Vse se nekje začenja in vsakega lepega je enkrat konec. Tako smo začeli z pokalom v Avstriji, jutri začnemo v Novem mestu Dolenjski pokal, v Sevnici pa smo s pokalom zaključili za to sezono. Sicer je bil v planu že teden poprej v Krškem, pa zaradi prevelikih stroškov ni bil izpeljan, smo se 23. 03. zbrali v Sevnici in tam odtekli zadnje dejanje. Saj v končni fazi je to pokal Sevnice in spodobi se, da je zaključek tekem na domačem terenu.
Na pot se je podala že ustaljena ekipa, le da tokrat ni bilo med nami Edija. On se je rajši podal med zeleno bratovščino preganjat zajce in lisice, medtem ko smo se Stane, Pavle in Zdravko podali za Savo. Izpred Qulandije, pa čez drn in strn, po ovinkastih klancih in že smo bili na drugem bregu Save. Zbrali smo se pred srednjo šolo (vsaj mislim, da je), kjer se je vse odvijalo, v sami šoli pa smo imeli še prostore za preoblačenje.
Sicer brez padavin, je pa bilo precej hladno in malce je na teto burjo vleklo. Skratka nič kaj prijazno, sploh če se privlečeš iz tople postelje. Ko je malce zapihalo, se mi je zdelo, da bo še bunda premalo, a ko se je sem pa tja pokazal sonček izza oblaka, je bilo pa prav prijetno. Ne vem kakšne motivacije za tek ni bilo in od nikoder se je ni dalo povleči. Malce sem ogledoval najmlajše, ki so se že podili za rezultatom in si ogledoval sicer zelo zanimivo progo.
Ampak tako kot vedno, tudi tokrat. Ko je prišel čas za tek, smo bili vsi v odpravi, zagreti in pripravljeni; na zmago seveda. Saj nas ni bilo ravno veliko. Mislim da celo najmanj od vseh tekem v tem pokalu, a vseeno lepo in prijetno. Pričeli smo pred šolo, skoraj čisto za Savo in jo po nasipu mahnili v toku reke.
Pa ne ravno daleč. Kmalu je sledil oster zavoj in že smo se vračali nazaj, tokrat po vsporedni asfaltirani cesti. Obtekli smo startno ciljni prostor in nadaljevali vzdolž reke po nasipu. Sledil je še en obrat in ob reki spet nazaj proti cilju.
Ja pa tudi to še ni bilo dovolj. Vse skupaj je bilo treba še enkrat ponovit. Ja šele na pol poti, jaz pa sem bil že precej utrujen, pa čeprav je vsega skupaj se namerilo šele dva kilometra. Nekako ni šlo ta dan in s težavo sem se privlekel skozi tiste štiri km, za razliko od drugih, ki so bili v cilju sveži in spočiti.
Sem jaz pa potem malce počival in si mislil, da bo pa drugič boljše. Saj je tako, da če na prvem teku postaviš dober rezultat, potem ga težko izboljšaš na naslednji tekmi. :)
Kratko je sladko in hitro mine. Sedaj je treba počakati le še na rezultate in morebitno kako medaljo. Ta čas smo organizatorju pojedli vse makarone in se "martinčkali" na sončku, ki je pokukal na plano. Kmalu so bili rezultati in pričela se je podelitev.
Pavle je ujel najnižjo stopničko,
Zdravko pa najvišjo.
No, ja narobe sem napisal, ali pa tudi ne. Namreč jaz nisem stal na stopničkah, ampak kar na tleh, saj za kaj več ni bilo. Zasedel sem namreč četrto mesto in ne vem zakaj in kako, so v naši skupini podelili vsem nagrade. Tako smo bili poklicani pod oder še ostali in prejeli eno rožco, verjetno za 8. marec.
Vsekakor se nam je zdelo lepo in nič drugače ni izgledala nagrada, kakor od tistih, ki so se bolj potrudili in prišli na štenge, le medalje ni bilo okoli vratu.
Potem pa se je pričela še podelitev za skupno uvrstitev. Tu pa je bilo nekoliko več sreče, se temu reče. Zakaj sreče, ker rezultata tako in tako na nobeni tekmi ni bilo pri meni. V skupni razvrstitvi sem se povzpel na drugo stopničko.
Tudi Pavle je pristal na isti štengi.
Medtem ko je Zdravko zlezel malce višje.
Če bi podeljevali tako kot so za tek v naši skupini, bi podobno kot jaz na teku, Edi pristal tik pod odrom in to je tudi vse od naše skupine, ki se je udeležila teh tekov. Moram pa omeniti tu še enega od najmlajših, ki je prejel pokal in ga bil seveda zeloooo vesel.
Tako majčken pa tako hiter že sedaj, kaj še bo ko bo malce porastel. To se že ve sedaj. Verjetno bo zelo uspešen tekač, kakor je njegov ati in ostali v družini. Nič čudnega, da so se odrezali vsi skupaj kot najboljša družina v pokalu. Bravo in čestitke za vse Krašovčeve!
Tako se je zaključila sezona tekov v Sevniškem koncu. Še malce smo pokramljali in potem odšli vsak v svojo smer, z izkupičkom kakršen je bil in kakršnega se je kateri priboril.
Ni komentarjev:
Objavite komentar