Pa sva jo mahnila v tisti konec, kamor je odpotoval sam Martin Krpan, tisti čas nad Brdavsa. Z Edijem jo nisva mahnila s Konjem, so pa naju peljali konji Edijevega avta. No če se mene vpraša, je to vse preveč vožnje, za tistih nekaj kilometrov teka. Na tako pot bi bilo treba kakšen dan poprej, pa še kakega potem ostati in si še malce pogledati mesto. Žal za take stvari je vedno premalo časa. Mogoče pa nekoč tudi to.
Je pač tako, če je treba daleč priti, je treba dolgo voziti in zato zgodaj od doma mahniti. In tudi tokrat je bilo tako. Pa meni ni bilo hudega, saj sem lahko zraven dremal, medtem ko je Edi moral biti zbran na vožnjo. Pa vse skozi nisem dremal. Sem pa tja sem včasih malce pogledal na eno oko, razen takrat ko se je vozilo ustavilo na parkingu. Takrat se je bilo treba malce pretegniti in kaj založiti. Na tej poti pa je bil še en postanek, ki pa ni bil v načrtu. Kar na enkrat je avto dobil čudne prizvoke in že sva se lotila pregleda avta. Pa ne le pregleda, ampak tudi poprravila. Avto se je namreč pričel "razpadati", pa je potreboval manjši poseg.
In ko je bil avto popravljen, sva jo mahnila naprej in s pomočjo "Micke" kmalu zapeljala v ulice mogočnega mesta Dunaj. Seveda je Edi tudi tokrat poznal samo mesto prireditve, le do tja je več poti. Za takšne stvari pa je kot nalašč tale "Mici", le treba jo je poslušati in ubogati. Midva sva na ta račun malce več krožila, a vseeno prišla več kot pravi čas na mesto prireditve.
mo jo mahnili na pot, sva si malce ogledala samo progo, pa navijala za tiste na krajši progi, potem pa je bilo treba že pognati naše copate. Skoraj 300 se nas je zbralo na startni črti in seveda vsi upali na zmago. Jaz sem sicer mislil, da se teče ob lepi modri Donavi, a temu ni bilo tako. Tek je speljan le ob enem od kanalov te reke, za katerega bi se lahko reklo pa vse kaj drugega kot ; ob lepi modri. Začetek in konec je bil sicer v lepo urejenem parku ali nekaj podobnega. Mogoče celo bolj podobno kakemu kopališču.
In tako se je pognala množica ob kanalu navzdol. Asfaltirana sprehajalno-kolesarska pot, se je počasi vijugala tik ob kanalu. Na vsake toliko se je malce spustila, pa zopet dvignila in spet nekaj časa tik ob kanalu, pa malce bolj vstran in tako počasi z tokom. Po dveh kilometrih smo jo ubrali na most, stekli na drugo stran in nazaj proti toku. Tudi tu je bilo podobno kot na oni strani, le da je bilo treba malce več vzpona pred prehodom nazaj na desno stran kanala.
In kolikor je bilo klanca, toliko je bilo tudi spusta v cilj. Ampak tu ni bilo še konec. Kot je že pri sosedih v navad,i je bilo tudi tu treba večkrat okoli. Na srečo tu samo dva kroga. Pa saj sploh ni pomembno na koncu koliko je krogov, ampak kako so bili odtečeni. Tokrat sem pričakoval, da bom malce hitreje opravil z progo pa ni šlo. Ves čas smo se izmenjavali nekje štirje tekači, vse do zadnjega vzpona. Tu je eden šel mimo mene kot da grm jaz v rikverc, pa še enega pred mano je prehitel v zadnjih metrih. Jaz sem mu probal nekako slediti, a je bilo premalo moči, pa čeprav je bilo le še nekaj sto metrov.
Vseeno se mi je uspelo nekako prebiti med dvajseterico in sicer na 16. mesto. Tudi čas za 9,5 km ni tako slab, saj sem z progo opravil z časom 36:11. Edi je bil na progi malce dalj in je imel čas 43:29 , ter pristal na 80. mestu.
Potem pa je bilo treba čakati rezultate. Kot je v navadi se jim nikamor ne mudi in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Ta čas sva si privoščola pijačo, ki jo podarja organizator. Pa zopet naletiva na težave zavoljo nepoznavanja jezika. Misleč da sva naročila jabolčni sok, sva naročila špricar z jabolčnim sokom. No saj meni je mogoče še malce bolj odgovarjal, le Edi se ga je bal lotiti, češ da ga lahko vrže. Potem pa smo končno dočakali podelitev. Ampak tudi to se vleče, samo če hočeš kaj dobit, je treba počakat. Tako sem se jaz povzpel na drugo stopničko,
Edi pa na tretjo
in prejela skoraj isti pokalček, le višina je bila malce drugačna.Seveda sva bila zadovoljna z izkupičkom teka, nikakor pa ne z izkupičkom žrebanja nagrad. Edi je sicer imel pomisleke, kako bo domov odpeljal kolo, jaz pa sem vedel, da sreča ne bo na najini strani.
In tako sva se odpeljala z praznim prtljažnikom. No prazen ravno ni bil, saj je bil poln preznojene tekaške opreme, le tisti prostor namenjen nagradam je bil prazen. Edi si je nekako brundal da je bil že čisto blizu, saj je bila razlika le za nekaj številk, jaz pa sem mu povedal, da je bila sreča enako daleč od obeh.
Potem pa veselo proti domu. Sicer sva imela tudi pomisleke za kakšen "dunajski zrezek", ko sva bila ravno tam, pa sva potem to pustila za naslednjič. Saj se verjetno kaj kmalu zopet odpravimo v tiste kraje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar