Kot je že v navadi, smo tudi letos na dan kulture stekli na Trdinov vrh. Vsi ne ravno do vrha in tudi pohodnikov je bilo kar nekaj, vsak po svojih močeh. Organizacija je bila kot vedno v okviru društva Marathon iz Novega mesta, prireditev pa športno humanitarna.
Start teka in pohoda je bil v središču Gabrja pri spomeniku ob 11:00, udeležencev pa je bilo 52. 34 se jih je podalo na tek, bodisi do vrha kjer je bil uradni cilj, ali pa samo do Gospodične, kjer se je odvijal zaključek.
Vsi sodelujoči smo ob prijavi prejeli spominsko darilo (tople nogavice) in topel napitek, na Gospodični pa še topel obrok.Domačini so kot po navadi odpeljali opremo do vrha, nekateri pa smo imeli spremljevalna vozila, ki so poskrbela za prevoz tudi nazaj v dolino.
Skoraj je bilo že vse nared za tek. Počakali smo, da je Tina odpeljala delček kombinacije in bila v vodilna, nato pa vsi veseli na start. Tu je kot vedno izrečenih nekaj besed, preda se del startnine krajevnemu odboru Rdečega križa Gabrje in potem je vse pripravljeno.
In potem pot pod noge. Pohodniki so jo mahnili po krajši poti proti Gospodični, tekači pa po cesti za Jugorje in naprej proti vrhu.
Dva od "Matickov" sva jo "grizla" v breg. Sicer ne vem kako je šlo Marku Bučarju, zase vem da je bila kar muka. Do Škofovke sem še nekako pritekel, naprej pa vse težje in težje. Malce je bil kriv sneg, ki ga je bilo kar precej na cesti, za ostalo pa je krivo pomanjkanje kondicije. Moči so mi pošle že na polovici proge in že sem razmišljal, da se spustim kar na Gospodično.
Pa sem rekel; nič v dolino, kar do vrha, pa kakor bo bo. In sem zagrizel v klanec.
Snega še več kot v dolini, noge vse težje, moči pa vse manj. Nič niso pomagali spodbudni napisi ob progi in tudi ne spodbujanje pohodnikov, ki jih je bilo kar nekaj na cesti proti vrhu. Kar dobršen del poti sem prehodil in nekako z zadnjimi močmi prilezel na vrh. Do cilja pa sem le prišel! Kar uro in dobrih osem minut sem se matral do vrha, medtem ko so drugi lahkotno prihajali v cilj. (nekaj jih je bilo že tam pred mano)
Na vrhu je sledilo malce počitka, nato pa kar "veselo" v dolino.
Potrebno je bilo priteči še do Gospodične, kjer so čakali spremljevalci z toplimi oblačili. Na hitro smo se spravili na toplo, kjer so nam postregli z toplim čajem, vsakemu udeležencu pa tudi topel obrok hrane.
Seveda so bili tudi pokalčki za najhitrejše tekače. Podelila sta jih predstavnik Marathona in predstavnik gostinstva Mrhar, Stane Lindič in Sašo Mrhar.
"Maticki" smo bili tokrat malce prepočasni, da bi lahko stali na stopničkah. Jaz sem na vrh pritekel kot četrti, Marko pa kot 17. Zmanjkalo je čisto malo, tako kot Tini v smučarski kombinaciji za zmago. Pa nič zato, bo pa drugič boljše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar