14. novomeški tek

Novo mesto 07/04/2013


Pa smo pričeli tudi na Dolenjskem z teki. No pričeli smo že prej, tokrat pa smo pričeli z  Dolenjskimi teki , ki štejejo za pokal Dolenjskega lista. Kot je bilo že pred leti, pa potem nekaj časa ne, se je letos zopet pričel v Novem mestu. To je prireditev v starem mestnem jedru, znana kot Novomeški tek in je bila že 14. po vrsti.
Tekaško se je prestolnica obarvala okoli poldneva, ko so se pričeli otroški teki, pa za tem s teki, ki štejejo za delavske športne igre in nato še Novomeški tek.

V Novo mesto sem prispel kmalu po dvanajsti, da si malce pogledam vzdušje na Glavnem trgu, navijam za tiste najmlajše in se pripravim tako za tek DŠI kot Novomeškega. Predprijava za mene je bila že narejena in sem samo prevzel številki, opravil pa sem prijavo še za Barbi, ker naj bi prispela v zadnjem trenutku in bo malo časa.

No jaz sem imel časa več kot dovolj, tako za klepet kakor za pripravo in ogrevanje. Ogrevanja je bilo treba kar nekaj, saj je tek za DŠI kratek in hiter, pa morajo mišice že imeti delavno temperaturo, sicer bi lahko prišlo do poškodb.  Potem pa se je pričelo. Vsaka skupina je tekla posebej, zato smo pridno navijali za sodelavce, v kolikor nismo bili sami na progi in v vsaki skupini je bil kakšen naš.

Fantje smo imeli tri kroge okoli Rotovža, kar je skupaj zneslo nekaj manj kot 1500 m. V vsaki skupini je bilo približno enako število tekačev in ko so nas prešteli, so nas spustili po progi.

Kratko pa hitro bi lahko rekli. Vendar ko si na progi, se tudi to vleče. V prvem krogu, ko smo bili še skoraj vsi na kupu, niti ne, potem pa se prične tisto merjenje moči in vsak meter je daljši. Seveda je odločilno tisto potem v cilju, kamor sem pritekel kot četrti in samo nekaj stotink je zmanjkalo za tretje mesto.

Ko smo vsi odtekli, je manjkalo le še nekaj časa do glavnega teka. Le še do avta, predati številko Barbari in že je bilo treba na start novomeškega teka.

Na startu se je pojavilo kar nekaj tekačev "Matickov" in nekaj takih, ki so samo občasno, pa so bili tu kakor tekači AK Krke. Poleg mene so bili tam še Silvo, Barbara, Marko in Nina in pa dva tista ki sta pa nista, to sta Sebastjan in Matjaž.
In smo se podali na pot. Najprej en mali krog, po katerem smo krožili za DŠI, nato pa malce daljšega. Tisti daljši gre preko Kandijskega mosta, pa se zavije proti Ragovemu, tam se zavije v Ragov gozd, preko Ragovega mosta nazaj v stari del mesta, še malce vijuganja med vogali hišk in že zagledaš vodnjak, za katerim je cilj.

Ampak to še ni dovolj. Treba odteči še en veliki krog, da je dosežen cilj. Na sami progi ni nekih klancev in spustov, po večini pa je podlaga asfaltna. Le v gozdu ni betonirano in bi bilo prijetno teči, če ne bi bilo kar precej blata. Pa saj prijetno je bilo in tudi vsi smo bili zadovoljni z rezultati. V ospredju sta bila tista dva, ki sta oranžna občasno in tokrat nista bila. Puš Sebastjan je v cilj pritekel kot drugi in Matjaž Pregrat kot tretji. Ja, dobro sta se odrezala! Bravo fanta!

Dobro pa smo se odrezali tudi ostali.
Kralj Stanislav   29. s časom 32:36 in 3. v skupini
Mikolič Silvo     42. s časom 33:41 in 8. v skupini
Bučar Marko    59. s časom 35:06 in  9. v skupini
Vidic Barbara   27. s časom 42:57 in 10. v skupini
Škoberne Nina 36. s časom 48:19 in 10. v skupini

Bravo mi, smo kar čedalje boljši. Čestitke vsem!

19. internationaler st. Pauler mostlandlauf

St. Paul 6.4.2013

Sonček nas že kar dobro pregreva in tudi kratki rokavi so že včasih preveč, vendar je tale objava še iz časov dolgih rokavov. Malce zaostajam z pisanjem, pa bom že nekako polovil, čeprav je tekaška sezona v polnem zagonu. Časa za teke se nakako najde, za pisanje pa ga največkrat zmanjka.
Še sreča, da imajo sosedje teke popoldan, pa ni treba preveč zgodaj na pot, je pa vseeno veliko vožnje. Tudi tokrat v avtu trojica tekačev iz dveh držav in se prebijajo v tretjo; na tek seveda. Tokrat je krmilo v roke vzel Edi, moja malenkost je bila kopilot in na zadnjem sedežu še Vlado. Tokrat smo se podali na pot z navigacijo, ampak ne da bi nam kazala pot, vendar da jo malce preverimo kako bi šlo z njeno pomočjo.  Seveda smo jo v določenih trenutkih tudi ubogali.Tako je vožnja malce bolj zanimiva, če slučajno ni teme za pogovor. Ampak za pogovor se vedno nekaj najde.

 Tokrat sva se z Edijem nekako poglobila v želežniške tire, ali bolje rečeno v tisto kar je od njih ostalo. Spremljala sva namreč sled, ki je ostala od želežniške proge  Velenje Otiški vrh. Zanimiva sled zgodovine za katero sva se odločila z Edijem, da si jo nekoč pobliže ogledava. Najbolj zanimiva je v okolici Mislinje, kjer je na dobrih 6 km kar 5 predorov in kar nekaj mostov. Je kar precej zanimivo in ni čudno, da sva pozabila na vse ostalo. Namen je bil namreč za en postanek, pri katerem bi pojedli zaloge hrane, ki smo jo imeli s sabo, pa ni bilo od tega drugega kot dogovor. Vlado je sicer hotel nekaj omeniti postanek, vendar sva ga preslišala, zato je on odreagiral po svoje. Medtem ko sva midva razpravljala, je on na zadnjem sedežu počasi malcal in se najedel predno sva se spomnila na postanek.    Kmalu smo prečkali mejo pri Dravogradu in skrajni čas je bil da obiščemo parkirni prostor. Ustavili smo se na prvem primernem mestu, malce pretegnili noge, si privoščila prigrizek še midva z Edijem in nato odpeljali naprej. Še nekaj dest kilometrov in bili smo v kraju kjer naj bi se odvijal tek.

Časa je bilo dovol za "krog" po mestu, nato pa parkirati in na prijavno mesto. Tele prijave pri sosedih so pa kar zanimive. Pa ne zaradi same prijave, ampak zato ker nobeden ne zna jezika in potem počnemo vse sorte, da se nekako sporazumemo. Tokrat smo imeli problem preveč zaračunane štartnine za dva evra in z kar precej mukami smo jim uspeli razložiti, da so nam vrnili preveč plačano prijavnino. Povedali so tudi kako naprej, da se nam to ne bo zgodilo na naslednjih tekih.

Potem pa še malce tuhtanja okoli teka in že se je bilo treba pripraviti na to, zaradi česar smo prišli. Najtežja je bila odločitev, kako dolge rokave si nadeti. Za vladota ravno ne, saj on je v kratkih tudi pri 15°-, medtem ko z Edijem ravno ne. Res da je bil sonček, je pa še vedno pihala mrzla sapa in ni bilo pretirano toplo. Bo že boljše v dolgih, bom vsaj malce zašvical. Medtem je vlado že naredil krog za ogrevanje in ni bil ravno navdušen nad samo progo. Jaz se nisem podal po celotni progi, ampak sem naredil le nekaj malo hitrejših korakov, nato pa smo zakorakali na start.

Kar precejšnje število se nas je zbralo in čakali smo na start in ko je počilo smo se zapodili v tek.

Sama proga je speljana po mestnih ulicah in se nabera nekje okoli dva kilometra, razdalja za preteči pa je 10 km, kar znese pet krogov.
Najprej nekaj metrov rahlega spusta in nato zavoj na pločnik ob cest na robu mesta. Nekaj sto metrov ravnine, nato pa zavoj in v klanec. Kar precej strmo in dolgo se vleče, predno prispeš na vrh. Že v prvem krogu je šlo precej počasi proti vrhu, kaj bo šele ko bo treba tretjič pa četrtič. Sledi malce oddiha v kratkem spustu, nato pa oster zavoj v ritmu muzike. Tudi na tem delu kar precej navijačev in pa skupina glazbenikov.

Sledi še malce spusta, pa zopet rahlo navzgor  in zopet muzika v naslednjem zavoju. Tokrat malce bolj vesela, saj prihaja glas iz dveh frajtonarc. Ti kar malce bolj veselo požene kri po žilah in v takem ritmu odvijugaš okoli voglov hiš in se napotiš proti ciljni ravnini.

V tem delu je seveda največ navijačev in najbolj bučno navijanje, tekači pa pod ciljni balon in v drugi krog.  Tokrat gre že težje in klanec se zdi bolj strm kakor v prvem krogu. Vse ostalo je enako, le korak je vse težji. Pogled na uro ni nič kaj spodbuden po drugem krogu. Za dobre pol minute počasneje kakor v prvem  in tudi v naslednjih dveh nič kaj drugače. Za zadnji krog  sem probal zbrati vse moči, ki so še ostale, a ni šlo hitreje kakor v drugem krogu.

Še nisem dobro zadihal, že je bil za mano v cilju Vlado in nekaj minut kasneje še Edi. Moj čas  43:37 ni ravno nekaj, je pa Vladotov 45:52 toliko boljši, medtem ko Edi tudi ni blestel z časom 52:09. Vseeno nekako zadovoljni vsak po svoje.
V cilju smo si postregli z okrepčilom sadja in potice, po želji pa tudi z brezalkoholnim pivom in čakali na objavo rezultatov. Slednjih kar nekaj časa ni bilo, pa saj se ni nikamor mudilo. V dvorani kjer naj bi bila podelitev je za zabavo poskrbel ansambel, pa tudi za hrano in pijačo je bilo poskrbljeno, seveda kdor si je hotel kupiti. Kljub vsemu, se je meni zdelo vse preveč dolgo za čakati vse skupaj. Tudi ko se je podelitev končno pričela, je bila razvlečena na več kot uro.  najprej so podelili otrokom, pa pohodnikom, pa nekakšen svoj krajevni seštevek, pa krajša proga in nato še glavni tek. Med vsakim pa so bili glazbeni vložki.
Pa saj nebi čakali, če nebi bili sigurni, da bo Vlado dosegel stopničke. In jih tudi je in to kot ponavadi najvišjo.

Z Edijem sva bila daleč zadaj. On je zasedel 5. mesto jaz pa 6.. So pa podeljevali zanimive  pokalčke, ki niti niso bili pokali. Na lesenem podstavku je bilo pritrjeno kovinsko jabolko, obarvano glede na žlahtnost.

Po podelitvi je sledilo še žrebanje nagrad in če smo čakali tako dolgo bomo počakali še malo. In smo čakali in tudi dočakali. Pa ne vsi. Tokrat je bila sreča na Edovi strani in prejel je nekakšen vikend paket. (nismo ravno znali razbrati za jkaj se gre)

In potem je bilo res konec in pred nami je bila le še vožnja proti domu. Od vsega je ta del mogoče še najbolj obremenjujoč, saj se vleče kar tri ure, pa še noč ima svojo moč. Ampak kot vedno premagamo tudi to, z  nekakšnim veseljem  in zadovoljstvom.

Tek v Sevnici

Sevnica 23.03.2013

Vse se nekje začenja in vsakega lepega je enkrat konec. Tako smo začeli z pokalom v Avstriji, jutri začnemo v Novem mestu  Dolenjski pokal, v Sevnici pa smo s pokalom zaključili za to sezono.  Sicer je bil v planu že teden poprej v Krškem, pa zaradi prevelikih stroškov ni bil izpeljan, smo se 23. 03. zbrali v Sevnici in tam odtekli zadnje dejanje. Saj v končni fazi je to pokal Sevnice in spodobi se, da je zaključek tekem na domačem terenu.

Na pot se je podala že ustaljena ekipa, le da tokrat ni bilo med nami Edija. On se je rajši podal med zeleno bratovščino preganjat zajce in lisice, medtem ko smo se Stane, Pavle in Zdravko podali za Savo. Izpred Qulandije, pa čez drn in strn, po ovinkastih klancih in že smo bili na drugem bregu Save. Zbrali smo se pred srednjo šolo (vsaj mislim, da je), kjer se je vse odvijalo, v sami šoli pa smo imeli še prostore za preoblačenje.

Sicer brez padavin, je pa bilo precej hladno in malce je na teto burjo vleklo. Skratka nič kaj prijazno, sploh če se privlečeš iz tople postelje. Ko je malce zapihalo, se mi je zdelo, da bo še bunda premalo, a ko se je sem pa tja pokazal sonček izza oblaka, je bilo pa prav prijetno.  Ne vem kakšne motivacije za tek ni bilo in od nikoder se je ni dalo povleči. Malce sem ogledoval najmlajše, ki so se že podili za rezultatom in si ogledoval sicer zelo zanimivo progo.

Ampak tako kot vedno, tudi tokrat. Ko je prišel čas za tek, smo bili vsi v odpravi, zagreti in pripravljeni; na zmago seveda. Saj nas ni bilo ravno veliko. Mislim da celo najmanj od vseh tekem v tem pokalu, a vseeno lepo in prijetno. Pričeli smo pred šolo, skoraj čisto za Savo in jo po nasipu mahnili v toku reke.

Pa ne ravno daleč. Kmalu je sledil oster zavoj in že smo se vračali nazaj, tokrat po vsporedni asfaltirani cesti. Obtekli smo startno ciljni prostor in nadaljevali vzdolž reke po nasipu.  Sledil je še en obrat in ob reki spet nazaj proti cilju.

Ja pa tudi to še ni bilo dovolj. Vse skupaj je bilo treba še enkrat ponovit.  Ja šele na pol poti, jaz pa sem bil že precej utrujen, pa čeprav je vsega skupaj se namerilo šele dva kilometra. Nekako ni šlo ta dan in s težavo sem se privlekel skozi tiste štiri km, za razliko od drugih, ki so bili v cilju sveži in spočiti.

Sem jaz pa potem malce počival in si mislil, da bo pa drugič boljše. Saj je tako, da če na prvem teku postaviš dober rezultat, potem ga težko izboljšaš na naslednji tekmi. :)

Kratko je sladko in hitro mine. Sedaj je treba počakati le še na rezultate in morebitno kako medaljo.  Ta čas smo organizatorju pojedli vse makarone in se "martinčkali" na sončku, ki je pokukal  na plano. Kmalu so bili rezultati in pričela se je podelitev.
Pavle je ujel najnižjo stopničko,

Zdravko pa najvišjo.

No, ja narobe sem napisal, ali pa tudi ne. Namreč jaz nisem stal na stopničkah, ampak kar na tleh, saj za kaj več ni bilo. Zasedel sem namreč četrto mesto in ne vem zakaj in kako, so v naši skupini podelili vsem nagrade. Tako smo bili poklicani pod oder še ostali in prejeli eno rožco, verjetno za 8. marec.

Vsekakor se nam je zdelo lepo in nič drugače ni izgledala nagrada, kakor od tistih, ki so se bolj potrudili in prišli na štenge, le medalje ni bilo okoli vratu.
Potem pa se je pričela še podelitev za skupno uvrstitev. Tu pa je bilo nekoliko več sreče, se temu reče. Zakaj sreče, ker rezultata tako in tako na nobeni tekmi ni bilo pri meni. V skupni razvrstitvi sem se povzpel na drugo stopničko.

Tudi Pavle je pristal na isti štengi.

Medtem ko je Zdravko zlezel malce višje.

Če bi podeljevali tako kot so za tek v naši skupini, bi podobno kot jaz na teku, Edi pristal tik pod odrom in to je tudi vse od naše skupine, ki se je udeležila teh tekov. Moram pa omeniti tu še enega od najmlajših, ki je prejel pokal in ga bil seveda zeloooo vesel.

Tako majčken pa tako hiter že sedaj, kaj še bo ko bo malce porastel.  To se že ve sedaj. Verjetno bo zelo uspešen tekač, kakor je njegov ati in ostali v družini. Nič čudnega, da so se odrezali vsi skupaj kot najboljša družina v pokalu. Bravo in čestitke za vse Krašovčeve!

Tako se je zaključila sezona tekov v Sevniškem koncu. Še malce smo pokramljali in potem odšli vsak v svojo smer, z izkupičkom kakršen je bil in kakršnega se je kateri priboril.

11. internat. Űbersbacher frűhlingslauf

Űbersbach 16. 03.2013


Pomlad se je nekje zataknila, zima se ne da pregnat in tekačev se ne da ustaviti. Nekako tako bi lahko opisali trenutne razmere, čeprav tisto zadnje ne vem če ravno drži. Vsaj pri meni ne, saj na tekme se še nekako odpravim medtem ko na trening pa še nekako ne. Verjetno je za vse krivo pasje vreme.
Gremo pa vsaj na tekme in tako je bilo nekaj (že kar precej) časa nazaj. Dva tekača, ki se ju res ne da zaustaviti in za njiju drži tisti prvi stavek, sta se odpravila na tek v sosednjo Avstrijo. Seveda je Doljak pregovoril še mene in ker je bil krajši tek, pa časa dovolj, sem se dal pregovorit.  In tako smo se v Novem mestu zbrali Stane Kralj, Edi Doljak in Vlado Starešinič.

Kar zgodaj je bilo treba na pot, saj je bilo pred nami več kot tri ure vožnje. V planu je bilo, da nas pelje Edi, vendar nima na avtu vinjete za avtoceste, mene pa vožnja po ovinkasti stranski cesti nekako ni pritegnila, zato sem predlagal da peljem jaz. Tako sva stvari natovorila v moj avto in počakala še Vladota, ki je prihajal iz Karlovca. Kmalu je bila ekipa popolna in že smo jo ubirali v smeri Celja Radgone in naprej. Seveda je vožnje precej, zato je bilo treba narediti postanek, pa zamenjali smo šoferja. Tako je zadnji del vozil Edi, jaz pa sem zraven dremuhal. Seveda je ves čas potekal pogovor o teku, načrtih in progi in tako smo prispeli na mesto dogajanja Űbersbach. Zase bi lahko rekel, da sem prišel med nepoznane tekače, medtem ko sta jih Edi in Vlado poznala vsaj toliko kot jaz na kakem teku pri nas.

Pa smo stopili na prijavno mesto. Vlado je svojo prijavo opravil že preko neta, naju pa je vse skupaj še čakalo. No tudi za Vladota je bilo še nekaj. Dogovor je namreč bil, da bomo vsi trije opravili minimalno število tekov za opravljen pokal Avstrije. Tako je sledila najprej prijava za pokal, kjer se plača 22 €, dodeli se tekmovalcu številka v pokalu in s tem se ti pri vsaki prijavi zniža štartnina za 2 €. Še praktična nagrada in že smo opravili prijavo za pokal. Sledila je še prijava za tek ki je sledil, pri kateri pa je bilo treba kupiti še čip z katerim se merijo časi na teku. Tako je bila prijava opravljena v celoti, sedaj pa samo še tek.

Nama z Edijem se ni mudilo nikamor, saj je najin tek bil šele v popoldašnjih urah, medtem ko je Vlado tekel že ob 10:00. In zakaj tako? Na izbiro so bile dve, oziroma tri možnosti. Prva je bila udeležba na polmaratonu, z pričetkom ob 10:00, druga pa na teku dolžine dobrih 7 km ob 15:00. Ja pa tudi še tretja, to pa da tečeš oba teka in se poteguješ za mesto v kombinaciji. In prav to zadnjo je odtekel Vlado, medtem ko sva z Edijem samo tisto krajšo varijanto. Tako je eden že pridno tekal in se ogreval, medtem ko sva dva poležavala v avtu. Že ko so bili tekači na startu, sva nekako se premaknila, da jih pospremiva v prvi krog, nato pa nazaj v avto poležavat.

V prvi krog sem napisal in res je tako. Proga je namreč speljana v dolžini 7 km, zato so morali preteči tri kroge, da se je nabralo za polmaraton. Predvidela sva prihod prvih tekačev v prvem krogu in tudi kdaj naj bi pritekel Vlado, do takrat pa dremuhanje. Ko je prvi zakorakal v drugi krog, sva zopet stopila bliže in spodbujala tekače, ter čakala na našega asa. Pritekel je nekako po planu, vendar ni tekel v cilj, vendar se je usrtavil pri naju. Povedal je, da je pozabil privezati čip na copat in naj mu ga pripraviva za zaključek drugega kroga, nato pa je stekel naprej.

Pa sva imela delo, da se slučajno nebi dolgočasila. Odšla sva do avta ter poiskala njegov čip, med vso brklarijo v prtljažniku. Samo kako ga najhitreje namestiti, da bi bila izguba časa čim manjša? Med vezalke na copati bi vzelo preveč časa. Začel sem brskati po vseh kotih avta za kako primerno stvarjo. Nič se na hitro ne najde. Izbrskal sem le enega "pajka", pa še ta je precej debel.

Poiskal sem en velik nož, (navadno je nekje v avtu) ter se spravil z njim na enega. V notranjosti je namreč več manjših elastik, te pa so bile pravšne. Na ene štiri sem privezal čip in odpravila sva se malce nižje, kakih sto metrov pred ciljem, ter tam počakala Vladota. V zadnjih metrih pred ciljem je namreč bolj ozko in bi ovirali ostale tekače, tam pa je široko dvorišče stanovanjske hiše.

Pa ni bilo potrebno dolgo čakati, saj sva se predolgo obirala pri avtu. Na hitro je bil čip pritrjen in že je tekel v zadnji krog. Tudi sedaj nama ni bilo dolgčas. Potrebno je bilo poiskati organizatorja in mu vse razložit. Samo kako? Nobeden od naju ne zna jezika. Nekaj sva mu dopovedovala, pa se nama je zdelo (in bilo je tako), da naju ne razume čisto nič. Poiskala sva v množici enega našega tekača, ki pa nekako obvlada govorico in je on razložil vso zadevo. In ravno sva vse postorila ko je že pritekel v cilj.

Vse se je nekako dobro izteklo. Lahko bi rekli; konec dober , vse dobro. Ampak konca vseeno še ni bilo. Za naju z Edijem je bilo še vse pred nama, kakor tudi za Vladota nekaj. Najprej je bilo treba počakati rezultate, uvrstitev in vse kar gre okoli polmaratona, nato pa naprej. Prvi del je Vlado opravil z odliko. Dosegel je čas 1:39:47, kar je zadoščalo za zmago v skupini in 53 meto absolutno.

Kar precej pokalčkov in medalj se je podelilo, absolutni zmagovalec in zmagovalka pa sta dobila zraven še posebno nagrado. Kozarec piva-zanimiva zadeva.

Pokalček je prejel, sedaj je bilo treba pa samo počakati na krajši tek. Še malce dremuhanja in treba se je bilo pripraviti. Kmalu smo se zbrali na startnem mestu in ne dolgo za tem že v prvem ovinku.

Proga je bila speljana skozi nekaj ulic in že smo bili zunaj mesta. Zavili smo levo in po ovinkasti cesti nadaljevali naprej. Čakal nas je tudi manjši hribček, preko katerega je bilo treba priti. Ne daleč naprej pa smo že ugledali obračališče, obrnili in po isti poti nazaj do mesta. V samem mestu smo ubrali nekaj drugih ulic kakor na začetku, tako da smo se v cilj vrnili z druge strani.

Jaz sem se kar z težavo privlekel v cilj. Pomanjkanje kondicije se je poznalo že takoj po obratu, ko je bilo treba preteči tisti hribček. Kratka ne strma klančina, pa mi je pobrala vse moči. Pa sem pomislil na tiste, ki tečejo že četrtič preko tega in ne obupajo, pa bom zmogel tudi jaz enkrat. Tudi zadnje ulice po mestu so bile dolge in mučne, pa potem toliko več korajže, ko sem zagledal cilj.  Kmalu za mano sta bila tudi Vlado in Edi.
In še časii.
Stane 37. mesto, čas 27:45
Vlado 86. mesto, čas 31:11
Edi     106. mesto, čas 32:44

Klub vsemu smo bili vsi nekako zadovoljni z časi ki smo jih dosegli in kar nestrpno pričakovali kako bomo uvrščeni. Kmalu je bilo treba v dvorano, kjer so pričeli z podelitvijo. Sicer še ni bilo rezultatov za nas, je pa bila podelitev za druge, saj je bilo tudi nekaj pohodov, pa otroških tekov, pa ne vem kaj še vsega skozi ves dan.  

Kmalu so bili rezultati objavljeni in tudi vsi po pričakovanju. Jaz sem pristal daleč daleč zadaj, na desetem mestu, medtrem ko sta se onadva dobro odrezala. Edi je ujel najnižjo stopničko in prejel pokal za tretje mesto.

Vlado se je zavihtel pa tudi tokrat na najvišjo stopničko tako na 7 km, kakor tudi v kombinaciji.

Po podelitvi je sledilo še žrebanje številk, ki smo jih dobili pri prijavi, vendar mi nismo vedeli za kaj se gre in smo kar odšli proti domu, saj je bila pred nami dolga vožnja. Po dobrih treh urah smo prispeli v Novo mesto, Vlado pa je imel še za eno potem do doma. Res je bilo daleč, je bilo pa lepo in uspešno.