8. NIGHTRUN Bisamberg

Bisamberg  28.09.2013  

Že kar nekaj nazaj smo rekli, da smo zakorakali v jesen, pa smo še vedno v nekakšnem "indijanskem" poletju. Ja saj je bolj lušno, kot pa če bi bilo mrzlo. Je pa tudi tako, da vedno ni za vse prav in vedno nekje nekoga nekaj ščiplje. Mene je v zadnjem času nekaj zafrkavala tehnika, kar je tudi vzrok precejšnje zamude na tehle straneh. Bo treba pa sedaj malce pohitet.
Je že kar mesec in več nazaj, ko smo se odpravili k sosedovim v Bisamberg. Kmalu ko je ura odbila poldan, smo odrinili na pot Vlado, Edi, Stane in Sebastjan. Cilj je bil majhno mestece, malce naprej od Dunaja, za kar je potrebno nekaj ur vožnje. Seveda smo se od doma zvlekli pravi čas, saj nas je tam čakala nočna tekma.

Prijetno kramljanje, nekaj postankov in pozorno poslušanje naše "Micke", (to je garmin naprava za tiste ki to še ne veste)pa smo bili na cilju. Pa ne ravno na cilju, prispeli smo do zapore ceste, po kateri bi morali do parkirišča. Verjetno se da z druge strani, smo dejali in probali najti obvoz. Vozili smo se na okoli in povsod naleteli na zaprte ceste. Spraševali smo sezakaj je napotek na parkirišče, do katerega se ne da pripeljat. Pa smo opazili, da vsake toliko pa kak avto pelje po zaprti cesti in smo jo ubrali še mi. In prišli, do parkirišča. To je pa tisto, ko človek ne obvlada jezika, saj je pod zaporo napis, da lahko do parkirišča za tekače.
 Važno da smo našli, sedaj pa najti še startno ciljni prostor in vse kar sodi zraven. Odkorakali smo v mesto in prehoditi je bilo trerba kar nekaj ulic do mesta dogajanja.  

V eni ulici smo našli zelo zanimivo reklamo, ki pa žal ni bila poslikana. Sem rekel da jo poslikam grede nazaj, smo šli pa po drugi strani in ni bilo z sliko nič. So pa imeli na fasadi hiše reklamo za kvalitetno, hitro in ne vem kakšno še, obnovo oken. Ko pa smo stopili še korak naprej ali dva so imeli na hiški vsa okna zazidana. Tako smo smejoče vstopili na prijavno mesto, prevzeli številke in se razgledali po lokalu, kjer bo zvečer podelitev pokalov za tiste najhitrejše.

Pri stranskih vratih smo nato prispeli ravno na start mlajših in si tam nato ogledali prvi del proge, ter se vrnili nazaj do avta.

V daljavi smo opazovali prijeten gradič, katerega pa sem nekako probal ujeti v objektiv. Nekaj je sicer ratalo, vendar nikakor se ni dalo otresti žic iz dalnovoda za elektriko.  Namreč med nami in objektom, je potekalo kar nekaj ogromnih napeljav, med katerimi se ni dalo izmuzniti.

Počasi se je prikradla tema, kar je pomenilo na skorajšnji pričetek glavnega teka. Kmalu nas je za startno črto stalo nekaj več kot tristo tekačev in tekačic. Še odštevanje in že smo se pognali po ulicah malega mesta. Ozke ulice (ki so bile ozke samo v začetku) in precej zavojev, ter manša klančina, pa smo bili okoli. Seveda ni bilo dovolj samo enkrat, ampak kot je v Avstriji navada, kar nekajkrat. Ampak to ni bilo nič moteče. Moteče je bilo to, da zaradi teme nisi videl kam stopaš, ceste pa vse polni lukenj, raznih jaškov v neravnini z cesto, pa robnikov in hitrostnih ovir. (Slednje niso bile namenjene tekačem, pač pa voznikom. )
Klub vsemu smo nekako odvijugali in prisopihali v cilj, kjer je vsak prejel spominsko medaljo in okrepčilo. Tu je že čakal Sebo, ki je v cilj pritekel kot tretji, jaz sem pritekel kot 22., nato pa še za mano Vlado 95., in Edvard 177..
Iztek ni bil potreben, le do avta smo malce potekli pa je bilo narejeno, nato pa v topla oblačila. Nekako je vsem bilo precej hladno, čeprav smo oblekli kar vsa oblačila, kar smo jih ponesli s sabo. Smo pa zato malce pohiteli nazaj, da preverimo rezultate. Na žalost rezultatov niso objavili, ampak so kar pričeli z podelitvijo.

Pokalčkov je bilo pripravljenih kar nekaj, ampak za koga? Smo bili dovolj hitri, da smo jih prislužili? Izvedeli smo kar kmalu, saj so poklicali Sebastjana Puša, ki je v  skupini M 30 (34:37)  prekašal prav vse.

Pozorni smo postali zopet pri skupini M 40 (37:38), če bi slučajno bilo kaj uspeha. Pa ga ni bilo. Stanislav Kralj je pristal na 6. mestu. Malce na boljšem, a še vedno na nehvaležnem 4. mestu je pristal Doljak Edvard v skupini M 60 ( 48:06). Se je pa  v naslednji , se pravi M 65 (43:39), Vlado Starešinič povzpel zopet na najvišjo stopničko.

Sledilo je še žrebanje nagrad in počakali smo še to, če bi slučajno sreča pokazala na nas. V bobnu smo imeli sicer samo dve številki, a vseeno upali na kako malenkost. Pa je bilo upanje zaman. Odšli smo brez dobitka.  Ampak ne še domov. Poiskali smo najbližjo Mc Donald`s restavracijo, saj so ob prijavi podelili še kupon za prigrizek. Le tega se je poželel Edvard, pa smo mu željo izpolnili. Nato pa kar se je dalo hitro proti domu.