:38
Člani C: 2. mesto Balabanič Pavle     22:05
Člani B: 2. mesto Kralj Stanislav     16:29

Bravo mi!

Liga Japetič

St. Jana 06.01.2013


Sedaj je pa že čas, da se spravim k pisanju in pošlihtam vse to kar še dolgujem. Kar nekaj se je že nabralo, volje za pisanje pa nekako ni in ni.

Kmalu po novem letu smo se odpravili odšibat še eno ligo na Japetič, ali bolje rečeno eno kolo te lige. Že v začetku je bilo odločeno, da te lige ne odtečemo v celoti, je pa lepo videti prijatle iz druge strani Gorjancev in jim zaželeti vse lepo v novem letu. Tako smo tudi storili. Tokrat smo nekako z Doljakom pregovorila še Sebastjana Puša, da je odtekel "en trening".  No, tudi midva se nisva pulila za kakšen poseben čas, le toliko da odtečemo in se vidimo z drugimi tekači.

Rečeno storjeno. Po stisku rok in prijavi, smo se pripravili na tek, se malce poslikali in se pognali v breg.  No najprej malce v dolino in potem v klanec. Od vseh je bil najbolj vesel zmagovalec večino tekov na tej progi, da je dobil konkurenco. Tudi začel je najbolj hitro in tudi tokrat zmagal.

Čeprav je bilo vreme krasno in odlični pogoji, se meni nekako ni dalo "napasti", malce pa je k tem pripomoglo zdravje, ki je bilo vse drugo kot uredu. Puš je imel za ta dan zapisan počasnejši, pa malo dalši tek, zato je bila odločitev, da odtečeva počasi gor in potem še dol po isti poti.  Tako sva lepo skupaj odštevala kilometre. Pušu je bilo na čase kar malce dolgočasno in ga je vleklo, da bi "potegnil" in zmagal, vendar je zdržal v počasnem tempu.

Tako je na vrh pritekel zopet Nikica Vrabac na prvem mestu, za njim pa skupaj  "Maticka".  Tudi ostali so počasi prihajali v cilj in tudi Doljak, vendar ga nisva čakala. Popila sva čaj in nazaj v dolino. Na vrhu je prišlo tudi do spremembe plana. Nazaj v dolino greva po krajši in ne po daljši poti kakor sva imela v načrtu.  Tako smo zmagovalni trije bili ena dve v dolini. Mene je zdravje malce "skurilo" in sem podremal v avtu, medtem ko je Sebastjan odtekel še nekaj kilometrov treninga. Ker sva se vrnila po krajši, mu je namreč do predpisanega treninga manjkalo nekaj kilometrov, ki jih je nato v dolini odšibal.
V tem času se je vrnil v dolino tudi Edi. Najprej naju je oštel, ker naju ni bilo po dalši nazaj, potem pa smo naredili malce  analize. Seveda se to ne počne na prostem, zato smo se premaknili na toplo.

 Tako je nastal prijeten in sproščen klepet, popili smo ga kozarček, nazdravili novim uspehom, voščili strežnemu osebju, nato pa se odpravili proti domu. Za to sezono smo tako zaključili z ligo Japetič. Se pa mogoče vrnemo v naslednji sezoni, seveda dobro kondicijsko pripravljeni da zmagamo.