Sonček nas že kar dobro pregreva in tudi kratki rokavi so že včasih preveč, vendar je tale objava še iz časov dolgih rokavov. Malce zaostajam z pisanjem, pa bom že nekako polovil, čeprav je tekaška sezona v polnem zagonu. Časa za teke se nakako najde, za pisanje pa ga največkrat zmanjka.
Še sreča, da imajo sosedje teke popoldan, pa ni treba preveč zgodaj na pot, je pa vseeno veliko vožnje. Tudi tokrat v avtu trojica tekačev iz dveh držav in se prebijajo v tretjo; na tek seveda. Tokrat je krmilo v roke vzel Edi, moja malenkost je bila kopilot in na zadnjem sedežu še Vlado. Tokrat smo se podali na pot z navigacijo, ampak ne da bi nam kazala pot, vendar da jo malce preverimo kako bi šlo z njeno pomočjo. Seveda smo jo v določenih trenutkih tudi ubogali.Tako je vožnja malce bolj zanimiva, če slučajno ni teme za pogovor. Ampak za pogovor se vedno nekaj najde.
Tokrat sva se z Edijem nekako poglobila v želežniške tire, ali bolje rečeno v tisto kar je od njih ostalo. Spremljala sva namreč sled, ki je ostala od želežniške proge Velenje Otiški vrh. Zanimiva sled zgodovine za katero sva se odločila z Edijem, da si jo nekoč pobliže ogledava. Najbolj zanimiva je v okolici Mislinje, kjer je na dobrih 6 km kar 5 predorov in kar nekaj mostov. Je kar precej zanimivo in ni čudno, da sva pozabila na vse ostalo. Namen je bil namreč za en postanek, pri katerem bi pojedli zaloge hrane, ki smo jo imeli s sabo, pa ni bilo od tega drugega kot dogovor. Vlado je sicer hotel nekaj omeniti postanek, vendar sva ga preslišala, zato je on odreagiral po svoje. Medtem ko sva midva razpravljala, je on na zadnjem sedežu počasi malcal in se najedel predno sva se spomnila na postanek. Kmalu smo prečkali mejo pri Dravogradu in skrajni čas je bil da obiščemo parkirni prostor. Ustavili smo se na prvem primernem mestu, malce pretegnili noge, si privoščila prigrizek še midva z Edijem in nato odpeljali naprej. Še nekaj dest kilometrov in bili smo v kraju kjer naj bi se odvijal tek.
Časa je bilo dovol za "krog" po mestu, nato pa parkirati in na prijavno mesto. Tele prijave pri sosedih so pa kar zanimive. Pa ne zaradi same prijave, ampak zato ker nobeden ne zna jezika in potem počnemo vse sorte, da se nekako sporazumemo. Tokrat smo imeli problem preveč zaračunane štartnine za dva evra in z kar precej mukami smo jim uspeli razložiti, da so nam vrnili preveč plačano prijavnino. Povedali so tudi kako naprej, da se nam to ne bo zgodilo na naslednjih tekih.
Potem pa še malce tuhtanja okoli teka in že se je bilo treba pripraviti na to, zaradi česar smo prišli. Najtežja je bila odločitev, kako dolge rokave si nadeti. Za vladota ravno ne, saj on je v kratkih tudi pri 15°-, medtem ko z Edijem ravno ne. Res da je bil sonček, je pa še vedno pihala mrzla sapa in ni bilo pretirano toplo. Bo že boljše v dolgih, bom vsaj malce zašvical. Medtem je vlado že naredil krog za ogrevanje in ni bil ravno navdušen nad samo progo. Jaz se nisem podal po celotni progi, ampak sem naredil le nekaj malo hitrejših korakov, nato pa smo zakorakali na start.
Kar precejšnje število se nas je zbralo in čakali smo na start in ko je počilo smo se zapodili v tek.
Sama proga je speljana po mestnih ulicah in se nabera nekje okoli dva kilometra, razdalja za preteči pa je 10 km, kar znese pet krogov.
Najprej nekaj metrov rahlega spusta in nato zavoj na pločnik ob cest na robu mesta. Nekaj sto metrov ravnine, nato pa zavoj in v klanec. Kar precej strmo in dolgo se vleče, predno prispeš na vrh. Že v prvem krogu je šlo precej počasi proti vrhu, kaj bo šele ko bo treba tretjič pa četrtič. Sledi malce oddiha v kratkem spustu, nato pa oster zavoj v ritmu muzike. Tudi na tem delu kar precej navijačev in pa skupina glazbenikov.
Sledi še malce spusta, pa zopet rahlo navzgor in zopet muzika v naslednjem zavoju. Tokrat malce bolj vesela, saj prihaja glas iz dveh frajtonarc. Ti kar malce bolj veselo požene kri po žilah in v takem ritmu odvijugaš okoli voglov hiš in se napotiš proti ciljni ravnini.
V tem delu je seveda največ navijačev in najbolj bučno navijanje, tekači pa pod ciljni balon in v drugi krog. Tokrat gre že težje in klanec se zdi bolj strm kakor v prvem krogu. Vse ostalo je enako, le korak je vse težji. Pogled na uro ni nič kaj spodbuden po drugem krogu. Za dobre pol minute počasneje kakor v prvem in tudi v naslednjih dveh nič kaj drugače. Za zadnji krog sem probal zbrati vse moči, ki so še ostale, a ni šlo hitreje kakor v drugem krogu.
Še nisem dobro zadihal, že je bil za mano v cilju Vlado in nekaj minut kasneje še Edi. Moj čas 43:37 ni ravno nekaj, je pa Vladotov 45:52 toliko boljši, medtem ko Edi tudi ni blestel z časom 52:09. Vseeno nekako zadovoljni vsak po svoje.
V cilju smo si postregli z okrepčilom sadja in potice, po želji pa tudi z brezalkoholnim pivom in čakali na objavo rezultatov. Slednjih kar nekaj časa ni bilo, pa saj se ni nikamor mudilo. V dvorani kjer naj bi bila podelitev je za zabavo poskrbel ansambel, pa tudi za hrano in pijačo je bilo poskrbljeno, seveda kdor si je hotel kupiti. Kljub vsemu, se je meni zdelo vse preveč dolgo za čakati vse skupaj. Tudi ko se je podelitev končno pričela, je bila razvlečena na več kot uro. najprej so podelili otrokom, pa pohodnikom, pa nekakšen svoj krajevni seštevek, pa krajša proga in nato še glavni tek. Med vsakim pa so bili glazbeni vložki.
Pa saj nebi čakali, če nebi bili sigurni, da bo Vlado dosegel stopničke. In jih tudi je in to kot ponavadi najvišjo.
Z Edijem sva bila daleč zadaj. On je zasedel 5. mesto jaz pa 6.. So pa podeljevali zanimive pokalčke, ki niti niso bili pokali. Na lesenem podstavku je bilo pritrjeno kovinsko jabolko, obarvano glede na žlahtnost.
Po podelitvi je sledilo še žrebanje nagrad in če smo čakali tako dolgo bomo počakali še malo. In smo čakali in tudi dočakali. Pa ne vsi. Tokrat je bila sreča na Edovi strani in prejel je nekakšen vikend paket. (nismo ravno znali razbrati za jkaj se gre)
In potem je bilo res konec in pred nami je bila le še vožnja proti domu. Od vsega je ta del mogoče še najbolj obremenjujoč, saj se vleče kar tri ure, pa še noč ima svojo moč. Ampak kot vedno premagamo tudi to, z nekakšnim veseljem in zadovoljstvom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar