Pa je bilo treba spet na
dolgo pot. Tokrat mestece malce naprej od Gradca, ki je vabilo na 6. St. Ruprecht marktlauf. Tokrat na pot samo dva tekača, jaz in Doljak. Vladota je namreč ujela bolezen in ne more
teči, tako sva ostala sama. Na pot sva šla kot po navadi dovolj zgodaj in
zgodaj tudi prispela na cilj. Pa ne tekaški, bolje bi se reklo na start. Edi
pozna že skoraj vsak kotiček in tudi to pot pozna do zadnjega ovinka. Le v samem mestnem jedru se nisva znašla, pa
sva za pomoč povprašala »Micko«. ( za tiste ki jo ne poznajo, to je gospa
navigacija)
In tudi če prispeš bolj
zgodaj, se vedno že nekaj dogaja in tudi tokrat se je. Otroci so že pridno
tekmovali, tisti malo večji »otroci« pa se ogrevali, navijali, ali samo
preprosto uživali dan. Na hitro sva
opravila prijavo, saj sva bila že predprijavljena, nato pa si malce ogledala
traso.
Edi je razlagal kako je proga
ravninska in zovinkana po ulicah mesta, ter se konča po petih krogih. Ker je bilo časa še dovolj, sva si nadela
copate in gremo krog za ogrevanje. (kot pri formuli) Pa sva ga zakorakala v
nasprotni smeri in že za prvim ovinkom zakorakala v klanec. Ha to pa je ravninska ja. V zadnjem delu
precejšen klanec in še strmejši spust, ostalo pa je nekako po ravnini. Saj za
en krog ni veliko klanca, ko pa greš drugič, pa tretjič, pa četrtič, ga pa kar
je nekaj.
Po krogu za ogrevanje je
bilo treba počakati le še tiste mlajše, da pridejo vsi v cilj, nato pa smo bili
mi na vrsti. Prebil sem se v prvo vrsto, saj je bila verjetno na začetku gužva,
ker se je moralo skozi »boksa«, z katerimi so merili čase. Na tak način sem prvič videl merjenje časa.
Dva boksa kakor na konskih dirkah, čip pa smo imeli pripet na majicah.
Pa smo pričeli. Začetek v
ospredju me vedno potegne z tistimi tahitrimi in tudi tokrat me je. Uspel sem
se zadržati med njimi le v prvem krogu, potem pa sem počasi izgubljal. Prvič v
klanec mi je pobralo kar nekaj moči in v naslednjih krogih je šlo
počasneje. Še dobro, da je po celotni
progi veliko navijačev, ki ti z glasnim spodbujanjem nekako ne dajo počivanja.
Kar vesel sem bil, ko sem zakorakal v zadnji krog. Malce sem probal pospešiti,
pa ni šlo kaj prida, a vseeno sem zdržal in z solidnim časom prispel v
cilj. Kar nekaj tekačev sem uspel
prehiteti za krog in ni dosti manjkalo, da nebi tudi Edija. Pa ne da je tako
slabo tekel, ampak ker je moral v predzadnjem krogu na potrebo, to pa ti vzame
kar nekaj časa, sploh če se »daješ« z kakim iz svoje skupine. Pa kaj hočemo,
narava je močnejša od nas in tu ne moreš nič. Klub vsemu je tudi on prispel v
cilj z solidnim rezultatom.
KRALJ Stanislav 40:56
Doljak Edvard 49:40
Tudi tokrat je v cilju čakalo kar precejšnje
okrepčilo. Razno sadje in peciva vsakemu po želji in okusu, pa vsakemu še
pločevinka brezalkoholnega piva. Je bilo vse tako dobro, da bi kar jedel in
jedel in jedel.
Kljub vsemu sva se le premaknila do avta in malce počila, do
objave rezultatov. Teh pa nekako kar ni bilo. Je minilo kar nekaj časa, ko so
pričeli z podelitvijo. Miza polna pokalčkov, skulptur in daril je čakala, da jo
razbremenijo.
Začeli so z otroškimi
teki in kot je pri sosedih v navadi delili pokale. Nekateri so dobili tako
velike, da so jih komaj držali, saj bi skoraj bili večji kakor oni. Kmalu je
bilo za otroke podeljeno vse in tudi vsi pokali. Sedaj je prišel na vrsto
glavni tek. Tu so podeljevali male steklene skulpture in med dobitniki sva bila
tudi z Edijem. Oba sva namreč pristala na tretjem mestu.
Sledilo je še žrebanje
nagrad, kjer pa je bilo tako kot vedno, brez dobitka. Ja kaj hočemo, ni vedno
za vse, je pa treba zdržati do konca in upati, da se nekoč nasmehne sreča tudi
nam. Pa kaj jamram toliko, saj imam tudi jaz srečo. Če ne drugega, da srečno
privozim od doma in domov, pa je tudi že nekaj. Seveda je bila ta sreča tokrat
na najini strani in po treh urah sva zakorakala po Novem mestu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar