Landstrasser Bezirkslauf

Dunaj  05.05.2013

Pa sva jo mahnila v tisti konec, kamor je odpotoval sam Martin Krpan, tisti čas nad Brdavsa.  Z Edijem jo nisva mahnila s Konjem, so pa naju peljali konji Edijevega avta. No če se mene vpraša, je to vse preveč vožnje, za tistih nekaj kilometrov teka. Na tako pot bi bilo treba kakšen dan poprej, pa še kakega potem ostati in si še malce pogledati mesto. Žal za take stvari je vedno premalo časa. Mogoče pa nekoč tudi to.
Je pač tako, če je treba daleč priti, je treba dolgo voziti in zato zgodaj od doma mahniti. In tudi tokrat je bilo tako. Pa meni ni bilo hudega, saj sem lahko zraven dremal, medtem ko je Edi moral biti zbran na vožnjo. Pa vse skozi nisem dremal. Sem pa tja sem včasih malce pogledal na eno oko, razen takrat ko se je vozilo ustavilo na parkingu. Takrat se je bilo treba malce pretegniti in kaj založiti. Na tej poti pa je bil še en postanek, ki pa ni bil v načrtu. Kar na enkrat je avto dobil čudne prizvoke in že sva se lotila pregleda avta. Pa ne le pregleda, ampak tudi poprravila. Avto se je namreč pričel "razpadati", pa je potreboval manjši poseg.

In ko je bil avto popravljen, sva jo mahnila naprej in s pomočjo "Micke" kmalu zapeljala v ulice mogočnega mesta Dunaj. Seveda je Edi tudi tokrat poznal samo mesto prireditve, le do tja je več poti. Za takšne stvari pa je kot nalašč tale "Mici", le treba jo je poslušati in ubogati. Midva sva na ta račun malce več krožila, a vseeno prišla več kot pravi čas na mesto prireditve.

mo jo mahnili na pot, sva si malce ogledala samo progo, pa navijala za tiste na krajši progi, potem pa je bilo treba že pognati naše copate. Skoraj 300 se nas je zbralo na startni črti in seveda vsi upali na zmago. Jaz sem sicer mislil, da se teče ob lepi modri Donavi, a temu ni bilo tako. Tek je speljan le ob enem od kanalov te reke, za katerega bi se lahko reklo pa vse kaj drugega kot ; ob lepi modri. Začetek in konec je bil sicer v lepo urejenem parku ali nekaj podobnega. Mogoče celo bolj podobno kakemu kopališču.

In tako se je pognala množica ob kanalu navzdol. Asfaltirana sprehajalno-kolesarska pot, se je počasi vijugala tik ob kanalu. Na vsake toliko se je malce spustila, pa zopet dvignila in spet nekaj časa tik ob kanalu, pa malce bolj vstran in tako počasi z tokom. Po dveh kilometrih smo jo ubrali na most, stekli na drugo stran in nazaj proti toku. Tudi tu je bilo podobno kot na oni strani, le da je bilo treba malce več vzpona pred prehodom nazaj na desno stran kanala.

In kolikor je bilo klanca, toliko je bilo tudi spusta v cilj. Ampak tu ni bilo še konec. Kot je že pri sosedih v navad,i je bilo tudi tu treba večkrat okoli. Na srečo tu samo dva kroga. Pa saj sploh ni pomembno na koncu koliko je krogov, ampak kako so bili odtečeni. Tokrat sem pričakoval, da bom malce hitreje opravil z progo pa ni šlo. Ves čas smo se izmenjavali nekje štirje tekači, vse do zadnjega vzpona. Tu je eden šel mimo mene kot da grm jaz v rikverc, pa še enega pred mano je prehitel v zadnjih metrih. Jaz sem mu probal nekako slediti, a je bilo premalo moči, pa čeprav je bilo le še nekaj sto metrov.

Vseeno se mi je uspelo nekako prebiti med dvajseterico in sicer na 16. mesto. Tudi čas za 9,5 km ni tako slab, saj sem z progo opravil z časom 36:11. Edi je bil na progi malce dalj in je imel čas 43:29 , ter pristal na 80. mestu.
Potem pa je bilo treba čakati rezultate. Kot je v navadi se jim nikamor ne mudi in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Ta čas sva si privoščola pijačo, ki jo podarja organizator. Pa zopet naletiva na težave zavoljo nepoznavanja jezika.  Misleč da sva naročila jabolčni sok, sva naročila špricar z jabolčnim sokom. No saj meni je mogoče še malce bolj odgovarjal, le Edi se ga je bal lotiti, češ da ga lahko vrže.  Potem pa smo končno dočakali podelitev. Ampak tudi to se vleče, samo če hočeš kaj dobit, je treba počakat. Tako sem se jaz povzpel na drugo stopničko,

Edi pa na tretjo

in prejela skoraj isti pokalček, le višina je bila malce drugačna.Seveda sva bila zadovoljna z izkupičkom teka, nikakor pa ne z izkupičkom žrebanja nagrad. Edi je sicer imel pomisleke, kako bo domov odpeljal kolo, jaz pa sem vedel, da sreča ne bo na najini strani.
 In tako sva se odpeljala z praznim prtljažnikom. No prazen ravno ni bil, saj je bil poln preznojene tekaške opreme, le tisti prostor namenjen nagradam je bil prazen. Edi si je nekako brundal da je bil že čisto blizu, saj je bila razlika le za nekaj številk, jaz pa sem mu povedal, da je bila sreča enako daleč od obeh.
Potem pa veselo proti domu. Sicer sva imela tudi pomisleke za kakšen  "dunajski zrezek", ko sva bila ravno tam, pa sva potem to pustila za naslednjič. Saj se verjetno kaj kmalu zopet odpravimo v tiste kraje.

22. gorski tek na Lisco

Orehovo 02.05.2013

Teki se kar vrstijo vsepovsod, brez izjeme in zato tudi manjši zaostanek z objavami.  Jaz sem tako še kar vedno nekje med prazniki, saj je takrat najbolj lušno. Luštno pa ni bilo vsaj kar se tiče tistega drugega maja, saj se kot običajno vzpenjamo na Lisco.

Nekateri se takih tekov, ki se začenjajo z "na" nekako izogibajo, a je vseeno kar nekaj Matickov sopihalo proti vrhu. Iz Podgurskega konca nisem uspel najti kandidata za zraven, pa sem pobral v mestu Edija - brkota in sva jo mahnila novim zmagam na proti.

Vse skupaj je izgledalo prav klavarno, ko sva prispela na parkirišče pred lokalom, kjer so bile prijave. Peščica tekačev, ki je tekala sem ter tja in zraven iskala kakšen prevoz za opremo na vrh in pa za spust v dolino, zraven pa se ozirala v nebo, če bo vreme zdržalo. Namreč, sem pa tja je že priletela kaka kaplja in samo vprašanje je bilo kdaj se ulije. Pa je zdržalo vse do vrha.

Zdržali pa smo tudi mi, čeprav je šlo bolj počasi. Še najlepše je tek opisal naš Marko; to je tek kjer se lahko po mili volji nahodim. In tudi se nahodimo, vsaj eni. Meni rata samo prvi del vzpona preteči, vse ostale klančine vsaj malce zahodim. Zadnji del pa sploh. Me prav zanima če tisti spredaj tečejo, mislim pa da ne. In tako gremo počasi proti vrhu. Edino kar je lepo  na tem teku je, da tudi v ritmu harmonike pretečemo kar lep kos proge. Toliko muzikantov kot jih našteješ tukaj ob progi jih pa ni. Pa tudi muzika ne pomaga prav nič, da se nebi bilo treba matrati v tisti klanec, vendar zmagali smo prav vsi.

Seveda da je zmaga ko si na vrhu in mogoče prav zato, čaka v cilju vsakega spominska medalja.No za medaljo sem uganil, ne morem pa se spomniti zakaj vsak dobi ogledalce. Le kaj neki se da videti v nemu? No vsak pa je dobil tudi nekaj za pod zob. To pa vem zakaj je, da se nadomesti porabljene kalorije, tisto ko je pa malce bolj (ta je bil kar precej) začinjen (beri pekoč k strela), pa je verjetno zato, da se potem proda malce več pijače. Kakor koli že, pivo smo si privoščili, da smo ogenj pogasili in lažje počakali rezultate.

12. Kralj Stanislav 53:35  1. v E

15. Bučar Marko  54:08   3. v B

16. Mikolič Silvo   55:50    5. v F

50. Lukšič Andrej   1:09:41  6. v D

67. Škobrne Nina   1:25:45  4. v A

Tudi Edi se je zavihtel med dobitnike odlikovanj in ker je omenjen v precejšnjih objavah (vsaj v tistih iz sosednje Avstrije) pa naj bo še v tej. 35. 1:03:16  3. v I

Potem pa je sledil sestop in pot proti domu, ki pa ni bila ravna in hitra. Prva postojanka je bila že v dolini. Predno sem pognal motor svojega avta, smo šli na pijačko. Povabil je "Matickov" tekač, ki na ta dan slavi rojstni dan. Marko Bučar- vse najboljše in še veliko hitrih kilometrov, ter veliko medalj in pokalov.

Po okrepčilu in klepetu, pa jo navijeva proti domu. Ampak res samo proti domu, saj sva ubrala tisto najino   "spoznavajmo svet in domovino". Zopet sva prevozila in si ogledala delček naše lepe domovine, koder se še nisva vozila. Kje vse sva ovinkarila ne bom pisal, dodajam pa nekaj sllikc iz katerih se da razbrati najina smer.

Parktek 2013

Sezona tekov je v polnem razcvetu. Vsepovsod se teče. Jaz sem nameravala danes, pa je deževalo, potem se mi ni pa več dalo. Toliko o motiviranosti za tek. :)

In če se teče vsepovsod, se tudi po Dolenjski. In kateri je najlepši kraj na Dolenjskem? Novo mesto, res je. Hehe, malo lokalpatriotizma ne škodi. :) In ker je Novo mesto lepo in ima lepo reko Krko in ob njej lepo sprehajališče, je bilo edino pametno, da je Društvo novomeških študentov (DNŠ) organiziralo še en Parktek. Lani je bil tek jesenski, letos spomladanski.

Cel dan je deževalo. Kar grdo in neprijetno za tek. Ampak, če je tek v Novem mestu, potem se mora pokazat sonček. In se je! :) Ne sicer takoj, ampak za tapočasne rekreativne tekače ga je bilo tudi na progi že nekaj.

No, da začnem na začetku ... na Loki so se okoli pol petih popoldne že zbirali znani tekaški obrazi - znani za tiste, ki se udeležujemo Tekov Dolenjske. Prijava v šotoru na Loki in preoblačenje pri avtomobilih pri Tušu ... zdaj že stalnica za Parktek. Ko sem se od avtomobila vračala proti startu/cilju, je bilo prav lepo videt cel kup oranžnih Matickov, ki so se že pridno ogrevali.

Ob 17.00 smo se pognali na 10 km progo (kasneje se je izkazalo, da je bila krajša, ampak pustimo detajle). :) Nekateri so se dobesedno pognali, spet drugi smo razmišljali, da je 10 km kar precej, če smo pred tem cel mesec lenarili. Ampak tekli smo vsi.

Proga je lepa, dokaj ravna, vzponi so minimalni, reka Krka te spremlja, okrepčevalnice so na primernih mestih, teren mi je dobro poznan. Vedela sem, koliko še in kje bo treba več moči, pa kje je treba stisnit vse moči in tako naprej. 

Skoraj me je zadela kap, ko sem lepo turistično tekla proti Grobljam in zagledala prvega, ki se je že vračal. Pa drugega (uuu, Matick), pa tretjega in vse do desetega (šef Matick). Šele takrat sem prišla na makedam. Uf, razmišljala sem, če sem res tako grozno počasna, ker po navadi sem prve srečala nekje sredi njiv na makedamu. Odločila sem se, da so pač fantje toliko hitrejši in nikakor jaz počasnejša. :) Ko sem bila že malce utrujena, sem sicer sprejela kompromis, da verjetno vsakega malo.

No, pa sem že obrnila in imela še manj kot pol do konca. In je kar šlo. Malo misli v glavo, malo iz nje, pa je korak lažji. Hecno je, ko tečeš po dobro znani progi in točno veš, katero pesem lahko odpoješ na določenem delu, da je tvoj ritem še vedno dokaj dober. Hehe, stavim, da tisti zmagovalci nimajo časa prepevat na progi. So prehitro konec.

OK, sej vem, da nakladam. :) Se pozna, da že dolgo nisem pisala. :) Skratka, prišli smo do konca, posijal je sonček in vseh 85 tekačev, ki se nismo ustrašili dežja, se je okrepčalo z makarončki. Ogledali smo si rezultate in si lahko čestitali. Naj vam povem zgodbo o našem uspehu še v številkah:

2. Sebastjan Puš (29.28) 1. v C

7. Franci Menič (32.18) 2. v E

9. Stanislav Kralj (33.29) 3. v E

25. Silvo Mikolič (36.39) 8. v F

43. Andrej Lukšič (40.15) 7. v D

66. Vesna Oražem (46.02) 5. v C

69. Barbara Vidic (46.34) 2. v B

83. Mojca Vidic (53.41) 3. v D

84. Miro Šuštar (53.42) 11. v I

Kar lep kupček se nas je nabral. In od 9 prijavljenih Matickov smo domov odnesli kar 5 medalj. Wiiii, bravo mi!

Parktek, se vidimo na kakšnem treningu, na tazaresnem teku pa naslednje leto. Parktek je res fajn, priporočam. :)

1. Jurjev tek

Zdole pri Krškem 27.04.2013

Praznična sobota. Slaba vremenska napoved in resnično je bilo bolj kislo vreme, a vseno kup prireditev širom po Sloveniji. V Zdolah so se odločili, da k svojemu Jurjevanju dodajo še tekaško prireditev, sledil je dogovor z koordinatorji tekov in dobili smo nov tek , ki šteje za Dolenjski pokal. Tja smo se podali še toliko bolj z veseljem, ker je prvi.

Seveda ni manjkalo tudi Matickov na tem teku. Jaz sem naložil v avto kolikor se je dalo in že smo odbrzeli proti zdolam. Do Krškega sem že bil, naprej v tiste konce pa še ne, zato je bilo še toliko bolj zanimivo. Ko smo se bližali Zdolam, smo morali premagati kar nekaj klancev in smo bili že kar malce zaskrbljeni, da bojo tudi na sami progi taki klanci.
Pa smo prispeli v vas. Prijazni redarji so nas usmerili na parkirišče in povedali v katero smer jo potem mahnemo. Seveda je bilo na parkirišču že kar živahno in tudi na okoli po celi vasi. Malce smo si razgledali na okoli, medtem ko smo se premikali proti startno ciljni ravnini in prijavnemu mestu. Lepo urejena vasica in nadvse prijazni domačini, se je glasil naš zaključek, ko smo opravili vse okoli prijav.

Pred štartom smo imeli še toliko časa, da so nam razložili potek proge, bilo je časa za klepet in za sem pa tja kako slikco.

Potem pa se je počasi približeval čas za "odhod". Premikali smo se proti balonu, pod katerim je bil start in cilj.

Po krajšem nagovoru organizatorja, ki je povabil pred mikrofon še tekače iz sosednjih držav, smo bili pripravljeni za odhod.

Še odštevanje in že je bilo treba "delati".

Iz parkirišča smo zavili na cesto in jo mahnili iz vasi. Samo nekaj metrov do zadnjih hiš, pa smo se že spuščali na plano v naravo. Le nekaj deset metrov je še ostalo iz vasi, ko je že sledoil prvi zavoj. To je bila skoraj vsa razdalja, katero smo pretekli po asfaltnih površinah, vse ostalo pa so bile gozdne poti. Precej razgiban teren skozi gozdiče in mimo polj in travnikov, se je dvigal in spuščal. Pa ni bilo ravno prehudo, strmih klancev ni bilo, je pa vseeno kar zahtevna proga, ki je speljana v obliki nekakšne 8. Tako kar nekaj delčkov poti pretečemo dvakrat in trikrat. Poskrbeli so za dovolj okrepčila na poti in pa za lepo vreme. (beri brez dežja) Za to zadnje smo nekako najbolj držali pesti, sicer bi bili blatni do vrh glave in še čes. Pa kaj samo blatni. Že sedaj je bilo nekaj zvinov gležnjev, če pa bi bila proga namočena, bi jih bilo verjetno še več. Ampak je vreme zdržalo in mi tudi. Kmalu smo bili na zadnjem delu, katerega smo tekli tretjič. Dvakrat v dolino, tokrat pa po klancu navzgor, vse do vasi, nato pa samo še spust v dolino in obrat v cilj.

V cilju smo vsi gledali na uro, ter odčitavali razdaljo in pa seveda čas, ki smo ga porabili za progo. Razdalja je bila pri vseh po večini enaka (čudno mar ne) in je znašala nekje okoli 8 km , medtem ko časi pa so bili precej različni.

Po teku nas je v šotoru čakala okrepčitev, da smo lažje počakali rezultate in motrebitne medalje.

Kuharice so nam pripravile cvrtje, po želji pa smo si postregli z pijačo po okusu, seveda z nekaj malega plačila. Seveda je treba nekaj tudi popit, da se lažje pričaka rezultate.

13. Kralj Stanislav     37:00      2. mesto v kat

32. Mikolič Silvo       39:27      6. mesto v kat
48. Bučar Marko       42:26      10.
69. Lukšič Andrej      44:08      12.
108. Oražem Vesna   52:27      3.

116. Šuštar Mirko      55:36     12.
126. Vidic Mojca       1:22:10   4.

Tako smo počasi pripeljali stvar do konca. Pa saj je bil že čas. Medtem se je zunaj naredila že tema in dež je malce sprau tekaške sledi po Zdolah. Mi pa seveda nebi bili Maticki, če bi jo takoj mahnili domov. Sledilo je obvezno ustavljanje v lokalu na obrobju Krškega. Privoščili smo si še kozarček in uživali ob zvokih žive glazbe, ter prijetno klepetali o vsem mogočim. (ne smem povedat, koga smo vse opravljali) Pa nismo prišli do konca, naslednjič ko pridemo skup nadaljujemo.